Filozof kot učitelj

Pred leti (2002) sem napisal knjigo z naslovom »Učitelj kot intelektualec«. Moj prvi filozofski učitelj je bil Sokrat, zato se mi zastavlja vprašanje, ali je filozof lahko učitelj. Kako sem se srečeval z njim in kako danes odgovarjam na zastavljeno vprašanje?

Naj najprej poudarim, da je zelo zahtevno razmišljati, zlasti o sebi in svojih pristranskostih – še težje je kritično razmišljati. To nikakor ni enostavno ali celo lahko delo. Izjemno težko je dvomiti in se dokopati do dobrih odgovorov na dobro zastavljena vprašanja, kot so tista, ki jih je someščanom postavljal Sokrat. Dvomiti v lastna prepričanja in jih izzivati je skoraj nemogoče, ker se vse v človeku upira, da bi se odrekel lastnim prepričanjem, ki jih ima celo raje kot samega sebe oziroma svoj ego, kot je pokazal Freud, da ne govorim o sledenju etiki brezpogojne odgovornosti do Drugega in za Drugega, o kateri je razmišljal Emmanuel Lévinas. Sokrat in Lévinas sta zato mogočna in zahtevna učitelja, ki zagovarjata skoraj svetniške ideale, ki jih navadni smrtniki ne moremo udejanjati. Kaj nam preostane?

Iz zapisanega spoznanja pa se že nečesa naučim. Da je filozof najprej pričevalec. Pričuje za dvom – stari dobri Descartes –, kritično razmišljanje in etično odgovornost, čeprav ni nujno, da kot oseba zmore živeti to, za kar pričuje.

Tudi drugim ne govori, kako naj bi živeli. Resnično, je zgolj pričevalec, ne daje nasvetov in predlogov. Kot učitelj je torej pričevalec, to pa je za učenca zelo pomembno, saj ga izziva v njegovem svetu-votlini, kot bi nemara pripomnil Platon, Sokratov učenec. Učenec lahko sprejme izziv ali pa ga zavrne. Lahko se odloči, da zapusti votlino, lahko pa še naprej vztraja v njej. Če vztraja, je v nekem smislu vsega konec, če se premakne in odide iz votline, se začne dramatična pustolovščina, ki se nikoli ne konča.

Če je filozof pričevalec, je tudi učitelj, njegovo poučevanje pa je pričevanje. Za kaj torej pričuje filozof kot učitelj? In kdo so njegovi učenci?

Pričuje za to, kar je zelo neposredno povezano z vsakdanjo izkušnjo vsakega človeka. Ta je aktualna vsakič, ko človek ne želi prepoznati resničnosti, čeprav ta vztraja pred njegovimi očmi. Mislim seveda na cesarjeva nova oblačila, pa tudi na vsakdanje ponavljanje istih napak, ki jih delamo leta in leta, ne da bi jih prepoznali, ker jih preprosto nočemo prepoznati.

Najslabše pri tem pa je, da je tako vedenje značilno za veliko ljudi, ki skupinsko ugotavljajo, da je resničnost pač taka, kakršna mislijo, da je, in se ne želijo premakniti niti za ped, da bi jo uzrli na  drugačen, nov način.

Filozof kot učitelj pričuje natanko za to: resničnost je drugačna, kot misliš ali verjameš. Njegov učenec je pred velikim izzivom, da sprejme resnico resničnosti, da zbere pogum zanjo, kar pomeni, da sprejme odgovornost zanjo. Ko jo sprejme, je osvobojen od zanikanja resničnosti, izogibanja resničnosti in prelaganja moralne odgovornosti na druge ljudi. Tako osvobojenega ga status quo ne zanima več. Ne zanima ga, ker je odprt do resničnosti, s tem pa tudi do možnosti nove resničnosti oziroma možnosti novega.

V odgovarjanju na zgornje vprašanje bi rad dodal, da se strinjam s tem, kar je dejal Alain Badiou na nekem predavanju, ki je potekalo pred kratkim (februar 2025): filozofija je bila vselej povezana z vprašanji politične moči. To pomeni, da jo zanimajo zlasti slepe ulice družbenega življenja, zanimajo jo obskurnosti, brutalnosti, absurdnosti in neracionalnosti vsakdanjega življenja.

Ko se učenec srečuje s filozofom kot učiteljem, se vselej loteva tudi vprašanj glede moči, ki jo imajo človeška bitja.

Filozof kot učitelj je človek, ki je bistveno drugačen zlasti od ljudi na močnih položajih, od koder sporočajo sodržavljanom, da bodo končno poskrbeli za strogi red, ki bo po njihovem mnenju racionalen.

Filozof kot učitelj se upira takim močnim ljudem in jim ne verjame. Vztraja v posebnem odnosu do njih in do sveta. Kakšen je ta odnos?

To je odnos mojstrskega misleca. Ne človeka, ki ima to ali ono mnenje, temveč človeka, ki je obenem mislec in je mojster v razmišljanju. Ne ideološki mojster, ne spin doktor in ne oglaševalski krošnjar.

Filozof kot učitelj vztraja kot pričevalec, ki se zaveda sveta, kakršen je, obenem pa razmišlja, kako drugačen bi lahko bil. Analizira svet, dekonstruira ga, zanimajo ga detajli, ki večine ne zanimajo. Kot mislec je kritičen, zato ne sprejema političnih govorov, propagande ali ideoloških predlogov; najprej jih želi kritično premisliti, potem pa jih praviloma zavrne, ker ne zdržijo kritičnega premisleka.

Filozof kot učitelj poučuje učence in njegovo poučevanje je odgovor na to, za kar pričuje. Vsak učenec se od njega nauči, da mora še sam postati odgovor na to, za kar pričuje. A ne tak, kakršen je učitelj, kajti življenje je reka, v kateri ni mogoče dvakrat stopiti na isto mesto. Ustvariti mora svojo pot.