Psihološke raziskave kažejo, da sta vera in duhovni razvoj pogosto močno povezana z večjo psihično odpornostjo. Lahko delujeta kot psihološki varovalni dejavnik – zlasti v življenjskih obdobjih, ko se človek sooča s težkimi preizkušnjami. Kako to dosežeta?
Ko razmišljam o veri in duhovni rasti, mislim na osebni odnos do nečesa, kar nas presega. Tak odnos nam že omogoča, da na svoje težave gledamo iz širše perspektive. Kar nas trenutno muči, nam v tej perspektivi »sporoča«, da to ni vse, kar obstaja. Relativizira naše težave, a jih ne zanika. Še vedno obstajajo, a nanje gledamo iz širše perspektive, zlasti pa na nov način.
Brez širše perspektive smo ujetniki ozkega pogleda na lastno življenjsko situacijo, iz katere se prav zaradi ozkega pogleda ne moremo izvleči.
Ljudje, ki negujejo vero in duhovno rast, tako pogosto poročajo o občutku, da niso sami v svojih težavah. To je zelo pomemben občutek – včasih je odločilen. Občutek, da nas nekaj ali nekdo večji od nas »spremlja in podpira«, lahko bistveno zmanjša občutek bolečine in osamljenosti v trpljenju.
S tem občutkom je povezana zmožnost človeškega bitja za prepustitev. Mislim na prakso »predaje« ali »izpuščanja nadzora«. Paradoksno lahko priznanje, da ne moremo nadzirati vsega, da ni vse odvisno od nas in naših zmožnosti za nadzor nad življenjem, prinese globok notranji mir. To ni fatalizem in ni predaja, temveč priznanje meja našega nadzora in odprtost za delovanje nečesa, kar nas presega. In to ni nadjaz ali kakšna druga psihična instanca, ki ves čas pritiska na nas in nas priganja k delu.
Individualistični pogled na življenje take prepustitve ne zmore. Številni ljudje zaradi takega pogleda trpijo, ker se ne morejo znebiti pritiska v obliki notranjega glasu, kaj vse morajo narediti.
Sodobna psihologija potrjuje, da je zmožnost sprejemanja tega, česar ne moremo spremeniti – podobno kot v molitvi za spokojnost –, povezana z močnejšim občutenjem blaginje. Vera lahko kultivira to zmožnost sprejemanja.
Ko torej razmišljam o veri in duhovni rasti, odkrivam, da oboje močno presega običajne in pogoste občutke krivde, manjvrednosti, grešnosti, pomanjkljivosti etc.
Odnos do presežnega nam lahko pomaga prepoznati transcendentno vrednost in dostojanstvo v sebi in drugih. Če verjamemo, da je v nas nekaj, kar presega trenutno končno materialno situacijo, to temeljno spremeni naš odnos do sebe in drugih.
Sprememba se kaže na več načinov.
Duhovna rast krepi spoznanje, da naša vrednost ne temelji zgolj na naših dosežkih, premoženju, družbenem statusu ali koristnosti. Imamo notranjo, neodtujljivo vrednost, ki izhaja iz našega odnosa s presežnim. Prepoznavanje transcendentne vrednosti v drugih nas tako zavezuje k etični odgovornosti. Drugi ni več zgolj materialni objekt ali sredstvo, s katerim si pomagamo, ker je koristen za nas, temveč je nosilec neizmerne, neskončne vrednosti, pred katero smo odgovorni.
Taka odgovornost lahko pomaga transformirati trpljenje. Če naše življenje ni zgolj naključni skupek materialnih dogodkov, ampak ima globlje moralno, etično in duhovno poslanstvo, lahko tudi v trpljenju najdemo priložnost za samopreseganje, duhovno rast in smisel.
Odnos do presežnega pa ni pomemben le za posameznike, saj po definiciji povezuje ljudi, zagotavlja občutek pripadnosti, podpore in solidarnosti. Ta vidik je še posebej pomemben v sodobni družbi, za katero so značilni tekmovalnost, atomizacija, individualizem in osamljenost.
Mnogi ljudje črpajo svojo etično orientacijo iz vere v presežno. Pri tem je ključno, da etična usmeritev ni zgolj sklop pravil, ki jim je treba slediti, temveč izvira iz globljega razumevanja narave resničnosti in človekovega mesta v njej.
Zaradi vere v presežno čutim, da postajam bolj sočuten in altruističen. Verjamem, da sem del nečesa večjega, da lahko živim življenje tako, kot da je odgovor na poklicanost. V taki drži vztrajam, vztrajanje pa prepoznavam kot etično delovanje, zato vztrajam tudi takrat, ko se zdi, da ni neposrednih rezultatov in da ne bom nagrajen za vztrajanje.
Vztrajanje, o katerem govorim, kultivira zmožnost upanja, ki presega optimizem. Upanje prepoznavam kot eksistencialno držo, ki presega želje, interese in potrebe. Mislim na temeljno zaupanje, ki nam omogoča, da vztrajamo tudi takrat, ko so okoliščine težke.
Vendar ne sme biti nesporazuma: to upanje ni zanikanje realnosti ali beg pred njo. Omogoča soočanje z resničnostjo. Krepi ga zmožnost videti onkraj trenutne situacije, s tem pa je prepletena tudi zmožnost čudenja in hvaležnosti, zaradi katere lahko odkrivam čudežnost tudi v vsakdanjih stvareh.
Zmožnost za čudenje in hvaležnost podpira subjektivno blagostanje, občutenje sreče in zadovoljstva z življenjem.
Morda je osupljivo, kako nas samopreizpraševanje usmerja k spoznanju, da nismo središče vesolja, da obstaja nekaj večjega od nas, da so naše vsakdanje egocentrične skrbi manj pomembne, kot mislimo.
Občutenje blagostanja je prepleteno z dojemanjem eksistencialnega smisla, ki pa ni določen ali dan vnaprej. Ravno nasprotno. Poglobljeno srečavanje z resničnostjo ne zmanjšuje kompleksnosti življenja, temveč nam pomaga ustvarjati smisel in orientacijo prav sredi te kompleksnosti. Ne odpravlja trpljenja, temveč nam ponuja vire za njegovo preobrazbo. In morda najpomembneje – ne izolira nas od sveta in drugih, temveč nas globlje povezuje z njimi v skupnem iskanju, hvaležnosti in upanju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar