Nekatere znanstvene študije, narejene v zadnjih dveh letih, kažejo, da približno 20 % mladostnikov med dvanajstim in sedemnajstim letom starosti poroča o resnih samomorilnih mislih (JAMA Pediatrics, 2024). Povprečen najstnik preživi približno 7,5 ur dnevno na zaslonu, kar je povezano z manjšim zadovoljstvom z življenjem (Common Sense Media, 2023), 59 % mladih poroča o izkušnjah s spletnim nadlegovanjem (Cyberbullying Research Center, 2024), 73 % dijakov in študentov iz 37 držav poroča o znatni študijski obremenitvi in stresu zaradi pričakovanj, da bodo uspešni (OECD, 2023). Pozitivno pa je, da mladi kažejo večjo ozaveščenost o podnebnih spremembah in družbeni pravičnosti ter da je generacija Z bolj odprta glede duševnega zdravja in išče pomoč pogosteje kot starejše generacije.
Tehnološke spremembe so doslej temeljito preoblikovale družbeno okolje mladih, zato se velja ustaviti in kritično razmisliti o vzrokih.
Prvič. Za doživljanje in razumevanje sodobnega sveta je zelo pomembno algoritmično oblikovanje izkušenj, ki ga starejše generacije niso poznale. Družbeni mediji uporabljajo algoritmično filtriranje vsebin, ki dokazano povečuje polarizacijo (Bail et al., 2022) in povzroča več primerjav z drugimi (54 % mladih poroča o negativnih primerjavah vsaj tedensko).
Drugič: ekonomija pozornosti. Aplikacije, ki jih dnevno uporabljamo s pametnimi napravami, so zasnovane za maksimiranje časa uporabe – povprečni čas pri mladostnikih je 7,5 ur dnevno. Vsaka prekinitev zahteva približno 23 minut za ponovno osredotočenje, kar vpliva na kognitivne sposobnosti in delovanje možganov.
Tretjič: izguba zasebnosti. 89 % mladih poroča o skrbeh glede svoje digitalne zasebnosti, vendar hkrati čutijo družbeni pritisk po stalni prisotnosti na platformah.
Zelo pomemben dejavnik v življenju mladih je kajpak izobraževalni sistem, ki je vse bolj organsko prepleten z meritokratskim mitom. Nastaja inflacija kvalifikacij, kajti delovna mesta, ki so nekoč zahtevala srednješolsko izobrazbo, zdaj zahtevajo univerzitetno. Zahteve po pridobivanju takih kvalifikacij so vse večje. Raziskave OECD kažejo, da mladi porabijo povprečno 53 ur tedensko za učne aktivnosti (pouk + domače delo), kar je 15 % več kot pred 15 leti.
Kultura tekmovalnosti in kultura uspešnosti terjata od mladih, da se vse bolj podrejajo izobraževanju, ki temelji na merljivih rezultatih oziroma dosežkih, zato malo časa posvečajo samemu učenju. 73 % mladih tako poroča o pritisku, da morajo stalno izboljševati sebe, svoje telo, svojo produktivnost in svoje življenje nasploh.
Orisane strukturne spremembe ustvarjajo okolje, v katerem mladi doživljajo stalno negotovost, konkurenčne pritiske in odsotnost stabilnih poti v odraslost. Kombinacija teh dejavnikov ustvarja povečano osnovno raven tesnobe, ki se statistično kaže v naraščajočih stopnjah anksioznosti, depresije in izgorelosti med mladimi.
Serija Adolescence bi bila lahko – zaradi zapisanega bi tudi morala biti – za vsakega starša, ki si jo bo ogledal, streznitvena. Mislim predvsem na vprašanja, ki jih zastavlja, in nekatere odgovore, ki jih začrta. Nedvomno zastavi vprašanje o mladih fantih in puncah ter o tem, kar imajo med seboj. Vprašanje je pomembno, ker kot starši o tem vselej vemo premalo. Premalo spremljamo znanstvene raziskave, ne pogovarjamo se dovolj, zlasti pa preveč sledimo novoreku, ki terja vzgajanje otrok, da bodo uspešni. Biti uspešen kot posameznik ni isto kot biti prijazen, zlasti pa ni isto kot slediti visokim moralnim in etičnim standardom, ki vključujejo odgovornost do drugega.
Adolescence je pripoved o resnicah naših življenj, ki jih pogosto ne želimo niti spoznati, kaj šele priznati, Jamieju pa določi vlogo mladega človeka, ki komaj sluti, kakšna prepričanja ima in v kaj verjame.
Obenem je pripoved o družini, v kateri starša očitno nista nasilna, družina nima nobene temačne travmatične skrivnosti, ki bi poškodovale otroka, pa vendar je jasno, da komaj krmari po družbeni pokrajini, v kateri je ogromno toksičnih prepričanj in nemogočih pričakovanj, kako živeti.
Jamie je otrok, krhek najstnik, ki bo sicer odrasel v moškega, toda pot do tja bo trnova in polna ovir. Tako kot številni sovrstniki se bo zaman spraševal, kako postati moški, kaj pomeni biti moški in kako se vesti kot moški v svetu, v katerem je nemogoče veliko pričakovanj glede uspešnosti in produktivnosti, a pogosto nobenega moralnega kompasa, ki bi kazal v pravo smer.
Ko bodo današnji otroci odrasli ljudje, bo svet precej drugačen, kot je danes.
V današnji kulturi zmagovalcev so mladi vedno znova ponižani in razžaljeni. Nenehno jim namreč sporočajo, da niso dovolj dobri, da se ne trudijo dovolj, da so preveč leni in premalo produktivni. Številni se počutijo krive za to, kar so, čeprav jim guruji in vplivneži ves čas govorijo, naj kar bodo, kar so, naj se sprejemajo. Odobravanja in potrjevanja je malo, saj so nenehno pod pritiskom, da bodo za vse nagrajeni šele kasneje, ko bodo uspešni. In še: kako se sploh sprejemati, kaj to sploh pomeni v svetu, v katerem se moraš ves čas spreminjati, da bi bil nekomu všeč in da bi postal najboljša različica sebe?
Kako naj bom kot najstnik zadovoljen s seboj, če imam nenehno občutke krivde, ker mi notranji glas brez premora sporoča, da nisem dovolj dober? Ni šans, da sem, kajti znotraj socialnih medijev, v katerih moram živeti, saj sicer tvegam, da ne obstajam, je veliko idealiziranih predstav mladih ljudi, s katerimi se moram nenehno primerjati, pri tem pa ugotavljam kakšen luzer sem.
Adolescence naslika grozljivo resničnost sveta mladih ljudi, vendar bi se prehitro potolažili, če bi rekli, da so vanjo ujeti samo oni. Svet njihovih staršev ni v bistvu čisto nič drugačen, če samo pomislimo na vsakdanjo mizogino retoriko elitnih ljudi, primitivne komentarje ženskih teles, medijsko poniževanje inteligentnosti, omalovaževanje drugačnih, zlasti pa nezmožnost reflektirati lastni narcizem in napačnost svojih odločitev. Številni ljudje so dnevno podvrženi neumnostim propagande in političnih odločitev, ki določajo prihodnje koordinate življenj pod krinko resnice. Tako živijo mnogi starši, vzgojitelji in učitelji, ki zgolj molče prenašajo vse skupaj, ker se bojijo dvigniti glas in povedati, kaj zares mislijo in kaj zares čutijo. Resnične spremembe družbenega življenja so zato malo verjetne, kar pomeni, da nas jutri čaka več istega.
Občutljivost ljudi za vsakdanje krivice je pogosto nepriznana ali pa je celo predmet posmehovanja. Kot psiholog prepoznavam žalostno usodo velikega števila ljudi, ki imajo jasne čustvene in duševne motnje, vendar so v vsakodnevnih prepirih, političnem prerekanju, neskončnih »kulturnih vojnah« in bojih za prevlado novoreka povsem spregledane.
Po ogledu serije mi je še bolj jasno, kot mi je že bilo, da so mladi ljudje pogosto nevidni in neslišani, zlasti pa nerazumljeni, ker njihova bolečina ni v tem, da so premalo lepi ali uspešni, privlačni ali priljubljeni, temveč v tem, da se ne počutijo dovolj slišane, opažene in potrjene. Včasih je skoraj absurdno, da morajo ves čas poslušati odrasle o nevarnostih socialnih medijev in o tem, kaj je narobe z njimi, česa naj se bojijo in kaj naj počnejo, da bodo uspešni, čeprav vse to že zdavnaj vedo.
Odrasli bi morali zamenjati ploščo in se končno začeti pogovarjati o njihovi resnični bolečini, ki je povezana s spoznanji, da ni nihče zares pozoren nanje, da jih nihče ne posluša, ker da so samo nevedni in nezreli otroci, o trpljenju zaradi izgub prijateljev, notranjih občutkov izgubljenosti in nemoči, strahu pred neuspehom in odraščanjem v norem svetu.
A kako naj se odrasli pogovarjajo s svojimi otroki, če pa se še med seboj ne? Mnogi zgolj hitijo od enega opravka k drugemu, številni nenehno ugotavljajo, da nimajo časa, da bi zares živeli, ker je treba toliko narediti.
Kje je bazično spoštovanje drugega človeka, kje je odgovornost za njegovo blagostanje, kako se uveljavlja čustvena inteligentnost, kdo zares posluša drugega, ko pripoveduje o tragičnem občutenju življenja? Kje so iskreni in pošteni pogovori o tem, kar se nam zares dogaja, kar zares čutimo, kar zares mislimo? Kdaj bomo odkrito spregovorili o negotovostih lastnih življenj, samopreziru in nerealnih pričakovanjih, s katerimi smo prisiljeni živeti?
Adolescence raziskuje škodljivo realnost mladih in njihovih staršev, zlasti pa nemoč enih in drugih, da bi živeli skladno z ideali, v katere iskreno verjamejo, a jih nihče ne jemlje zares.
Ni komentarjev:
Objavite komentar