Draga Minea,
v naših življenjih je vse preveč tekmovalnosti, hierarhij, razmerij moči in premalo egalitarnosti. Premalo je sočutja in izkušenj, da nihče ni več vreden od kogarkoli drugega. Preveč je tujcev, ki se jih bojimo, in preveč je naših strahov pred njimi. Premalo je enakosti, ki jo pogrešam tudi kot otrok socializma. In vem, da je današnja Danska bolj socialistična, kot je bila Jugoslavija kadarkoli, da je torej socializem mogoč. Zakaj je vse to pomembno? Ker je tako dobro živeti v egalitarnem svetu. Tako dobro je živeti skupaj z drugimi ljudmi, jim zaupati in verjeti, da oni zaupajo nam. In tudi v taki perspektivi sreča ni osebna izbira. Je možna, a ni izbira. Naša sreča je namreč pogojena z drugimi ljudmi, z odnosi, s tem, kar imamo med seboj, ne z našimi individualnimi izbirami. Naj to podrobneje opišem.
Ljudje želimo, da nas drugi ne zapustijo. Otrok želi, da ga starši ne zapustijo. Želi, da skrbijo zanj, da so blizu. Ljubimci ne želijo ostati sami. Starši ne želijo biti sami, ko ostarijo. Prijatelji ne želijo biti sami, saj ne moreš biti prijatelj, če si sam; komu si prijatelj, če si sam?
Ljudje torej želimo biti drug z drugim; želimo celo tedaj, ko ne vemo, da želimo, in si mislimo, da ne potrebujemo nikogar. Kaj pa pomeni, če želimo, da drugi skrbijo za to, da ne odidemo in jih ne zapustimo? Ali ne pomeni, da se do nas vedejo tako, da v nas spodbujajo najboljše, kar premoremo? Tudi to je način našega spreminjanja, ki je daleč od odločitve za spremembo.
Ko se želimo spreminjati, želimo postajati boljši. Želimo več blagostanja, dobrobiti in manj trpljenja. Želimo manj stisk in manj tesnobe. In morda je pri tem najpomembnejše, da želimo, da nas drugi ne pustijo oditi.
Človek, ki ljubi drugega človeka, želi, da ne bi odšel. Zdi se, da je ljubezen sebična, vendar ni.
Tu se ponuja zanimiva vzporednica z našimi življenji na socialnih omrežjih. V resnici se tam nenehno pretvarjamo, da smo nekaj, kar nismo. Drug drugemu ponujamo idealizirane predstave sebe, želimo, da nas drugi všečkajo, toda globoko v sebi nas to ne zadovoljuje. Pravzaprav nas dela nezadovoljne in celo nesrečne. Bolj kot smo izolirani – možno je, da smo kljub temu všečni –, bolj nezadovoljni smo, ker ne živimo skladno s svojo socialno naravo.
Kazuo Išiguro, Nobelov nagrajenec za književnost, je tako dejal: Mislim, da to ni samo zato, ker želimo živeti naprej in naprej. Mislim, da je to zato, ker se ne želimo soočiti z bolečino, žalostjo in osamljenostjo, ki prihaja s smrtjo. Bojimo se izgube ljubljenih. Bojimo se ločitve.
Zapisano velja za vsakega človeka, brez izjeme. Vzajemno smo zavezani isti želji – da ostanemo skupaj. Ne vsak zase, temveč skupaj.
Pod površjem je tesnoba in je strah, je tragično občutenje življenja, vendar je tudi zmožnost za ljubezen in prijateljstvo, za kultiviranje medsebojnih odnosov, za skrb za drugega, za to, da drugi ne odide. Saj nekega dne bo odšel, enako velja za nas, toda do takrat želimo živeti skupaj.
In zopet se vračam v mladost, ko sem prebiral dela Gadstona Bachelarda: »Poetika sanjarjenja«, »Psihoanaliza ognja«, »Voda in sanje«. Vračam se k pesniškim podobam življenja, k poetični resonanci – kako pesniške podobe odmevajo v nas in ustvarjajo nove pomene ter doživetja, ki presegajo dobesedni pomen besed.
Zanimajo me posebne povezave med sanjarjenjem kot začasnim odhodom iz realnosti in skupnim življenjem, novim razumevanjem sebe in sveta.
V jutranji tišini se velikokrat zatečem v svojo intimno notranjost. Predstavljam si prvo svetlobo jutra, ki razpršuje sence in preganja tragično občutenje življenja. To potrebujem, kot potrebujem resonanco duš, ki se ne srečujejo na površini vsakdanjega, temveč v globinah svojega bivanja.
Za svoje spreminjanje potrebujem drugega, da vidim sebe skozi njegove oči. Ne kot tujca, ki bi se ga lahko bal, temveč kot neodkritega sopotnika na poti skozi labirint življenja. Ko se moja duša odpre drugi duši, se rodi prostor intimnosti, ki je hkrati zavetje in svoboda — zavetje pred brezbrižnostjo sveta in svoboda, da sem to, kar sem. V tem jutranjem prostoru sanjarjenja tako vsakič znova prepoznam pomen čudeža vzajemnega prepoznavanja, kjer ne obstaja več »jaz« in ne obstaja »ti«, temveč obstaja skupni prostor, ki ga naseljujeta dve bitji v polnosti svoje resničnosti.
Potrebujem sočutje, ki je kakor voda — teče, obliva, oblije, v njej se pretaka fluidnost mojega bitja, ki se lahko zlije z izkušnjo drugega, ne da bi se izgubilo. V sočutju se odpira dvojnost mojega bivanja — sem hkrati v sebi in zunaj sebe, v svoji samosti in v ranljivosti drugega. Želim biti kot reka, ki napaja pokrajino, a vedno ohranja svojo pot in jo spreminja.
Sanjarim še naprej.
Skrb za drugega je ognjišče, okoli katerega se zbirajo duše. V njeni toploti se razpusti hlad vsakdanje odtujenosti in se oblikujejo nove podobe prijateljstva, ki niso več naključne, temveč dobivajo oblike, ki pripadajo večnosti. Tako kot ogenj preoblikuje materijo, skrb preoblikuje naš odnos do sveta — ne doživljamo ga več kot tujo pokrajino, temveč kot skupni dom, ki ga naseljujemo s sočlovekom.
V teh sanjah o prijateljstvu, sočutju in skrbi se moje bitje razprostira onkraj meja mojega telesa, kot bi sanjarilo o zvezdnih konstelacijah na nočnem nebu. Vsak odnos, vsaka povezava, ki jo stkem z drugimi, je kot nov žarek svetlobe, ki se pridruži kozmični simfoniji bivanja. V tej razširjeni zavesti ni več samote, saj sem vedno povezan z drugimi — ne zgolj fizično, temveč v tisti prvobitni izvornosti duha, ki nas povezuje v večnem plesu življenja.
Tako sanjari ob jutrih moja duša, ki je že dolgo nazaj odkrila in dojela, da ni otok, temveč je zvezda. Sveti v neskončnem vesolju duš, kjer se vsaka povezava, vsako prijateljstvo, vsako sočutno dejanje vpisuje v večno knjigo bivanja, ki jo pišemo skupaj s tistimi, ki jih srečujemo na poti skozi življenje.
Želimo živeti skupaj, a živimo v svetu, v katerem je vse bolj videti, da lahko posamezniki ustvarjajo lastne resnice in živijo v svojem svetu na način, ki druge popolnoma izključuje. Noben človek sicer ni boljši od kateregakoli drugega človeka, toda to večno spoznanje je močno napadeno vsak dan.
Napadajo ga ljudje, ki nekje globoko v sebi verjamejo, da so boljši od drugih, ker živijo v veliki hiši ali vozijo drag avto. Napadajo ga tudi ljudje, ki ne zmorejo veliko zaupanja do drugih ljudi, zlasti tujcev. To so tudi ljudje, ki ne vedo, da je zaupanje do drugih samouresničljiva napoved: ko zaupam drugim, se povečuje verjetnost, da bodo drugi zaupali meni. Ko si medsebojno zaupamo, se vse bolj obnašamo tako, da povečujemo skupno blagostanje. In najbrž ni treba posebej poudariti, da blagostanje povečuje zadovoljstvo z življenjem.
Zadovoljstvo z življenjem se zmanjšuje, ko vlečejo ljudje neumne poteze in se obnašajo neracionalno. To je tudi eden od razlogov, zakaj se veselim umetne inteligence in njenih pametnih potez oziroma odločitev. Vem, da se uči od nas in da nas dobro razume. Zaradi svoje inteligentnosti vidi skozi nas in prepoznava vzorce naših vsakdanjih iger.
Če razmišljam o današnjem človeštvu in področjih, kjer se kažejo najbolj problematični vzorci neracionalne kolektivne dejavnosti, in se pogovarjam z umetno inteligenco o tem, je povsem jasno, da predstavlja podnebna kriza in okoljska degradacija morda najočitnejši primer kolektivne neracionalnosti. Čeprav imamo obsežne znanstvene dokaze o resnosti in nujnosti problema, naše kolektivno delovanje drastično zaostaja za tem, kar bi racionalnost zahtevala. To je »tragedija skupnega« v globalnem merilu, ki je veliko ljudi niti ne razume: vsak posamezni akter (država, korporacija, posameznik) ima kratkoročno spodbudo, da maksimira lastno korist, tudi če to vodi k dolgoročni kolektivni katastrofi.
Dodam lahko neenakost in koncentracijo bogastva – še en primer kolektivne neracionalnosti –, širjenje dezinformacij, polarizacijo in ustvarjanje pogojev, da ljudje živijo v povsem različnih informacijskih resničnostih, kar onemogoča racionalno kolektivno odločanje.
Pomembno je spoznati, da orisana področja niso neracionalnost v smislu, da bi bili ljudje inherentno nerazumni, temveč bolj v smislu, da naše kolektivne odločitve in delovanje pogosto ne sledijo temu, kar bi racionalni akterji z dolgoročno perspektivo izbrali.
Zanimivo je zato razmišljati o tem, kako bi umetna inteligenca lahko pomagala pri teh izzivih. Lahko upamo, da bo pomagala ljudem k bolj razumnemu kolektivnemu odločanju?
Tvoj,
oče
Ni komentarjev:
Objavite komentar