Minea Rutar
Dragi oči,
ob tvojem zapisu o občutkih staršev ob prihodu novega življenja in tvojih besedah spodbude v zvezi s tem, kako vzgajati otroka, da mu bo na tem svetu dobro, sem se zamislila.
Začenjaš z mislijo, da je prihod novega življenja eden najlepših trenutkov, ki ga lahko izkusimo kot ljudje. Verjamem, da so ti občutki res neprecenljivi. Spremljam prijateljice, ki postajajo mame, vidim svoje vrstnice na spletnih socialnih omrežjih, ki začenjajo družine. Poročajo o tem, kako neopisljivo čudoviti občutki so to. Gre za izkušnjo, ki je verjetno težko primerljiva s katerokoli drugo.
Nikoli pa ne morem mimo občutka, da je bolečina, ki jo čutiš ob otroku zaradi njegove bolečine, verjetno prav tako ena najhujših bolečin, kar jih človeško bitje lahko izkusi, še bolj, kot ko boli tebe samega. Takole na primer pravi mati v izvrstni seriji Paradise (2025), ko pride k terapevtki, ki ostane brez besed.
Izgubila sem otroka. Nočem biti pozdravljena. Za vedno sem zlomljena. To ni nekaj, kar kadarkoli preboliš. Vas potrebujem, da mi pomagate, da bom postala tako funkcionalna, da bom lahko vsaj za silo v pomoč hčerki, ki mi je še ostala. Ampak okrevala ne bom nikoli.
Smrt otroka je seveda nekaj zelo drugačnega kot soočanje z bolečino otroka, ko mu je težko. A mislim, da zgornji primer vseeno ponazarja intenzivnost in globino bolečine, ki jo starši običajno čutijo, ko gre nekaj v otrokovem življenju grozno narobe.
En dodatek v vsemu, kar si napisal, ki sem ga želela izpostaviti, je torej tale. Preden se odločijo za otroka, bi lahko vprašali bodoče starše, ali ste pripravljeni na izkušanje bolečine, ki ima prav tako potencial biti brezmejna, kot je brezmejna radost, ki si jo predstavljate ob rojstvu otroka? Verjetno bi bilo takšno vprašanje nesmiselno. Nihče ni nikoli pripravljen na bolečino, pa tudi če bi lahko bili pripravljeni, to intenzivnosti bolečine verjetno ne bi zmanjšalo. Odločitev za otroka je lahko bolj ali manj pretehtana, ampak vselej vključuje ogromno, meni nepredstavljivo mero negotovosti. Tako kot se vselej omenja, da je rojstvo otroka ena najlepših človeških izkušenj, je negotovost glede nadaljnjega poteka našega življenja in glede intenzivnosti bolečine, ki jo bomo morda zaradi tega lahko čutili, verjetno največja prav pri odločitvi za otroka.
Na tej točki ne govorim o bolečini, ki lahko izhaja iz sprememb v življenju starša po rojstvu otroka na račun vseh zahtev in potreb, ki jih ima otrok v odnosu do starša. Govorim o bolečini, ki jo lahko v življenje starša vnese bolečina otroka samega. Ko otrok pride na svet, je verjetno zadnja reč, ki si jo starši lahko ali želijo predstavljati, misel na to, da bo enkrat odrasel in bo morda trpel. A mnogo otrok odraste in takrat sami povedo, da jim je življenje zahtevno, naporno, morda v določenih obdobjih neznosno.
Ob vsem upanju, da bi na svet spravili novo bitje, ki bo lahko izkušalo vse radosti tega sveta, se tako pogosto spregleda ali vsaj ne govori dovolj o tem, da obstaja povsem realna in nezanemarljiva možnost, da otroku na svetu preprosto ne bo dobro. Seveda ne želimo staršev strašiti s takimi mislimi. Pa vendar mislim, tako kot pri razmišljanju v zvezi s smrtjo in minljivostjo, da boleče teme ne postanejo nič manj težke, če ostajajo zavite v tišino. Sama bi torej želela iskren odgovor staršev na vprašanje Ali boste zmogli prenesti bolečino svojega otroka? Ne samo, ali mu boste lahko v oporo in pomoč, ko vas bo potreboval, pač pa, ali ste pripravljeni sprejeti možnost, da bo vaš otrok slabo. Se poznate dovolj, da lahko z veliko verjetnostjo rečete, da boste to zdržali? Ali je večja verjetnost, da vas bo takšna bolečina sesula?
Kaj bi pridobili s takimi vprašanji? Verjetno nič dobrega, predvsem nič konkretno uporabnega. Vseeno pa mislim, da lahko tako resno zastavljeno vprašanje za koga morda deluje streznjujoče. Poleg tega, da lahko odločitev za otroka vnese v življenje ogromno drugih virov bolečine, vezanih na starševo lastno spremenjeno življenje (v smislu sprememb na področju dela, lastnega zdravja, partnerskega odnosa, lastnih želja in interesov, občutkov ujetosti in zadušljive zahteve po predanosti drugemu bitju), je morda še najhujši vir otrokova lastna bolečina.
Kot nekdo, ki celo življenje dela prav z otroki, ki verjetno doživljajo največ trpljenja, njihova življenja pa zgledajo zelo drugače, kot bi si želel katerikoli starš, vem, da si se sam zelo velikokrat srečal prav s temi strahotno zahtevnimi temami. K vprašanju, ki sta ti ga namenila nova starša, bi torej sama dodala vprašanje: kaj pa bi rekel staršem, ki trpijo, ker trpi njihov otrok? Ki so se jim sesule sanje o tem, da bo novo rojeno bitje polno zanosa, radosti in navdušenja nad življenjem? Kako sploh začeti sprejemati dejstvo, da je otrok, vsaj ko enkrat odraste, ločena oseba, katere trpljenje starša po eni strani ne sme povleči v brezno obupa, hkrati pa večina staršev poroča prav o nezmožnosti, da ne bi trpela skupaj z otrokom?
Dušan Rutar
Draga Minea,
desetletja vsak dan delam v ustanovi, v kateri srečujem otroke in mladostnike s posebnimi potrebami. To so desetletja veselja nad delom, radosti ob drobnih uspehih, dosežkih in premikih, so pa tudi desetletja srečevanja z bolečino, otrok in njihovih staršev, s trpljenjem, zopet otrok in staršev, to so desetletja srečevanj s smrtjo, z umiranjem, z neozdravljivimi napredujočimi boleznimi, s hendikepom, ki si ga večina zdravih ljudi ne more niti predstavljati.
Številni ljudje so me skozi vsa ta leta spraševali, kako zdržim in prenesem vse to, češ da sami ne bi zdržali niti en sam dan. In ne srečujem se z enim otrokom ali dijakom, temveč s stotimi. Vsak dan, osem ur dnevno, desetletja dolgo.
A se ne pritožujem. Službo bi lahko tudi pustil in našel bolje plačano – na primer v kakšni korporaciji, banki ali zavarovalnici. Tam je denarja kot listja in trave. A zanj mi je dejansko vseeno, zato sem ostal.
Kaj bi torej rekel staršem naših otrok? Kaj sem jim rekel in kaj jim še bom?
Pogovarjali smo se tisočkrat. O hendikepu, ranjenosti in ranljivosti, bolezni, bolečini in trpljenju, o minevanju življenja, o njegovem smislu, o vztrajanju in padanju, misli na samomor in smrt, o odhajanju, neizpolnjenih sanjah in prelomljenih obljubah, razdrtih odnosih, o ranjenem srcu in žalostni duši. A prav zadnjič mi je mama enega od otrok s sijočimi očmi in odločnim glasom rekla, da ne bo nikoli odstopila od skrbi zanj. Kaj mi je s tem pravzaprav sporočila?
Sporočila mi je, da je v njej nekaj nezlomljivega, neuničljivega, nekaj granitnega, kar vztraja, kot vztraja skala na planini. Morda ne ve, kaj je to, a saj ni pomembno. Pomembno je, da čuti, da obstaja. Morda si misli, da bo sprejela vse, kar ji bo življenje prineslo, pa naj stane, kar hoče.
S starši se torej pogovarjam o tragičnem občutenju življenja. O sočutju, bolečini, trpljenju in zmanjševanju trpljenja. Zlasti pa o skupnem razumevanju eksistenc in njenih nenavadnih, pogosto skrivnostnih razsežnostih, ki jih ne razumemo čisto dobro. Ne pogovarjam se z vsemi, saj so nekateri zlomljeni in ne morejo govoriti o tem. Nekateri ne želijo, drugi so odsotni in ne pridejo blizu.
Starši, s katerimi pa se pogovarjam, so nenavadno, nekateri skoraj čudežno rezilientni, odporni, stabilni. Nekateri so spremenili svoje življenje in postali dobrotniki, drugi so zamenjali vrednote in postali strokovnjaki za ustvarjanje bolj vključujočih okolij. Večinoma pa mi pripovedujejo o pomenu vsakdanjih trenutkov veselja in povezanosti z otrokom. In prav ti trenutki so pogosto viri moči, ki omogočajo vztrajanje, mi še rečejo.
Velikokrat zavijem k Viktorju Franklu.
Tisto, kar je Franklu pomagalo preživeti nepredstavljivo trpljenje v taborišču smrti, gotovo ni bila le fizična moč, moč volje ali pač gola sreča. Pomemben je bil njegov filozofski, globoko eksistencialni pristop do okoliščin, v katerih se je znašel proti svoji volji.
Vem, da se sliši čudno, če razmišljam o iskanju smisla v trpljenju, saj ga ta preprosto nima. Pa vendar se nekateri ljudje odzivajo na trpljenje drugače kot tisti, ki zgolj trpijo, so nemočni in izgubljeni ne najdejo izhoda iz trpljenja. Od vprašanja »Zakaj se to dogaja mojemu otroku/meni?« najdejo pot k vprašanju »Čemu me ta izkušnja kliče, česa se lahko iz nje naučim?«. Ta premik perspektive je pogosto ključni korak pri iskanju smisla v trpljenju.
S starši naših otrok se zato pogovarjam o tej neverjetni možnosti, ki izhaja iz komaj razumljive naravne potrebe človeškega bitja po smislu za preživetje. Kako je torej mogoče najti smisel tudi v trpljenju? Česa sem se naučil od Frankla?
Psihiater se je v taborišču prebijal iz dneva v dan tako, da si je predstavljal, kako po vojni predava o psiholoških izkušnjah v koncentracijskih taboriščih. Ta preprosta projekcija mu je pomagala ustvariti namen in upanje, da bo nekoč nekje drugje in med drugimi ljudmi. Poleg tega je pogosto razmišljal o svoji ženi (čeprav ni vedel, da je umrla že v drugem taborišču). Spomin na njeno podobo in njuni namišljeni pogovori so mu pomagali ohranjati upanje. Zapisal je: »Zveličanje človeka gre skozi ljubezen in je v ljubezni«. Globoka povezanost z ljubljenimi mu je dajala komaj razumljivo duhovno moč, drugače tega ne znam povedati.
Tu vidiva, da človek sam od sebe in sam za sebe ne more premagovati bolečine in trpljenja, saj se pod bremenom prej zlomi in sesuje. Potrebuje drugega človeka.
Frankl odkriva smisel tudi v majhnih dobrotah in požrtvovalnostih, ki so se dogajale okoli njega. Celo v taborišču smrti so namreč živeli zaporniki, ki so svoj zadnji kos kruha dali drugemu. To je okrepilo njegovo prepričanje o sposobnosti človeštva za sočutje tudi v ekstremnih razmerah.
Moja izkušnja, ki bi jo rad dodal, je prepričanje, da tudi če v vesolju ne bi obstajalo niti eno samo sočutno bitje, bi sam še vedno hotel gojiti sočutje. Gojil bi ga, tudi če bi vsi drugi rekli, da je to nesmiselno ali nekoristno početje.
Izjemno pomembno se mi zdi, da je Frankl s pisanjem na majhne koščke papirja rekonstruiral rokopis, ki ga je napisal, preden so ga odpeljali v taborišče. Mislim, da mu je ta drobna intelektualna angažiranost pomagala ohranjati občutek identitete, da torej ni zgolj zapornik, temveč je tudi mislec.
Na podlagi svojih zapisov in terapevtskega pristopa bi po mojem mnenju sodeloval s starši, ki se soočajo z neizmerno bolečino ob umirajočem otroku, tako, da bi najprej odkrito in absolutno pošteno priznal celotno razsežnost njihovega trpljenja, ne da bi ga poskušal kakorkoli zmanjšati. Verjel je namreč v neposredno soočanje s trpljenjem, namesto da bi se mu izognil. Staršem bi verjetno rekel nekaj takega, kar jim rečem tudi sam: »Bolečina, ki jo doživljate, je ogromna, morda najtežje trpljenje, s katerim se človek lahko sooči. Ne bom se pretvarjal, da jo popolnoma razumem, ali ponujal praznih floskul, ki zmanjšujejo to, kar preživljate. Vaše trpljenje je resnično, a vaša ljubezen do vašega otroka je enako resnična.«
Frankl bi nato nežno spodbudil iskanje smisla v tem trpljenju, ne kot način, da bi ga opravičili ali celo odpravili, temveč kot način, da bi ga prenašali, ne da nas prenašanje zlomi: »Tega trpljenja ni mogoče razložiti ali opravičiti. A celo v tem najtemnejšem trenutku svojega življenja imate svobodo izbire, kako se boste nanj odzvali. Ljubezen, ki jo zdaj izkazujete svojemu otroku, trenutki povezanosti, ki jih ustvarite, način, kako jih spremljate na tem potovanju – vse to ima lahko globok pomen in smisel, ki ga sedaj morda še ne prepoznate. Vaše vztrajanje je samo po sebi pričevanje ljubezni.«
Vedno znova so me zato fascinirali starši, tako kot omenjena mama, ki so vztrajali kljub bolečini in trpljenju. Vedno znova sem imel v teh letih občutek, da so kakor hrasti sredi gole divjine, ki kljubujejo ostrim vetrom in divjim viharjem.
Tako kot Frankl tudi jaz potrjujem sposobnost staršev za duhovno moč: »Morda se počutite popolnoma zlomljene in to je razumljivo. Toda ljudje imamo osupljivo sposobnost duhovnega odpora in kljubovanja. Tudi ko nam je vse drugo odvzeto, ohranimo možnost izbire in notranje svobode, ki vam je preprosto ni mogoče vzeti.« Ptici sicer lahko polomijo krila, da ne more leteti, a bo nadaljevala po začrtani poti peš.
Ko odkrivamo namen sredi žalosti in bolečine, nadaljujem, lahko celo trpljenje spremenimo v nekaj pomembnega, iz česar se kot duhovna bitja učimo. Nekateri starši tako ugotovijo, da počastitev spomina na svojega otroka s pomočjo drugih prinaša namen. Drugi odkrijejo, da intenzivnost ljubezni, ki jo čutijo, spremeni njihov pristop k vsem odnosom, ne le k odnosu do otroka.
Ni ene prave poti in vsaka je globoko osebna. Namesto da upamo na nemogoče rezultate in hitre rešitve, upamo na trenutke povezanosti, na pomembna srečanja, na moč, da ljubimo v celoti tudi z strtim srcem. Upanje postane to, kako se pokažemo drug drugemu v času, ki ga imamo na voljo.
V vseh takih pogovorih sem zato poudarjal navzočnost, pristni stik nad psihološkimi »obravnavami«. Upam trditi, da v življenju kot psiholog niti enkrat samkrat nisem nikogar »obravnaval«. Moj odnos do trpljenja se je v teh desetletjih postopoma spreminjal. Postajal je bolj sprejemajoč, manj me je tudi strah bolečine in trpljenja, celo smrti me ni več strah.
Moj odnos do otrok in staršev, bolečine in trpljenja ni teoretičen, temveč je globoko človeški, zato imam neizmerno rad svoje delo. Tiho spremljanje je včasih bolj zdravilno kot katera koli beseda.
Resnično, včasih se znajdemo v labirintu in drugič v blodnjaku brez izhoda. A če je ob nas drugi človek, ki zna peti, trmasto in morda povsem nerazumljivo vztrajamo. Dokončno sem namreč spoznal, da tisti, ki najdejo sogovornike s podobnimi izkušnjami, lažje najdejo pot naprej.
In to res delamo. Kar vztrajamo. In smo kakor skale sredi viharnega morja. Naj razume, kdor more.
Tvoj,
oče
Ni komentarjev:
Objavite komentar