Dragi oči,
tokrat pošiljam proces svojega razmišljanja. Nimam zaključkov, v resnici imam bistveno več vprašanj kot odgovorov in to me hkrati straši, spravlja v stisko in negotovost, ter vzbuja nekakšen občutek vznemirjenosti. Zato te prosim, da o vsem tem razmišljava veliko in skupaj.
Te dni neprestano razmišljam o tem, kako bi lahko živela bolje, manj boleče, bolj zadovoljujoče. Pravzaprav sem pahnjena v to razmišljanje, ker mi je izkušnja bivanja pogosto tako nelagodna, da mi kaj dosti drugega ne preostane, kot da iščem nove načine, kako spreminjati svoje doživljanje. Ves čas me nekaj moti. Stalno sem nezadovoljna, živčna, obtežena s krivdo, sramom, občutki nezadostnosti, nesposobnosti, predvsem pa nenehnim občutkom, da to, kar delam, ni dovolj in na ta ali oni način ni prav. Le redko uspem živeti povsem skladno z lastnimi pravili in to me spravlja ob pamet. Ne uspeva pa mi ne zato, ker se ne bi dovolj trudila živeti skladno s temi pravili, temveč zato, ker jih je preveč, med seboj so pogosto nasprotujoča, predvsem pa se pojavljajo vedno nova. Če upoštevam eno pravilo (danes moraš pa res več narediti za doktorat), kršim drugo (danes moraš telovaditi x ur), istočasno pa se pojavijo tri nova (ampak moraš tudi pisati knjigo, pa ugotovi že, kaj boš z življenjem, in preberi že enkrat tiste članke). Neprestano se borim z občutkom, da bi ves ta notranji kaos lahko pomiril samo dobesedni pobeg iz lastne kože, iz lastnega življenja. Kam? Ne vem, samo stran, nekam, kjer ni ves čas občutka razklanosti med tekmujočimi zahtevami, občutka ujetosti v um, za katerega se zdi, da zmore v vsakem trenutku proizvesti novo poplavo obtožb, kaj vse počnem narobe, ne dovolj hitro in ne dovolj dobro, hkrati pa ustvarjati vedno nove predstave o tem, kako vse bi moje življenje lahko in moralo izgledati boljše. Če bi se le dovolj jebeno potrudila.
Vsake toliko časa pa imam drugačno izkušnjo življenja. Na noben način ne želim, da bi izpadlo, kot da sama sprejemam to skrajno poenostavljeno prepričanje, da lahko prijetnejša čustvena stanja kar poljubno izberemo (vsakdo, ki je prebral kakšen moj zapis ali me slišal govoriti o tem, ve, kako me ta ideja razpeni, če je povedana brez pravega konteksta). Zgodi se torej tole. Zjutraj najprej čutim, kako se bo spet odvil isti dan, če se prepustim toku svojih misli in vsemu, kar mi spontano narekuje um. Silila se bom delati, to mi ne bo šlo dovolj dobro od rok, potem se bom skušala miriti, zakaj je razumljivo, da se mi delo tako upira, a se bom istočasno še vedno skušala spraviti k delu, ker je delo baje edini legitimni način življenja. Da se trudiš in trdo delaš in stalno nekam napreduješ, predvsem pa ne lenariš ali bog ne daj brezplodno sanjariš o tem, kako bi dejansko želel živeti. To bo glavna rdeča nit mojega dneva. Da bi blažila to nelagodje, da ne delam dovolj veliko in dovolj dobro, se bom vmes skušala zamotiti s poslušanjem podcastov, predavanj in videov, za katere se bom skušala prepričati, da so dovolj informativni, da štejejo kot »produktivni«. Vendar pa bo en del mene ves čas čutil, da samo zapravljam čas, da drobim svojo pozornost in se ne osredotočam na nič pametnega. Bolj realistična ocena bi bila, da skušam pobegniti od trenutka tu in zdaj, ko se ta zdi preveč nevzdržen, a od vsebin, ki jih poslušam, ne odnesem odsti, ker sem z mislimi drugje. To bo torej druga rdeča nit mojega dne, na koncu katerega se bom počutila, da nisem naredila ničesar pametnega, hkrati pa se nisem niti sprostila. Vse skupaj pa bo prežeto še s tretjo rdečo nitjo, ki se bo vrtela okrog tega, kako čim manj pojesti in se čim večkrat spravit telovadit, pri čemer bom morala uloviti pravo ravnovesje, da se ne izčrpam preveč že navsezgodaj zjutraj, da mi ne bo zmanjkalo energije za delo. Delaj, telovadi, ne jej, ampak ne izčrpaj se preveč, da ne boš obležala, ker potem boš pa res neproduktivna. Aja, in ne pozabi na to, da se moraš še samouresničevati in pisati knjigo in vsesplošno razvijati svoje intelektualne potenciale in raziskovalne interese, da ne boš po doktoratu ostala brez smiselne vsebine in brez življenjskega načrta. Ko vse skupaj takole zapišem, je precej bolj razumljivo, zakaj mi je ob pol sedmih zjutraj teža dneva neznosna, čeprav se ni še niti začel in čeprav nihče od zunaj ničesar ne zahteva od mene.
O čem torej govorim, da se je zgodilo? Nekatera jutra, na primer današnje, globoko v sebi začutim, da se tak dan preprosto ne more spet ponoviti. Mora biti možno živeti drugače, vpije vse v meni. Mora biti možno, da bi bila bolj pomirjena, tudi če ne bi dovolj naredila. Mora biti možno, da bi bilo to delo, ki ga moram opraviti, manj mučno. Mora biti možno, da se ne bi zgubljala v urah vsebine, ki me dela samo še bolj raztreseno in nezadovoljno. Mora biti možno, da ne bi na koncu tega dne spet ugotovila, da sem se zapletla v povsem iste vozle kot prejšnji in predprejšnji dan. Ob tem razmišljanju čutim, da želim ponovno prebrati knjigo Waking up, za katero upam, da mi bo pomagala razrešiti nekaj teh protislovij in hkrati okrepiti moje nastajajoče zavedanje, da je možno življenje in sebe doživljati drugače. Takole berem.
Naš običajni občutek sebstva je iluzija. Občutek, ki ga imenujemo »jaz«, je iluzija. Ta intuitivni občutek, da smo »mi« umeščeni nekje za svojimi očmi, se lahko spremeni ali popolnoma izgine. Poglobitev tega razumevanja in ponavljajoče preseganje te iluzije je možno. To središče našega notranjega življenja – občutek sebstva, ki ga imenujemo »jaz« – je mogoče uzreti v povsem novi luči.
Čustva, kot so sočutje in potrpežljivost, so spretnosti, ki se jih lahko naučimo. Zmeda in trpljenje sta morda naša prirojena danost, vendar sta modrost in sreča dostopni. Pokrajina človeške izkušnje vključuje globoko transformativne uvide v naravo lastne zavesti.
Način, kako razmišljamo, neposredno vpliva na našo izkušnjo sveta. Pravzaprav je naš um vse, kar imamo. Je vse, kar smo kadarkoli imeli. In je vse, kar lahko ponudimo drugim.
V tistem trenutku se zavem dvojnosti. Po eni strani čutim nekaj radikalno osvobajajočega ob teh mislih. Seveda je možno, saj sem življenje že kdaj izkušala na drugačen način! Mar ne sporoča vse, kar vemo o možganih, prav tega, da resnično je možno sebe in svet izkušati drugače? Lahko namerno vplivam na svojo pozornost in jo usmerjam tako, da bom doživljala drugače in manj trpela. Po vseh teh letih spoznavanja svojega uma in skušanja vplivanja nanj kar čutim, da je en del mene tega zdaj zmožen; kot da sem skozi leta zgradila mišico, za katero sicer ne vem, kje je, ampak jo približno (in samo včasih) znam aktivirati, če dovolj osredotočim svoj um.
V naslednjem trenutku se zgrozim. Pa saj si slišati kot najbolj upreproščene knjige za samopomoč in kot vsak vplivnež, ki je spoznal moč meditacije ali cel kot novodobni guruji, ki pozivajo, da je vse v umu, naše življenje pa odvisno le od nas samih, pomislim. Mar nisva prav midva tista, ki kritizirata ideje, kot so izberi srečo in odloči se za pozitivno razmišljanje?
Nimam še povsem jasnih odgovorov na to, na kakšne načine vse se ta dva pristopa k razumevanju uma razlikujeta. A vseeno vem o delovanju uma vsaj nekaj – dovolj, da vem, da je med njima nujno razlikovati. Preprosto ne drži, da lahko poljubno izbiramo svoja mentalna stanja; niti ne smemo zanemariti pomena povsem resničnih zunanjih okoliščin, ki življenja ljudi dejansko bistveno otežujejo. Zelo nevarno bi bilo upreproščeno skleniti, kot to sicer naredijo številni pop avtorji, da lahko izbiramo svoje doživljanje, torej ni pomembno, če smo odpuščeni, v vojni ali imamo duševno motnjo, saj vendarle lahko svoje odzive na vse to izberemo.
Istočasno pa v nekem (z dejanskimi znanstvenimi ugotovitvami o delovanju uma skladnem) smislu drži, da kvaliteta našega uma ključno – morda v celoti – določa kvaliteto naših življenj in da je na kvaliteto uma možno vplivati, pogosto bolj kot na zunanje okoliščine. Trenutno me težko zanima karkoli drugega, ker se mi zdi to, da razrešim ta dozdevni paradoks, v resnici najpomembnejša reč v življenju. Kako bi lahko bilo drugače, če pa je naš um dejansko edino, kar v nekem strogem pomenu besede, resnično imamo in na kar se lahko trudimo vplivati, tudi ko ne moremo vplivati na nič drugega?
Draga Minea,
poslala si mi proces, tok misli, množico vprašanj, občutkov. In me prosiš, da razmišljava ob tem, o tem – skupaj in veliko. Seveda, z veseljem in s hvaležnostjo, da imava to možnost.
Morda je res daleč najtežje vprašanje, kako nekaj uzreti v drugi luči, kako vplivati na svoj um, da bo gledal drugače ali pa drugam, kot smo ga navadili skozi leta. Kako je mogoče, da se človek v umu prestavi drugam, ugleda nekaj iz drugega zornega kota, utiša en glas in se posveti drugemu? Vemo, da je to mogoče, izkušnja to potrjuje, a kako to narediti? Kako ustvarimo nekaj novega, z novim pomenom, nekaj, kar nas drži, česar se oklenemo, ker čutimo, da je za nas zares dobro? Kako naredimo, da se v našem življenju udejanji to, kar je unlimited? Oba veva, da je um neomejen, in se zavedava, da človek ne najde nečesa novega, temveč to ustvari, kreira znotraj neomejenega uma. Kako se torej upirati gravitaciji, da lahko svobodno poletimo, da nas noben čarovnik ne more več spraviti na tla?
V luči teh vprašanj me že dolgo močno zanima budistična tradicija, v kateri odkrivam tehnike opazovanja samega sebe in toka zavesti. Um seveda ni isto kot tok zavesti, ker je mnogo večji – je unlimited. Že dolgo me privlači ideja, da lahko opazujem tok zavesti, ne da bi se identificiral z njim. Obnašam se, kot da ni moj. Mislim, da tu tiči vzvod za spoznanje, da »jaz« ni trden predmet, materialna substanca, zasidrana nekje v možganskih vijugah. Je svojevrstna iluzija, a to ne pomeni, da ne obstaja, saj je iluzija zgolj napačna zaznava nečesa, kar obstaja.
Opazujem torej »samega sebe«, a se ne identificiram s »seboj«. Kot da sem opazovalec, ki gleda množico oblakov na nebu, ta množica je tok moje zavesti, vendar sam nisem del tega toka. Nisem nič oprijemljivega, nisem še en oblak na nebu, sem prazen opazovalec, kot bi bil sama gesta opazovanja, sama možnost opazovanja nečesa, kar sicer je »moje«, vendar istočasno tega ne sprejemam, kot da je del »mene«. Nenavadna izkušnja.
To je možna izkušnja, ki je dejansko osvobajajoča. Omogoča mi, da se nekako osvobodim vsega, kar sem kdaj imel za svoje ali še vedno imam, da vzpostavim razdaljo do tega, kar se znajde v toku zavesti, in čutim, da to, kar opazujem, ne vpliva name, da nočem, da je moje, da se ne prepustim gravitaciji. Ne identificiram se s tem, to pa pomeni, da ne čutim, da to sprejemam – čutim, da imam moč, da ne sprejemam.
O čem se torej pogovarjava? Kdo ali kaj je človek, ki opazuje tok zavesti in se ne identificira z njim, čeprav obenem ve, da je tok »njegov« in da so del toka tudi misli, ki jih nima za svoje in jih prepoznava kot nekakšne tujke?
Mislim, da se s tem vprašanjem dotikam samega jedra našega doživljanja zavesti in identitete. In mislim, da je zopet na delu paradoks.
Zavest skušam razumeti kot zelo široko polje, v katerem se pojavljajo različni fenomeni – misli, občutki, zaznave, spomini, čustva. Saj to ni nič novega, s tem se je rojevala fenomenologija pred več kot stoletjem. Izjemno zanimivo je nadaljevanje. Ta polje namreč samo po sebi nima nobene vsebine, je le prazen prostor, v katerem se vsebine pojavljajo. Mislim, da je do tu še vse razumljivo. Duhovno potovanje pa se nadaljuje in je zelo vznemirljivo.
Spontano smo navajeni »jaz« povezovati z vsebinami, ki se pojavljajo na tem polju, v tem prostoru, saj ima več dimenzij. Prav zato smo tudi navajeni reči, da je vse to »naše« (moji spomini, moje izkušnje, moje misli, moji občutki, moja čustva …). Pa vendar »jaz« ni povsem identičen z vsebinami, vsakdo ima namreč občutek, da tudi opazuje vse skupaj, kot da gleda na ta prostor od daleč, iz ptičje perspektive.
Obstaja torej prostor, ki ga nekdo opazuje iz drugega prostora. Zdi se, da obstajata dva: opazovalec in opazovano. »Jaz« je opazovalec in opazovano, lahko opazuje samega sebe, lahko celo opazuje sebe, kako opazuje tok zavesti, vendar je med obema tudi razlika, čista razdalja, prazen nič, kot je razlika med 1 in 2.
Lahko torej opazujem in se ne identificiram s tem, kar opazujem. Sem priča, sem pričevalec, vendar nisem »nekaj«, kar bi lahko opazoval in določil. V tej luči ne moremo reči, da obstaja »pravi jaz«. Kot »jaz« sem osnovna kvaliteta zavedanja samega. Sem povezan s tem, kar opazujem, vendar to ni moja last, tega ne posedujem. Na neki način to ne pride do mene in ta »mene« ne obstaja kot nekaj določljivega, ves čas se izmika mojim morebitnim poskusom, da bi ga določil.
Zdi se mi, da je tu vzvod za spremembo. Ne sprejemam namreč tega, kar je v toku zavesti. Vem, kaj obstaja v njem, to opazujem, kot opazujem valove na morju. Ti so del morja, vendar morje ni omejeno na valove, ker je unlimited. Človek, ki opazuje tok zavesti, je zavedanje, ki se lahko obrne k sebi in opazuje svoje lastne manifestacije.
Opazuje jih in ima občutek globoke intimne povezanosti, ki pa ne pomeni posedovanja. Ničesar ne posedujem, nič ni moje razen te neverjetno privlačne intimne povezanosti z nečim globokim, neznanim, s tem, kar bi najraje imenoval unlimited.
Ko se človek umakne od identifikacije s tokom svojih misli in občutkov in ohranja opisani občutek, se odpre izkustvo nečesa širšega, kar presega običajne meje sebstva – nekaj, kar bi lahko opisal z besedami, kot so: neskončno, neomejeno, neznano in obenem neizmerno privlačno. Je to budistični stik z »brezobličnim« ali morda zlitje s temeljnim principom?
Rad bi poudaril, da je ta izkušnja zame istočasno popolnoma intimna in osebna, presežna, univerzalna in unlimited. Doživel sem, da je to, kar je »najbolj moje«, hkrati tudi to, kar je popolnoma brezosebno in pripada vsemu.
Zanimivo je, da mnogi, ki imajo takšne izkušnje, poročajo o občutku privlačnosti ali brezmejne ljubezni, ki prihaja iz tega stika. Kot da nas ta neskončnost, ko jo enkrat zaznamo, vabi k sebi. Morda je ta privlačnost povezana s tem, da v teh trenutkih občutimo preseganje omejenosti in ločenosti, ki jo običajno doživljamo.
Z izkušnjo zlitja ali povezanosti z neskončnim pa so povezane še nekatere druge globoke izkušnje, o katerih želim razmišljati s teboj.
Izjemno zanimiva in nenavadno močna je izkušnja, da v stanju globoke povezanosti z neskončnim običajni občutek časa preprosto izgine. Ne gre le za izgubo občutka za čas, temveč za doživljanje neke vrste večnega sedanjega trenutka, kjer preteklost, sedanjost in prihodnost nekako soobstajajo. Takrat doživljam sebe kot neskončno majhen, nepomemben delček vesolja, hkrati pa kot nekaj, kar je neločljivo povezano s celotnim vesoljem. Ljudje s takimi izkušnjami govorijo o paradoksni enosti z vsem.
Izkušnje, ki jih delim s teboj, doživljam kot globoko preobrazbo tega, kaj ljudje sicer pogosto v življenju cenijo in čemur dajejo prednost. Materialne vrednote popolnoma izgubijo svoj pomen, v ospredje pridejo vrednote, kot so povezanost, sočutje in avtentičnost.
Vse te izkušnje se tako rekoč nemogoče ustrezno opisati z besedami, zato je moje pismo, nekoliko paradoksno, tako dolgo. Jezik, ki ga uporabljamo za opisovanje vsakdanjih izkušenj v svetu ločenih objektov, je kratko malo nezadosten za opis izkušenj, o katerih sicer pišem.
Možno je torej, da glasu, ki mi nekaj narekuje in nekaj hoče od mene, ne sprejmem. Možno je, seveda, da se mu ne morem izogniti, da se mi vsiljuje, da ga ves čas poslušam, toda mene zanima zlasti prva možnost, ki pa terja veliko vaje, zato ne sprejemam niti tega, kar zagovarjajo guruji samouresničevanja, krošnjarji »pravega jaza« in zastopniki industrije sreče.
Tvoj,
oče
Ni komentarjev:
Objavite komentar