Pismo staršema danes rojenega otroka

Pred nekaj dnevi se je rodil otrok. Starša sta me prosila za nasvet, kako naj ga vzgajata, da se izogneta pastem sodobnega vzgajanja otrok v kulturi zmagovalcev. Tu je moj odziv.

Draga starša, dovolita mi, da vama najprej iskreno čestitam ob rojstvu vajinega otroka. Prihod novega življenja je eden najlepših trenutkov, ki ga lahko izkusimo kot ljudje.

Odraščanje otrok v sodobni kulturi zmagovalcev je močno zaznamovano s pritiski, da so že v otroštvu uspešni. In uspeh najpogosteje merijo zunanji dejavniki, ne notranji. Dekleta morajo biti lepa, svojo lepoto pa morajo nenehno primerjati z lepoto drugih. Natanko vedo, da je tako primerjanje strupeno, a si ne morejo pomagati. Njihovo duševno zdravje trpi, vendar jim vplivnice govorijo, da je pač treba potrpeti. Na koncu poti naj bi bil vedno obljubljeni uspeh. Zasvojenost z digitalnimi napravami dodatno uničuje duševno zdravje, vendar je tudi to organski del trpljenja na poti do zvezd, kajti če nisi stalno navzoč v digitalnih svetovih, ne obstajaš ali pa tvoj obstoj ni omembe vreden. Za fante velja enako. Vse manj jih vzgajajo očetje in vse bolj toksični zastopniki umetno ustvarjene maskulinosti. Ta je pogosto duhovno povsem prazna, saj temelji na razkazovanju mišic – empiričnih in metaforičnih.      

Osebnost mladih ljudi, ki se razvija ob takih modelih in je podrejena pritiskom kulture zmagovalcev, ima tri temeljne koordinate: denar, status in videz. Morda nikoli v zgodovini ni bilo tako slabo, kajti življenje v sodobni družbi je naddoločeno s pomanjkanjem univerzalnih klasičnih vrednot. Denar, status, videz, razkazovanje mišic, igre na srečo, digitalni mediji, pornografija ne morejo niti približno nadomestiti vzgoje za vrednote.

Razumevanje pravih vrednot, ki naj bi jih z vzgajanjem posredovala svojemu otroku, je zato eno najpomembnejših izzivov, ki si ga lahko zastavita kot starša. Dovolita mi, da vama predstavim nekaj temeljnih vrednot, ki presegajo kulturne in časovne meje ter lahko pomagajo vajinemu otroku razviti se v zdravo, notranje izpolnjeno in odgovorno osebo.

Sočutje in prijaznost

Sočutje je sposobnost prepoznavanja trpljenja drugih in želja, da bi to trpljenje olajšali. Ko vajin otrok opazi, da drug otrok joče, in mu ponudi svojo igračo – to je sočutje v nastajanju. Otroku pomaga razumeti, da drugi čutijo tako kot on sam.

Prijaznost je izražanje tega sočutja v dejanjih. To je hkrati preprosta in izjemno močna vrednota, ki se lahko kaže v majhnih vsakodnevnih gestah – v deljenju igrač, v tolažilnih besedah, v pomoči drugemu otroku, ki je padel ali se udaril.

Kot starša lahko to vrednoto zastopata predvsem s svojim zgledom – kako se odzivata na trpljenje drugih, kako govorita o ljudeh, ki so drugačni od vaju, kako skrbita drug za drugega in za druge ljudi v vajinem življenju.

Iskrenost in integriteta

Iskrenost pomeni več kot samo »ne lagati«. Je pripravljenost živeti v resnici, tudi ko bi jo bilo laže prikriti ali se ji kako drugače izogniti. Integriteta pa pomeni, da nekdo deluje skladno s svojimi vrednotami, tudi ko ga nihče ne gleda, ko ne pričakuje nobene nagrade.

Za majhnega otroka se to začne z osnovnimi lekcijami: »Povej po resnici, tudi ko je težko.« S starostjo se bo ta vrednota razvila v globlje razumevanje, da je življenje v skladu z lastnimi vrednotami pomembnejše od zunanjih pritiskov, pričakovanj, nagrad in uspeha.

Otroci se te vrednote naučijo predvsem z opazovanjem – kako se vidva držite obljub, kako ravnata, ko mislita, da vaju nihče ne vidi, kako govorita resnico – zlasti, ko je to težko.

Odgovornost in samodisciplina

Odgovornost pomeni, da otrok postopoma prevzema lastništvo nad svojimi dejanji in njihovimi posledicami. Začne se z majhnimi stvarmi – s pospravljanjem igrač, z opravljanjem preprostih opravil – in se razvija v sposobnost prevzemanja vedno večjih odgovornosti.

Samodisciplina je sposobnost upravljanja svojih impulzov in čustev ter sledenja dolgoročnim ciljem kljub trenutnim težavam. To je mišica, ki se okrepi s postopnim učenjem odlaganja takojšnje zadovoljitve.

Ti vrednoti ne pomenita, da otrok ne sme nikoli narediti napake – ravno nasprotno. Gre za to, da se nauči priznati napake, popraviti škodo in rasti iz izkušenj.

Radovednost in ljubezen do učenja

Radovednost je naravno stanje otroka – želja po razumevanju sveta okoli sebe in samega sebe. Vajina naloga je negovati to iskrico, ne da bi jo zadušila s preveč strukturiranim učenjem ali z odgovarjanjem »Ker sem tako rekel/a«.

Ko otrok sprašuje »zakaj«, je to priložnost za spodbujanje ljubezni do znanja. Tudi če ne poznata odgovora, lahko rečeta: »Ne veva, poiščimo odgovor skupaj« – s tem pokažeta, da je učenje vseživljenjski proces.

Naj nekoliko podrobneje razložim pomen ljubezni do učenja, saj se mi zdi zelo pomembna.

Ljubezen do učenja je morda ena najpomembnejših vrednot, ki jo lahko preneseta na svojega otroka. Ne mislim zgolj za akademski uspeh, temveč predvsem na globoko notranjo motivacijo, ki človeka žene k raziskovanju, razumevanju in rasti skozi vse življenje.

 

Otrok se rodi kot popoln raziskovalec. Vsak dojenček ima vrojeno željo po raziskovanju sveta – od trenutka, ko začne segati po predmetih, jih dajati v usta, opazovati gibanje, poslušati zvoke. Ta naravna radovednost je temelj vseživljenjskega učenja.

 

Prva leta življenja so ključna za negovanje te prirojene sposobnosti. Vsako vprašanje »zakaj« je njen dragoceni izraz. Ko otrok vpraša »Zakaj je nebo modro?« ali »Zakaj ptica leti?«, ne išče le odgovora – razvija način razmišljanja, ki ceni znanje in razumevanje. Razlika obema je pomembna.

 

Kako spodbujati ljubezen do učenja v vsakdanjem življenju? Ustvarita okolje, bogato s priložnostmi za učenje.

Vajin dom lahko postane otrokovo prvo učno okolje. To ne pomeni, da morate kupiti drage izobraževalne igrače ali ustvariti šolsko okolje. Dovolj so preproste stvari, kot so:

·         police z različnimi in otroku dostopnimi knjigami,

·         material za ustvarjanje (papir, barvice, škarje, lepilo),

·         naravni materiali (kamni, školjke, listi) za raziskovanje,

·         varno okolje za raziskovanje z vsemi čutili.

 

Pomembno je, da ima otrok dovolj časa za nestrukturirano igro. Ko se svobodno igra, se pravzaprav uči – raziskuje fizikalne lastnosti predmetov, razvija jezikovne spretnosti, preizkuša vzročno-posledične odnose in rešuje probleme.

Opazujta, kaj vajinega otroka navdušuje. Morda ga fascinirajo živali, vesolje, vlaki ali dinozavri. Ta zanimanja so dragocena vstopna točka za učenje. Če vajin otrok obožuje žuželke:

·         skupaj poiščite knjige o žuželkah v knjižnici,

·         opazujte žuželke na vrtu z povečevalnim steklom,

·         narišite različne vrste žuželk,

·         pogovarjajte se o vlogi žuželk v ekosistemu.

 

Ko sledita otrokovim interesom, mu sporočata, da so njegova vprašanja in zanimanja pomembna, da nista brezbrižna do njih. To krepi njegovo notranjo motivacijo za učenje.

 

Otrok se največ nauči s tem, ko vaju opazuje. Ko vidi, da uživata v branju, da se učita novih veščin, da postavljata vprašanja in iščeta odgovore, absorbira to naravnanost in vama sledi. Vama, ne vplivnežem na digitalnih platformah. Delita z otrokom svoje učne izkušnje. »Danes sem se naučil nekaj novega o vrtnarjenju.« »Nisem vedela odgovora, zato sem poiskala informacije v knjigi/na spletu.« »Poskušam se naučiti igrati ta inštrument, čeprav je včasih težko.«

 

Tak pristop otroku pokaže, da je učenje vseživljenjski proces in da je popolnoma v redu ne vedeti vsega – pomembno je biti pripravljen raziskovati in se učiti. 

 

Spodbujajta vprašanja namesto zgolj odgovorov. Včasih je kot starš težko odgovoriti na neskončni tok otroških vprašanj, vendar je vsako vprašanje priložnost za spodbujanje ljubezni do učenja. Namesto da takoj ponudita odgovor (ali še slabše, rečeta »ker je tako«), poskusita: »To je zanimivo vprašanje. Kaj misliš, zakaj je tako?«; »Ne vem odgovora. Kako bi ga lahko skupaj našla?«; »Poglejva v enciklopedijo/na spletu, da izveva več o tem.«

S takim pristopom učita otroka, da je proces iskanja odgovorov ravno tako dragocen kot odgovori sami. Učita ga veščin samostojnega učenja, ki jih bo potreboval vse življenje.

 

V svetu, obsedenim z ocenami in dosežki, je lahko težko osredotočiti se na proces učenja, vendar je za razvoj prave ljubezni do učenja ključno, da cenita trud, radovednost in vztrajnost – ne le končne rezultate.

 

Ko vajin otrok nariše sliko, namesto »To je lepo« (ocenjevanje rezultata) poskusita reči: »Opažam, da si uporabil toliko različnih barv. Povej mi več o svoji sliki« (pozornost na proces).

 

Ko se otrok uči nove veščine, pohvalita njegov trud in vztrajnost: »Vidiva, kako trdo si delal, da si se naučil voziti kolo. Tudi ko si padel, si vstal in poskusil znova.«

 

Ta pristop pomaga otroku razumeti, da je učenje pot, ne le destinacija. Uči ga, da so napake in izzivi dragocen del procesa učenja, ne nekaj, česar bi se moral sramovati.

 

Ko otrok vidi povezavo med tem, kar se uči, in resničnim svetom, postane učenje bolj smiselno in privlačno. Vsakdanje izkušnje lahko postanejo priložnosti za učenje:

·         pri kuhanju lahko raziskujete merske enote, kemijske reakcije in kulturne tradicije,

·         med sprehodom v naravi lahko opazujete letne čase, rastline, živali in ekosisteme,

·         pri nakupovanju lahko vključite matematiko, primerjanje cen, preračunavanje popustov,

·         pri potovanju lahko raziskujete geografijo, zgodovino in različne kulture.

 

Te vsakdanje izkušnje učenja pomagajo otroku razumeti, da učenje ni omejeno na šolske učilnice – dogaja se povsod in ves čas.

 

Obstaja tudi globoka povezava med čustvi in učenjem. Otrok, ki povezuje učenje s pozitivnimi čustvi (veselje, navdušenje, ponos), bo bolj verjetno razvil trajno ljubezen do učenja. Nasprotno, če otrok povezuje učenje s stresom, strahom, sramom ali občutki, da je nesposoben, lahko to zatre njegovo naravno radovednost.

Poskrbita torej, da so učne izkušnje čustveno varne. To pomeni:

·         ustvarita sproščeno vzdušje, kjer je varno delati napake,

·         pokažita navdušenje nad učenjem in odkritji,

·         izogibajta se primerjavam z drugimi otroki,

·         bodita potrpežljiva, ko se otrok sooča s težavami,

·         praznujta majhne korake napredka.

 

Ko otrok čuti, da je učenje prijetna, izpolnjujoča izkušnja, bo bolj verjetno sam iskal priložnosti za učenje.

 

Kako se ljubezen do učenja razvija s starostjo

Predšolsko obdobje (2–5 let)

V tem obdobju je učenje povsem integrirano v igro. Otrok se uči predvsem z raziskovanjem z vsemi čutili, s poskušanjem in z opazovanjem. Vajina vloga je:

·         zagotoviti bogato, varno okolje za raziskovanje,

·         slediti otrokovim zanimanjem z odprtimi materiali,

·         brati skupaj vsak dan,

·         odgovarjati na vprašanja ali skupaj iskati odgovore,

·         omogočiti dovolj časa za nestrukturirano igro.

 

Zgodnje šolsko obdobje (6–9 let)

Ko otrok vstopi v šolo, se začne bolj strukturirano učenje. V tem obdobju je ključno, da mu pomagata ohraniti notranjo motivacijo za učenje kljub zunanjim pritiskom šolskega sistema. Vajina vloga je:

·         pokazati zanimanje za to, kar se uči v šoli,

·         raziskovati njegove interese zunaj šolskega kurikuluma,

·         pomagati mu videti povezavo med šolskim znanjem in resničnim življenjem,

·         ohraniti sproščen odnos do ocen in poudarjati vrednost učenja samega,

·         obiskovati knjižnice, muzeje, naravne parke in druga okolja za neformalno učenje.

 

Pozno otroštvo in najstništvo (10–18 let)

V tem obdobju otrok razvija bolj abstraktno mišljenje in globlje razumevanje sveta. Lahko začne povezovati znanje z različnih področij in razvija kritično mišljenje. Vajina vloga je:

·         spodbujati kritično razmišljanje s postavljanjem odprtih vprašanj,

·         podpirati samostojno raziskovanje in sledenje strastem,

·         pomagati najti mentorje ali skupnosti s podobnimi interesi,

·         spodbujati razumevanje, da je učenje vseživljenjski proces, ki presega šolanje,

·         modelirati svoje vseživljenjsko učenje.

 

Današnji otroci odraščajo v svetu, kjer je znanje dobesedno na dosegu prstov. To prinaša izjemne priložnosti, pa tudi izzive za razvoj ljubezni do učenja.

 

Digitalna orodja lahko omogočijo dostop do neverjetne količine informacij, povežejo otroka s skupnostmi, ki delijo njegove interese, ponudijo interaktivne učne izkušnje, vendar je pomembno, da pomagata otroku razviti kritično mišljenje in veščine digitalne pismenosti:

·         kako oceniti zanesljivost informacij,

·         kako učinkovito iskati informacije,

·         kako uravnotežiti čas pred zasloni z drugimi oblikami učenja.

 

Najdragocenejše darilo, ki ga lahko ponudita svojemu otroku, je prepričanje, da je svet zanimiv kraj, vreden raziskovanja, in da je on sam sposoben učenja, rasti in razumevanja. Otrok, ki ohrani ljubezen do učenja, ima v rokah ključ do nenehne osebne rasti in prilagodljivosti v hitro spreminjajočem se svetu.

Ljubezen do učenja je vrednota, ki bo vajinemu otroku služila na vsakem koraku življenjske poti – v šoli, v karieri, v osebnih odnosih in v njegovem razumevanju samega sebe in sveta okoli njega.

Spoštovanje in strpnost

Spoštovanje se začne z učenjem, da so vsi ljudje vredni dostojanstva, ne glede na razlike med nami. Strpnost pa je korak naprej – aktivno sprejemanje in cenjenje raznolikosti.

Za majhnega otroka to pomeni učenje, da so vsi otroci, ne glede na barvo kože, sposobnosti ali socialno ozadje, vredni prijateljstva in spoštovanja. S starostjo se ta vrednota razvija v globlje razumevanje družbene pravičnosti, enakosti in egalitarnosti.

Otroci se tega naučijo z opazovanjem, kako vidva govorita o ljudeh, ki so drugačni od vaju, in kako ravnata z njimi.

Hvaležnost

Hvaležnost je sposobnost prepoznavanja in cenjenja dobrega v naših življenjih. To je vrednota, ki je močno povezana s srečo in čustveno odpornostjo.

Za otroke se to začne z majhnimi stvarmi – učenjem, da se zahvalijo za darilo ali pomoč. S časom se razvije v globlje razumevanje, da je že samo življenje dar in da so mnoge stvari, ki jih imamo, privilegij, ne pravica.

Ritual, kot je pogovor o tem, za kaj smo hvaležni na koncu dneva, vam lahko pomaga razviti in krepiti to vrednoto.

Pogum in vztrajnost

Pogum ni odsotnost strahu, temveč pripravljenost delati stvari kljub strahu. Vztrajnost pa je sposobnost nadaljevanja kljub oviram in neuspehom.

Za malega otroka to pomeni spodbujanje, da poskusi znova, ko pade, da se sooči z novimi izzivi in da ne obupa, ko je nekaj težko. S starostjo se ta vrednota razvije v sposobnost zagovarjanja svojih prepričanj in vztrajanje pri dolgoročnih ciljih.

Pomembno je, da otroka učita, da je popolnoma sprejemljivo, da ga je včasih strah, da je težko ali da naredi napako – dokler ima željo, da znova poskusi.

Odpornost in prilagodljivost

Odpornost je sposobnost okrevanja po težavah in prilagajanja spremembam. To je morda ena najpomembnejših vrednot, ki jo lahko preneseta na svojega otroka v današnjem hitro spreminjajočem se svetu.

To pomeni, da otroku pomagata razumeti, da neuspeh ni konec poti, temveč je del procesa učenja. Pomeni, da ga učita, kako se spoprijeti z razočaranji in kako najti nove poti, ko se stare zaprejo.

Ravnovesje

Učenje ravnovesja – med delom in igro, med dajanjem in prejemanjem, med individualnostjo in skupnostjo – je ključno za polno življenje.

To vključuje učenje, da je v redu poiskati pomoč, ko jo potrebuješ, in da je v redu reči »ne«, ko je to potrebno za tvoje dobro počutje. Pomeni tudi razumevanje, da je življenje polno sivih območij in da je včasih treba poiskati srednjo pot.

Vse te vrednote se med seboj prepletajo in podpirajo. Najpomembnejše je, da jih živita sama, saj so otroci bolj pozorni na to, kar delata, kot na to, kar govorita. Spomnita se, da vzgoja ni popolna znanost – vsi delamo napake, vsi se učimo sproti. Najpomembneje je, da otroka brezpogojno ljubita in mu pomagata razumeti te vrednote na način, ki bo resoniral z njegovim edinstvenim karakterjem in okoliščinami.