Tako je govoril Nietzsche

Pri dvajsetih se poglabljam v knjigo Tako je govoril Zaratustra. Odkrivam izvire Nietzschejevih najzgodnejših filozofskih idej, ki me zelo pritegnejo. Potem se počasi odpravim k njim, da se naužijem čiste vode. Zakaj to naredim? Ne vem, a nekaj me neustavljivo privlači.

Pri komaj sedemnajstih letih se Nietzsche sprašuje, ali zgodovino ljudi vodi nujnost. Ali se mora torej vse zgoditi, kot se zgodi, in ali je mogoče prihodnje dogodke predvideti? Je mogoče vplivati nanje, jih je mogoče ustvariti? Koliko smo pri tem ljudje zares svobodni? Je v teh vprašanjih že zametek nadaljnjega filozofskega razmišljanja o tragediji in tragičnosti človeškega življenja? Tako se sprašujem ob prvem branju filozofovih del. A pojdimo po vrsti, zlasti pa počasi.

Kako biti otrok v svetu nemogočih pričakovanj

Nekatere znanstvene študije, narejene v zadnjih dveh letih, kažejo, da približno 20 % mladostnikov med dvanajstim in sedemnajstim letom starosti poroča o resnih samomorilnih mislih (JAMA Pediatrics, 2024). Povprečen najstnik preživi približno 7,5 ur dnevno na zaslonu, kar je povezano z manjšim zadovoljstvom z življenjem (Common Sense Media, 2023), 59 % mladih poroča o izkušnjah s spletnim nadlegovanjem (Cyberbullying Research Center, 2024), 73 % dijakov in študentov iz 37 držav poroča o znatni študijski obremenitvi in stresu zaradi pričakovanj, da bodo uspešni (OECD, 2023). Pozitivno pa je, da mladi kažejo večjo ozaveščenost o podnebnih spremembah in družbeni pravičnosti ter da je generacija Z bolj odprta glede duševnega zdravja in išče pomoč pogosteje kot starejše generacije.

Groza normalnega

Serija. Adolescence (2025). Popolnoma normalna družina: oče podjetnik, podjetna mati, najstnica, najstnik. Živijo v lepi hiši, v prijetni soseski. Šola, ki jo obiskuje sin Jamie, je normalna. In odrasli v resnici nimajo pojma, kaj se tam dogaja, kaj imajo najstniki med seboj, kakšna je njihova normalnost. V vsej tej normalnosti se zgodi uboj. Nenadoma so vsi zgroženi. A zgroženi bi morali biti že zdavnaj.

Trpljenje in smisel življenja

Da, velikokrat so že zapisali, da življenje samo po sebi nima nobenega smisla. Da je nastalo v velikanskem vesolju, ki je v glavnem prazno, temno in neverjetno hladno ter prav tako nima nobenega vgrajenega smisla, nobenega cilja in nobenega namena. Na prvi pogled se zdi, da vesolje ni intencionalno in zgolj je. Vse to je velikokrat pospremljeno s presenetljivo ugotovitvijo, da se človeška bitja kljub temu nekako lahko odločamo za proizvodnjo smisla, namena in pomena, da lahko nekaj naredimo tako, da vznikne občutek smisla. Ko nastane, je smisel v vesolju. Ta ga morda še vedno nima, vsekakor pa je del njega. Resnično, vesolje kot ogromna, objektivna fizikalna realnost morda res deluje brez inherentnega »smisla«, kot mehanični splet naključnih procesov in fizikalnih zakonov. Toda ko ga ljudje opazujemo, doživljamo in interpretiramo, vnašamo vanj novo dimenzijo – smisel. Preprosto rečeno: ko ljudje opazujemo vesolje – bodisi skozi teleskope, matematične modele ali filozofske koncepte –, pravzaprav ustvarjamo most med golim fizikalnim dogajanjem in pomenom.

Pot skozi nemogoče

Spoznal sem veliko staršev, ki spremljajo svoje otroke od trenutka, ko jim sporočijo, pogosto že v porodnišnici, da z njihovim otrokom »ni vse v redu«. Tam se prične pot, ki jo starši v pogovorih z menoj včasih opišejo ko »pot skozi nemogoče«. Slišal sem zelo veliko takih pripovedi, tukaj podajam svojo refleksijo nekaterih.

Kaj občutimo ob bolečini drugega

Minea Rutar

Dragi oči,

ob tvojem zapisu o občutkih staršev ob prihodu novega življenja in tvojih besedah spodbude v zvezi s tem, kako vzgajati otroka, da mu bo na tem svetu dobro, sem se zamislila.

 

Začenjaš z mislijo, da je prihod novega življenja eden najlepših trenutkov, ki ga lahko izkusimo kot ljudje. Verjamem, da so ti občutki res neprecenljivi. Spremljam prijateljice, ki postajajo mame, vidim svoje vrstnice na spletnih socialnih omrežjih, ki začenjajo družine. Poročajo o tem, kako neopisljivo čudoviti občutki so to. Gre za izkušnjo, ki je verjetno težko primerljiva s katerokoli drugo.

Pismo staršema danes rojenega otroka

Pred nekaj dnevi se je rodil otrok. Starša sta me prosila za nasvet, kako naj ga vzgajata, da se izogneta pastem sodobnega vzgajanja otrok v kulturi zmagovalcev. Tu je moj odziv.

Filozof kot učitelj

Pred leti (2002) sem napisal knjigo z naslovom »Učitelj kot intelektualec«. Moj prvi filozofski učitelj je bil Sokrat, zato se mi zastavlja vprašanje, ali je filozof lahko učitelj. Kako sem se srečeval z njim in kako danes odgovarjam na zastavljeno vprašanje?

Kdo ali kaj ovira radost in veselje do življenja

Minea Rutar

Dragi oči,

včeraj sem si ponovno ogledala film Her (2013). Gledala sem ga že dvakrat, vsakič v zelo različnih okoliščinah in drugačnem življenjskem obdobju, in vsakič sem ga doživela na zelo drugačen način. Med drugim je tokrat z menoj ostal tale stavek.

Saj veš, kako lahko preveč razmišljam o vsem in najdem milijon načinov, da dvomim vase. Odkar pa je odšel Charles, vse več razmišljam o tem delu sebe in se šele začenjam zavedati, za kako kratek trenutek nam je dano življenje. In dokler sem tu, si želim dovoliti izkušati radost.

Vera, psihološka odpornost in notranji mir

Psihološke raziskave kažejo, da sta vera in duhovni razvoj pogosto močno povezana z večjo psihično odpornostjo. Lahko delujeta kot psihološki varovalni dejavnik – zlasti v življenjskih obdobjih, ko se človek sooča s težkimi preizkušnjami. Kako to dosežeta?

Preseganje sebe in pomen vere

Obstaja labirint mojega življenja. Obstaja labirint moje preteklosti in prihodnosti. Kdo mi bo povedal, kako se znajdi v njem, kje so smernice, kako najti pravo pot, kako jo ustvariti? Si bom povedal sam? A kaj, če se zmotim? Kako naj trajam, kako naj vztrajam, v čem?

Za koga ali kaj torej sem? Zagotovo sem za nekoga ali za nekaj, saj nisem sam v kozmosu. Moje vsakdanje praktično življenje je zato nujno zavezano nekomu ali nečemu. Ne morem živeti samo zase, kot nekakšna vase zaprta povratna zanka, ki je sama sebi zadosti.

Pesem v labirintu

Draga Minea,

hvala za povezavo do pesmi, ki si mi jo poslala. Tukaj je moj odziv.

Zakaj sem tukaj? Za kaj ali za koga sem? Kakšen je smisel mojega življenja? Sploh obstaja ali ga moram ustvarjati? Sem lahko sam zase in mi sme biti vseeno za druge ljudi? A zakaj bi mi bilo vseeno? Kako naj bom za druge, kako naj bom sam zase?

Moja samost in ranljivost drugega v svetu kolektivne neracionalnosti

Draga Minea,

v naših življenjih je vse preveč tekmovalnosti, hierarhij, razmerij moči in premalo egalitarnosti. Premalo je sočutja in izkušenj, da nihče ni več vreden od kogarkoli drugega. Preveč je tujcev, ki se jih bojimo, in preveč je naših strahov pred njimi. Premalo je enakosti, ki jo pogrešam tudi kot otrok socializma. In vem, da je današnja Danska bolj socialistična, kot je bila Jugoslavija kadarkoli, da je torej socializem mogoč. Zakaj je vse to pomembno? Ker je tako dobro živeti v egalitarnem svetu. Tako dobro je živeti skupaj z drugimi ljudmi, jim zaupati in verjeti, da oni zaupajo nam. In tudi v taki perspektivi sreča ni osebna izbira. Je možna, a ni izbira. Naša sreča je namreč pogojena z drugimi ljudmi, z odnosi, s tem, kar imamo med seboj, ne z našimi individualnimi izbirami. Naj to podrobneje opišem.

Pot odprtosti in odpiranja

Nekaj se je spremenilo, nekaj se je premaknilo. Sedaj je drugače. Ne vem še, kaj je drugače, vem samo, da je drugače. Nekaterih misli in občutkov zdaj ni več. Moja pozornost je usmerjena drugam. Nič več se ne bojim. Postala sem bolj pogumna. Upam si reči stvari, ki si jih prej nisem upala; kar rečem jih, ne zadržujem se več. Nekaj je popustilo v meni. Kot bi odpadel obroč, ki me je prej stiskal. To je tako osvobajajoče. Sedaj razmišljam malo drugače, uporabljam druge besede. Pozorna sem na določene besede, na katere prej nisem bila, čeprav sem jih poznala. Opazujem ljudi in prepoznavam nove vzorce, ki jih prej nisem. Tako pripovedujejo ljudje, s katerimi se srečujem in pogovarjam.

Kako uzreti nekaj v drugačni luči

Dragi oči,

tokrat pošiljam proces svojega razmišljanja. Nimam zaključkov, v resnici imam bistveno več vprašanj kot odgovorov in to me hkrati straši, spravlja v stisko in negotovost, ter vzbuja nekakšen občutek vznemirjenosti. Zato te prosim, da o vsem tem razmišljava veliko in skupaj.

Slovenci radi trpijo

Dušan Rutar

Tako je nekdo izjavil zadnjič na nacionalni TV. Vprašanje je, če res kdo rad trpi; iskreno dvomim, da imajo ljudje radi trpljenje. Nekateri vsekakor dolgo trpijo, toda težko je reči, da to radi počnejo. Ko ljudje trpijo, je pravzaprav ustrezneje reči, da se jim trpljenje dogaja in da pogosto nimajo nobene dobre ideje, zakaj trpijo. Ljudje torej ne trpijo radi, res pa je, da nekateri trpljenje prenašajo.

Pripravljenost na spreminjanje

Minea Rutar

 

Dragi oči,

prebiram tale odlomek in razmišljam o tem, kako nenavadno je psihološko zdravljenje.

V mislih imam primer, ki ga opiše Yalom (1992) v svojem fiktivnem terapevtskem romanu. Gospa pride k zdravniku Breuerju in ga vpraša, če lahko pomaga njenemu prijatelju, ki je hudo depresiven in ne želi več živeti. Težava je le, da sam problema ne vidi, in bi se zgrozil ob misli na zdravljenje. Ni kooperativen pacient. Je izrazito zaseben in preveč ponosen, da bi poiskal pomoč. Zdravnik jo začudeno gleda in večkrat zaporedoma zatrdi, da v takšnem primeru kakršnokoli zdravljenje preprosto ni mogoče. Gospa vztraja, da takega odgovora ne more sprejeti.

Močna volja in družbene igre moči

Dušan Rutar

Na poseben način je izraz »močna volja« prepleten tudi z aktualnimi političnimi dogodki. »Močna volja« je psihološki koncept, ki je sicer namenjen razumevanju posameznikove življenjske naravnanosti, dobi pa nov pomen v diskurzih družbene moči. V njih je moč ves čas že na delu, saj je organski del hierarhičnih družbenih razmerij, v katerih imajo nekateri ljudje vselej več moči kot drugi. Mislim, da povezava pride do polnega izraza, če pomislimo na ameriškega predsednika Trumpa in besednjak, ki ga uporablja. Njegovo poudarjanje moči, ki se kaže v odnosih s političnimi voditelji, za katere rad reče, da so »močni«, to dokazuje. Pri tem je težko verjeti, da poudarjanje moči namesto sodelovanja in kompromisa ne spodkopava temeljev demokratične družbe.