Slovenci radi trpijo

Dušan Rutar

Tako je nekdo izjavil zadnjič na nacionalni TV. Vprašanje je, če res kdo rad trpi; iskreno dvomim, da imajo ljudje radi trpljenje. Nekateri vsekakor dolgo trpijo, toda težko je reči, da to radi počnejo. Ko ljudje trpijo, je pravzaprav ustrezneje reči, da se jim trpljenje dogaja in da pogosto nimajo nobene dobre ideje, zakaj trpijo. Ljudje torej ne trpijo radi, res pa je, da nekateri trpljenje prenašajo.

Izkušnje dokazujejo, da se nekateri ljudje vendarle odločijo za psihoanalizo in za to, da nekaj naredijo in spremenijo svoje življenje. Odločitev za psihoterapijo ali psihoanalizo pa je težka. To ni odločitev, podobna odločitvi za novo srajco. Zakaj je tako?

Ljudje se odločijo za tak korak iz več razlogov. Prvi je gotovo ta, da imajo občutek, da je njihovo trpljenje neznosno. Vsakdo ima seveda svojo idejo, kdaj je pravi trenutek. In dokler zanje ne napoči pravi trenutek, odločitev kratko malo ni mogoča. Drugi razlog je ta, da si priznajo, da trenutni načini soočanja z izzivi življenja in s trpljenjem preprosto ne delujejo več.

V resnici si je težko priznati, da je človek nemočen pred izzivi. To je, kot bi priznal nekakšen poraz. In v sodobni kulturi zmagovalcev je to dodaten izziv. V njej namreč zlepa ne priznaš poraza, ker hočeš ves čas zmagovati in napredovati, da ne bi drugi rekli, da si zguba.

Psihoanaliza je zato že dolgo odrinjena na rob. K psihoanalitiku se odpravijo le ljudje, ki so »nori«, ljudje, s katerimi je nekaj »narobe«. Tako je prepričanje številnih ljudi, ki zato prenašajo trpljenje celo, ko so zelo anksiozni, so v depresivnem stanju, imajo ponavljajoče se panične napade, čutijo dolgotrajno žalost in apatijo ali imajo občutke popolne izčrpanosti.

A takšni simptomi lahko postanejo tako moteči, da onemogočajo normalno vsakdanje funkcioniranje – bodisi v službi, odnosih ali skrbi zase. Nekateri ljudje zato vendarle prepoznajo ponavljajoče se škodljive vzorce in začutijo potrebo po pomoči, ko opazijo, da se v njihovem življenju ponavljajo destruktivni vzorci, kot so pogosti konflikti z drugimi, vedno enake travmatske izkušnje, vedenjski vzorci, ki vodijo v samodestruktivnost, dolgotrajne težave z intimnostjo in zaupanjem, neznosni občutki krivde ali manjvrednosti.

Vse to je zelo zahtevno, kot rečeno. Ključna je notranja motivacija za spremembo, odločilno je zavedanje, da trenutno stanje ni več vzdržno. Zelo pomembna je tudi želja po globljem razumevanju sebe. Pogosto sta odločilna pripravljenost sprejemati odgovornost za lastno spremembo in pogum za soočanje z bolečimi notranjimi vsebinami.

Resnično, naša zavest o življenju omogoča prepoznavanje omejitev lastnih strategij. Lahko nam pove, da strategije obvladovanja stresa, bolečine ali trpljenja preprosto ne delujejo več, da potrebujemo nove perspektive in orodja za razrešitev kompleksnih notranjih konfliktov. In vse to nima nobene zveze z idejo, da je človek »nor« ali »neumen«. Ne, nove perspektive odpirajo možnosti boljšega, kakovostnejšega življenja. In ni treba biti »nor«, da bi se odločil zanj.

Hvala bogu, da se v sodobni družbi odnos do duševnega zdravja spreminja in da veliko ljudi spoznava, da je življenje tako zapleteno, da notranje stiske niso »rezervirane« za redke nesrečnike, ki jim je usojeno trpljenje. Ne, psihoanaliza je v temelju način razmišljanja o življenju, ki izhaja iz osnovnega spoznanja, da je možna drugačna kakovost življenja. Da torej ni treba trpeti, da ni zapisano v tkanini vesolja, da mora človek v nedogled prenašati simptome, v svetem prepričanju, da tako pač je na tem svetu.

Predsodki ljudi na žalost utrjujejo tradicionalne kulturne vzorce, da je trpljenje neizbežen del življenja, oblika preizkušnje ali moralne kalitve, celo znak osebne trdnosti, močne volje in vztrajnosti. Številni ljudje še vedno verjamejo, da je trpljenje nekakšna moralna vrlina, da je nekaj normalnega in celo potrebnega. Ne prepoznajo ga kot izziv za spreminjanje; od zunaj je videti, kot da ne bi hoteli bolje živeti.

Psihoanaliza zahteva soočanje z globokimi notranjimi vsebinami, to pa sproža strah pred lastno ranljivostjo, skrb pred razkritjem bolečih resnic. In nekateri preprosto dvomijo v lastno sposobnost spremembe.

Strah je pogosto močnejši od želje po spremembi, zato ljudje raje vztrajajo v znanih, čeprav bolečih vzorcih. Ne zato, ker imajo radi trpljenje, temveč zato, ker ne upajo in ne znajo drugače. Tradicionalistični pogled na duševno zdravje namreč še vedno terja od ljudi, in sicer od malega, da potlačijo boleče občutke in o njih ne govorijo. Racionalizirajo simptome in primerjajo lastno trpljenje z domnevno večjim trpljenjem drugih, kar jih včasih za silo in na kratko potolaži. Prepričani so, da so simptomi »normalni«. Ne poznajo teoretičnih izhodišč psihoanalize, bojijo se manipulacije, strah jih je spremembe.

Med ljudmi je pogosto tudi pomanjkanje samorefleksije. Niso se navadili pogovarjati se o sebi, ne negujejo samopremišljevanja in refleksij, ne prepoznajo globin lastnih psihičnih vzorcev, ker se z njimi ne ukvarjajo, nimajo orodij za razumevanje lastne notranje dinamike. Zelo žalostno je tudi dejstvo, da se večina ljudi v času šolanja ni nikoli sistematično pogovarjala o pomenu teh tem. Ljudje tako več vedo o kotnih funkcijah in kvadratnih enačbah kot o lastni duševnosti in njeni dinamiki.

Seveda, kajti v šolah se srečujejo zlasti z ogromnimi količinami podatkov in dejstev, od katerih so mnogi povsem nerelevantni za njihova življenja, s prenašanjem znanja od enega do drugega, z neverjetno abstraktnimi vsebinami, le s seboj in svojo konkretno notranjostjo ne.

Psihoanaliza pa še vedno vztraja, da je mogoče izboljšati kakovost življenja, ker temelji na prepričanju, da ima psihično trpljenje korenine v nezavednih konfliktih, da so ti konflikti razumljivi in obvladljivi, da je sprememba možna skozi poglobljeno raziskovanje lastne notranje psihične ali duševne strukture.

Ključno sporočilo psihoanalize je, da trpljenje ni usoda, temveč je izziv za osebnostno rast in duhovno preobrazbo.