Pot odprtosti in odpiranja

Nekaj se je spremenilo, nekaj se je premaknilo. Sedaj je drugače. Ne vem še, kaj je drugače, vem samo, da je drugače. Nekaterih misli in občutkov zdaj ni več. Moja pozornost je usmerjena drugam. Nič več se ne bojim. Postala sem bolj pogumna. Upam si reči stvari, ki si jih prej nisem upala; kar rečem jih, ne zadržujem se več. Nekaj je popustilo v meni. Kot bi odpadel obroč, ki me je prej stiskal. To je tako osvobajajoče. Sedaj razmišljam malo drugače, uporabljam druge besede. Pozorna sem na določene besede, na katere prej nisem bila, čeprav sem jih poznala. Opazujem ljudi in prepoznavam nove vzorce, ki jih prej nisem. Tako pripovedujejo ljudje, s katerimi se srečujem in pogovarjam.

Kaj se zgodi v človeku, da tako pripoveduje, kaj se premakne v njem, kaj se spremeni, kako je sprememba sploh mogoča? O kakšnih spremembah govorimo in zakaj so pomembne?

Spremembe so zelo zanimive. Prva je: prepoznavanje spremembe. Z njo se postopoma zmanjšujejo notranje obrambe, zmanjšuje se strah. Izjemno pomembna je sprememba v jezikovnem polju, ki pogojuje novo zaznavanje tako sebe kot drugih.

Kako se torej spreminjamo? Ali je za to vprašanje primerna metafora, ki nam pomaga misliti, kako se ljudje učimo? Mislim, da je. Poglejmo.

Recimo, da dolgo časa vztrajamo na gori. V daljavi je druga gora. Možno je, da jo vidimo ali vsaj slutimo, možno je, da zanjo niti ne vemo in je kajpak ne vidimo. Med obema je gotovo dolina. V določenem trenutku življenja se odločimo, da bi se povzpeli na drugo goro, ker nam na tej, na kateri vztrajamo, ni (več) dobro – preveč je bolečine, tesnobe in trpljenja. A kako pridemo na drugo goro, od koder je svet videti drugače in je tam domnevno manj trpljenja?

Ena od možnosti je, da se pogovarjamo s psihoanalitikom. Pogovarjamo se dolgo, pogovor je zahteven, ker čutimo, da razmišlja drugače kot mi. V tem je že pomembna razlika. Sprva je ne želimo, bojimo se je, ker je neznana. Slišimo nove besede, besedne zveze, čutimo, da prihajajo od drugod, kot smo vajeni. Ne vemo, od kod prihajajo, čutimo pa razliko, in čez čas začutimo, da je pomembna in – dobra. Začutimo, da smo jo želeli, da smo se »odločili« zanjo, čeprav tega nismo mogli vedeti.

Ali ni ta razlika že dejavna? Ali ni dejavna tudi zato, ker vzbuja v nas nove občutke, nova čustva, nove misli? Ustvarja možnosti za nove izkušnje. Naši možgani jih primerjajo s starimi in prepoznavajo pomen razlike.

Najprej je torej razlika. Zaradi nje se odpiramo novemu. Taka razlika je dobra. Mislim, da lahko govorim o odpiranju razliki. Ne temu ali novemu spoznanju, temveč sami razliki. Vztrajamo v njej. To je izkušnja, ki jo čutimo kot privlačnost one druge gore, na katero bi radi splezali. Čutimo, da se zaradi razlike, ki vztraja, počasi odmikamo z gore, na kateri smo vse življenje in kjer nam ni dobro.

To je iskanje odprtosti. A za to potrebujemo drugega človeka, ki zna vztrajati v popolni odprtosti. Če ne vztraja v njej, lahko naše odpiranje vodi v katastrofo.

V katastrofo vodi takrat, ko je odpiranje zgolj navidezno in je z nami človek, ki ne vztraja v odprtosti, temveč hoče našo podrejenost.

Sam iščem odprtost skozi različne kanale – filozofijo, umetnost in globoke pogovore. Pot je hkrati globoko osebna in univerzalna.

Ni pa enostavno hoditi po taki poti. Ohranjanje odprtosti zahteva nenehno notranjo disciplino in pozornost. V svetu, ki pogosto ceni hitre odgovore, gotovost in poenostavljene resnice, predstavlja zaveza odprtosti in povezanosti z univerzalnim upor in kljubovanje.

Psihoanaliza je upor. Vztrajanje v odprtosti je kljubovanje.

Analitični pogovori nas zato odpirajo; ne odpirajo nas vsi pogovori v življenju – daleč od tega. Odpiramo se in dobivamo izkušnje, ki presegajo običajne omejitve razmišljanja, na katere smo navajeni in jih imamo za normalne, ter razumevanja sebe in sveta. Tako nenadoma doživimo svet skozi povsem drugačno perspektivo ali občutimo neposredno povezanost, ki presega naše stare konceptualne okvire.

To je tisto, kar imenujejo nekateri filozofi »razkrivanje resnice«. Zgodi se tudi v umetnosti – ne kot resnična ali manj resnična izjava o dejstvih, temveč kot razkritje bistva našega bivanja.

Analitični pogovori zato niso teorija, temveč so dejavnost. Niso pridobivanje informacij, temveč so praksa razširjanja in poglabljanja mišljenja – vadba v odprtosti. Psihoanaliza je vadba v iskreni in radikalno pošteni odprtosti. Ne le do drugega človeka, temveč predvsem in najprej do resnice bolečine in trpljenja.

V življenju so zato izjemno pomembni pogovori z enako odprtimi sogovorniki. V takih srečanjih lahko nastane prostor vzajemne resonance, kjer se odprtost enega človeka zrcali in krepi v odprtosti drugega. To lahko imenujemo pristni dialog – ne izmenjava informacij, ne komuniciranje, temveč srečanje, v katerem se lahko razkrije nekaj, kar presega oba sogovornika in ju spreminja.

Vsi ti kanali odprtosti – umetnost, filozofija, pristni dialog – imajo skupno to, da nas vabijo k preseganju običajnega, avtomatiziranega in utečenega načina doživljanja in razlaganja sveta. Vabijo nas, da se vsaj za trenutek odpovemo svoji gotovosti in se kljub strahu pred neznanim podamo na ozemlje, na drugo goro, kjer so uvidi možni prav zato, ker nismo vnaprej določili, s čim se bomo tam srečali.

Naj poudarim, da je gora, na kateri živim, poznana, a povzroča trpljenje. Druga gora predstavlja nov način bivanja, novo psihično organizacijo, ki jo slutim, a ne morem preprosto »skočiti« nanjo. Dolina med gorama je ključni element, ki ga psihoanaliza prepoznava kot fazo dezorganizacije, ko stare strukture popuščajo, nove pa še niso vzpostavljene. V tej fazi sem vse bolj zmožen biti sam, kot bi rekel Winnicott, vse manj sem odvisen od drugih; od njih sem bil odvisen vse življenje, a nisem prepoznal, kako zelo odvisen in podrejen, preplašen in tesnoben sem bil.

S psihoanalitičnega vidika je ključno spoznanje, da pot na drugo goro vedno vodi skozi dolino. Za drugo goro se ne moremo kar odločiti. Prehod ni neposreden, temveč zahteva dezintegracijo prejšnjih psihičnih struktur, soočenje z nezavednim materialom (velikokrat travmatičnim) in toleranco za negotovost in zmedenost, ki spremlja to fazo. Ključno je, da se odpovemo starim identifikacijam in navidezni varnosti.

Pot odprtosti in povezanosti z univerzalnim nikakor ni enostavna, a je morda ena najpomembnejših poti, ki jih lahko človek izbere v svetu, ki je vse bolj obremenjen s hitrostjo, površnostjo in fragmentacijo izkušnje.

Človek se torej ne odloči za spremembo, kot obljublja popularna ideologija samospreminjanja in samoaktualizacije – do spremembe je še zelo daleč. Ne odloči se za nov način življenja, ne odloči se, da bo sledil temu ali onemu guruju. Ne, odloči se za težavno pot z gore skozi dolino na drugo goro. In odloči se, da bo to pot prehodil skupaj z drugim človekom, ki mu zaupa, da zna brezkompromisno vztrajati v resnici in ji biti dolgo časa absolutno zvest.