Groza normalnega

Serija. Adolescence (2025). Popolnoma normalna družina: oče podjetnik, podjetna mati, najstnica, najstnik. Živijo v lepi hiši, v prijetni soseski. Šola, ki jo obiskuje sin Jamie, je normalna. In odrasli v resnici nimajo pojma, kaj se tam dogaja, kaj imajo najstniki med seboj, kakšna je njihova normalnost. V vsej tej normalnosti se zgodi uboj. Nenadoma so vsi zgroženi. A zgroženi bi morali biti že zdavnaj.

Če bi bili, bi prepoznavali ne le navidezno normalnost vsakdanjega življenja, temveč tudi to, kar imenuje Adorno »lažna normalnost«. Vedeli bi, da normativnost ni dana ne od Boga ne od Narave, temveč je konstruirana. To pomeni, da je rezultat specifičnih zgodovinsko-materialnih pogojev življenja, ki jih je treba nenehno postavljati pod vprašaj. Kritično razmišljanje zato ne bi smelo biti gimnastična šolska vaja, temveč redni sestavni del vsakdanjega razmišljanja.

Redna javna raba kritičnega razmišljanja, ki jo je zagovarjal Kant, bi razkrivala »lažno normalnost« življenja, opozarjala bi, kako postajajo marginalizirani, represivni vzorci vedenja in delovanja sprejeti kot samoumevni ali normalni. Kritično razmišljanje o vsakdanjih praksah življenja bi razkrinkalo normaliziranje manipulativnih praks, zato bi postalo jasno, kar je sicer zakrito: kako postaja navidezna normalnost oblika prikritega nasilja.

Kdor zna in upa kritično razmišljati, ve, da se »lažna normalnost« naših življenj reproducira oziroma obnavlja prav skozi navidezno nevtralne mehanizme. Notranja protislovja zato postajajo nevidna, ljudje se z njimi ne ukvarjajo. Ne vedo, da njihovo vedenje ni nevtralno, temveč je vselej-že politično – politično delovanje prepuščajo politikom, prepričani, da je tako najbolj normalno. Struktur moči ne prepoznajo, analiza sistemskih mehanizmov družbenega življenja je zanje španska vas. 

 

»Lažna normalnost« naših življenj se kaže v mikro praksah, v na videz nepomembnih vsakdanjih rutinah, v govorici, komuniciranju, medijih, kulturnih produktih, ki zapolnjujejo prostore, v katerih je kritične zavesti komaj za vzorec, pogosto pa je sploh ni.

 

Vsakdanje rutine tako zlahka postajajo neopazni mehanizmi discipliniranja ljudi, medtem ko mediji, oglaševanje in popularna kultura subtilno oblikujejo želje, za katere se zdi, da so naravne. Posameznik misli, da svobodno izbira, dejansko pa sledi vnaprej konstruiranim scenarijem, v katerih so na delu organske iluzije individualne izbire. Psihološka kolonizacija vsakdanjosti se opira na laično psihologijo, ki jo spretno zapakirajo v navidezno znanstveno embalažo, da jo ljudje laže sprejmejo in nato mirno prebavijo. Posamezniki celo hvaležno sprejemajo družbene norme kot naravne, občutek »normalnosti« postaja mehanizem družbene kontrole. Kritično mišljenje se nadomešča z všečnostjo in s prilagodljivostjo, fragmentiranje subjektivnosti postaja funkcionalni dodatek sistemskim strukturam moči. Ljudje izgubljajo celostnost in avtentičnost življenja, normalizacija postaja strategija potlačevanja avtonomije. Tehnokratska racionalnost zastopa učinkovitost, ta pa postaja edino merilo vrednosti. Človeškost se reducira na produktivnost in uspešnost, instrumentalni razum nadomešča kritično refleksijo.

 

Ne obstaja »normalnost«, obstaja le neprestano dialektično gibanje med tem, kar je, in tem, kar bi lahko bilo. A kar bi lahko bilo, je mogoče le na podlagi kritičnega razmišljanja.

 

Kar obstaja, je naddoločeno z »moralo sužnjev«, o kateri je razmišljal Nietzsche, to pa bi s kritičnim razmišljanjem razgalili, pokazali na lažne vrednote, ki jih družba sprejema kot normalne, in se uprli »normalnim« praksam življenja, ki so pogosto v resnici oblike potlačevanja. Prevrednotenje vseh vrednot bi postalo znova aktualno, individualna avtentičnost bi se dvignila nad neoliberalne kolektivne normative. Oblastne strukture ne bi več nenehno določale, kaj je vidno in slišno, simbolne meje sprejemljivega in nesprejemljivega, ki jih sproti določajo, bi ljudje postavili pod vprašaj. Estetizacija ne bi bila več mehanizem politične dominacije, tiha cenzura spontanega zaznavanja resničnosti ne bi bila več mogoča, saj bi ljudje razumeli, kako oblastna razmerja oblikujejo načine gledanja ter razlaganja sveta in sebe v njem. Dojeli bi razsežnosti »spektakla normalnosti«, postali bi aktivni soustvarjalci lastnega obvladovanja sveta. Oblasti ne bi več dovolili nenehnega prerazporejanja meja zaznavanja in ustvarjanja iluzije demokratičnosti. Njihovo delovanje ne bi bilo več del sistemske reprodukcije obstoječih razmerij moči, ki sproti nevtralizirajo kritični potencial ljudi celo s pozivanjem, naj čim pogosteje kritično razmišljajo. 

 

Ali kot bi rekel stari dobri Rancière: estetizacija življenja ni zgolj manipulacija podob, temveč je fundamentalni mehanizem obvladovanja subjektivnosti. Ljudje tako spontano ne zaznajo, kako se oblikujejo prostori vsakdanjega življenja skozi premišljeni dizajn, ne prepoznajo funkcije, ki jo ima estetizacija vsakdanjih predmetov, malo vedo, kako Instagram, filmi, fotografije, ki preoblikujejo percepcijo resničnosti, ustvarjajo »Instagram-vredne« trenutke. Trženje življenjskih slogov je v tej perspektivi logično nadaljevanje estetiziranja življenja, estetika blagovnih znamk podpira preobrazbo produktov v domnevno želene simbolne izkušnje. Ustvarjanje želja skozi vizualne podobe je najbolj normalna vsakdanja praksa, sprejemljiva za vse. Organsko se povezuje z medijskimi reprezentacijami sveta in s konstruiranjem idealnih podob. Vizualna preobrazba vsakdanjosti soustvarja spektakle normalnosti, brisanje meje med resničnim in simuliranim je ves čas na delu. Modni trendi so simbolni govor, telo postaja objekt nenehnega oblikovanja in preoblikovanja, prostorske transformacije narekuje arhitektura kot estetski dogodek. Tudi oblikovanje javnih prostorov naddoloča ustvarjanje lokacij, ki so vredne Instagrama. Spreminjanje doživljanja prostora je natančno in skrbno premišljeno, estetizacija postaja totalni mehanizem obvladovanja vsakdanjosti, kjer postajamo sami sebi scenografi.

 

Serija Adolescence se zato konča natanko tako, kot se mora. Z ugotovitvijo, da bi bilo lahko to, kar nastaja med nami, tudi bistveno boljše, če bi se tega pravočasno lotili.