Tako je govoril Nietzsche

Pri dvajsetih se poglabljam v knjigo Tako je govoril Zaratustra. Odkrivam izvire Nietzschejevih najzgodnejših filozofskih idej, ki me zelo pritegnejo. Potem se počasi odpravim k njim, da se naužijem čiste vode. Zakaj to naredim? Ne vem, a nekaj me neustavljivo privlači.

Pri komaj sedemnajstih letih se Nietzsche sprašuje, ali zgodovino ljudi vodi nujnost. Ali se mora torej vse zgoditi, kot se zgodi, in ali je mogoče prihodnje dogodke predvideti? Je mogoče vplivati nanje, jih je mogoče ustvariti? Koliko smo pri tem ljudje zares svobodni? Je v teh vprašanjih že zametek nadaljnjega filozofskega razmišljanja o tragediji in tragičnosti človeškega življenja? Tako se sprašujem ob prvem branju filozofovih del. A pojdimo po vrsti, zlasti pa počasi.

Nietzschejevo zgodnje razmišljanje o zgodovinski nujnosti se organsko prepleta z razmislekom o svobodni volji. Imajo ljudje svobodno voljo ali je nimajo? Se vse v njihovih življenjih zgodi, kot se mora, ali lahko na to vplivajo in sami določijo, kaj se bo zgodilo v prihodnosti?

Nietzsche seveda dobro ve, da doživljamo sebe kot sorazmerno svobodne osebe, ki sprejemamo odločitve vsak dan, jasno pa mu je tudi, da živimo v svetu, ki ga navidezno urejajo vzročna nujnost in deterministični zakoni. Kako je lahko oboje res?

Nietzsche me navduši, ker ne izbere ene ali druge strani te dihotomije, kot to navadno storijo ljudje, temveč predlaga nekaj drugega. Trdi, da živimo kot ljudje v paradoksnem svetu, ki ga določajo tudi aporije in paradoksi. Kaj to pomeni?

Človek je del vzročnih verig sveta – o tem ni nobenega dvoma –, sočasno pa kljub temu doživlja notranji občutek svobode. Morda se vara, morda je to iluzija, a občutek vztraja.

Gotovo lahko nadaljujemo in vsaj začasno rečemo, da je človek svoboden znotraj omejitev, tudi če je svoboda le iluzija. Tu naredi Nietzsche odločilni obrat z vprašanjem: kaj pa, če svoboda ni beg pred omejitvami, ki so pač nujne, temveč je poseben odnos do njih? Kako to razumeti?

Nietzsche predlaga, da bi svobodo lahko našli v razvoju svoje edinstvene individualnosti znotraj omejitev usode. Kot zapiše: »Svoboden človek ni tisti, ki lahko dela, kar želi, temveč je tisti, ki lahko naredi sebe takega, kot želi.« Svoboda zato ni niti odsotnost zunanjih omejitev niti poljubno izbiranje med možnostmi. Svobodna oseba zato ni tista, ki lahko počne »karkoli želi«.

Nietzsche predlaga pozitivno svobodo. To je svoboda za samooblikovanje, za ustvarjanje sebe. Ta vrsta svobode zahteva disciplino, samopremagovanje in ustvarjalno moč. A ne na način, kot predlagajo sodobni guruji samoaktualizacije, optimizaranja sebe ali ustvarjanja najboljših različic sebe. Kako torej?

Oseba mora najprej razumeti, da je »seštevek« številnih vplivov, na katere ne more vplivati ali pa lahko vpliva zelo omejeno. Vplivi, kot so družbene konvencije in morale, vzgoja in pričakovanja drugih, biološka nagnjenja in biološki impulzi, pretekle odločitve in navade, so lahko tako močni, da posameznik nanje ne more vplivati. Zaradi vseh teh dejavnikov se zlasti ne more kar čez noč odločiti, da bo poslej vse drugače.

Res je tudi, da večina ljudi ostane ujeta v teh vplivih in sledi vrednotam, ki so jih pasivno prejeli od »družbe«. Nietzsche jih opisuje kot »čredo« – sledijo normam brez kritičnega premisleka. A ne nekaj zagotovo lahko vpliva.

Prvi korak k osebnemu razvoju je zato sposobnost kritičnega ocenjevanja vseh vrednostnih sistemov, ki jih oseba nekritično sprejme – vključno s temi, ki jih ponujajo sodobnimi odrešeniki, guruji, svetovalci, vplivneži. Nietzsche to imenuje »prevrednotenje vseh vrednot«: prepoznavanje, da družbene vrednote niso absolutne resnice, temveč so začasni človeški konstrukti, sposobnost reči »ne« vrednotam, ki ne služijo posameznikovemu samorazvoju, pogum za zavrnitev avtoritet in tradicij, če zavirajo osebnostno rast.

Po dekonstrukciji sprejetih vrednot sledi težji del – ustvarjanje lastnih vrednot: določanje lastnih ciljev, idealov in standardov, ki niso zgolj odsev družbenih pričakovanj, iskanje dejavnosti in življenjskih poti, ki omogočajo samoizražanje in samouresničitev, izbiranje ovir in izzivov, ki spodbujajo osebnostno rast. Vse to zlasti ne pomeni, da človek komu sledi.

Kot pravi Nietzsche v delu Tako je govoril Zaratustra: »ustvariti sebe skozi ustvarjanje vrednot.«  Amor fati – ljubezen do usode – je tako paradoksna. Človek sprejema omejitve in okoliščine, ki jih ne more spremeniti, sprejema preteklost in njene posledice kot nujni del sebe, preobraža negativne izkušnje v del svoje zgodbe o rasti, ki je mogoča.

 

***

 

Knjigo o Zaratustri zato berem drugače kot številne druge filozofske knjige. Ne vem natančno, v čem je ta drugačnost, slutim pa, da akademska filozofija ni ravno najboljši način za poglabljanje v skrivnosti ljudi, sveta in življenja. Je preveč pusta in dolgočasna, abstraktna in povsem nezanimiva, ker je brez življenja. Ni čudno, da je večina ljudi ne mara.

Vpogled v grško tragedijo je neprimerno vznemirljivejši od dolgočasnega naštevanja, kaj je kdo modrega rekel v zgodovini, in prepiranja okoli vprašanja, ali je dobro rekel ali pač ni.

Ko bere Nietzsche izvirna grška besedila, prepoznava tudi kulturni kontekst, v katerem so nastajala, to pa je že nekaj čisto drugega kot kratko akademsko povzemanje povzetkov grških besedil, ki se ga študenti učijo na pamet. Prevladujoče tipične interpretacije teh besedil postajajo skozi to perspektivo vse manj zanimive.

Nietzsche prepoznava v besedilih, ki jih preučuje, nasprotujoče si sile, ki niso le abstraktne sile v besedilih, temveč so tudi empirične sile v naših življenjih, za katere ve, da niso muhe enodnevnice in ne bodo čez noč čudežno izginile. Ve, kot vemo tudi drugi, da ljudje spontano čutimo potrebo po redu, jasnosti in racionalnosti, obenem pa prepoznavamo tudi naravo kaosa, razpadanja meja in čustvene intenzivnosti. Sprašujemo se po prvobitni enotnosti, sočasno pa že dvomimo, da je sploh kdaj obstajala. Je razpad individuacije zato dober ali ne? Je v redu, ko se razlike med nami brišejo?

Nietzsche naredi sijajno, revolucionarno potezo, ko prepozna v grški tragediji skoraj nemogočo sintezo obeh protislovnih sil. Strukturirani dialog in razvoj likov (apolonska sila) v kombinaciji s čustveno močjo zbora in glasbe (dionizijska sila) ustvarjajo umetniško obliko filozofske globine brez primere.

 

***

 

Veliko časa posvetim ideji, da obstaja umetniška oblika filozofske globine, da ima lahko globina naših življenj in zavesti o njem obliko.

Filozofska globina je nenavadno privlačna že zato, ker je globina. Je neznana, a nas zanima. Na trenutke je grozeča, vendar je še vedno čudno privlačna. Njena umetniška oblika je navdušujoča in fascinantna, včasih srhljiva, drugič vredna občudujočega spraševanja, kako jo je umetnik zmogel ustvariti.

Ko berem Antigono, tako počasi dojemam, kaj vse privlači in zanima tudi Nietzscheja.

Obstaja trenutek v življenju, ko se človek prvič sooči s strašnimi resnicami obstoja – s trpljenjem, smrtjo, z nesmiselnostjo eksistence. Lahko tudi skozi mite, ki naredijo življenje znosnejše.

Rojstvo tragedije pomeni organsko povezovanje apolonskih in dionizičnih sil v umetniško obliko, ki sočasno razkriva grozo našega obstoja in potrjuje življenje skozi estetsko preobrazbo.

Preobrazba tako ni vezana na kopičenje znanja, kot učijo v šolah, temveč je globoka duhovna sprememba v občutenju življenjskih sil. Pretirani akademski racionalizem je lahko močna ovira na poti take preobrazbe, zato Nietzsche upravičeno poudarja pomen zatona tragedije, s katerim ugaša tudi estetska moč oziroma zmožnost tragedije, da se sooča z najglobljimi življenjskimi problemi. Ko tragedija izgublja moč, postaja preveč racionalna in se začne zavedati sebe na način, ki nam pogosto prepreči poglobljen odnos do lastne eksistence. Res je, da se je udobneje zadrževati na površju, toda celo tako zadrževanje včasih ne prepreči vdora tragičnega.

Površinsko poudarjanje razsežnosti življenja in pretirani racionalizem dejansko zanikata tragično in avtentično naravo življenja. Tako zanikanje je res marsikomu všeč, toda s tem si onemogoča vpogled v resnične razsežnosti življenja. Obstaja boljša pot.

Medtem ko Nietzsche sprejme Schopenhauerjev pogled, da je življenje samo po sebi trpljenje, ki ga zavest o njem še poglablja, zavrača sklep, da je treba življenje zanikati. Lahko se zdi, da je zanikanje dobra rešitev, vendar ni. Kar zanikamo, namreč prav z zanikanjem potrjujemo.

Tragedija je v orisani perspektivi nekoliko paradoksen način, ki pokaže, kako je mogoče afirmirati trpljenje, ne da bi človek zaradi tega dodatno trpel. Tragedija pravzaprav razvija pogled na človeško naravo, ki priznava oboje: naše racionalne zmožnosti in naše globlje iracionalne gone.

Kritiko razsvetljenske racionalnosti je zato težko kritizirati. To je težko zlasti zato, ker prav tragedija prikazuje možnost soočanja z življenjskim trpljenjem brez zatekanja k onstranskim tolažbam (religija) ali čistemu racionalizmu. Pokaže, kako lahko rečemo »da« življenju kljub njegovim grozotam, kljub bolečini in trpljenju.

Je tako potrjevanje življenja hkrati njegova estetska utemeljitev, ki ni mogoča brez umetnosti? Nakazuje to vprašanje, da šele umetnost, ne morala ali znanost, zagotavlja najglobljo spravo in pomiritev z obstojem?

Nietzschejevo razumevanje grške tragedije je stalni vir mojega razumevanja življenja, ki daleč presega akademsko vajo klasičnih interpretacij. Nezmožnost soočanja z inherentnim trpljenjem in nesmiselnostjo življenja ter zatekanje k tolažilnim iluzijam namreč ne moreta tlakovati poti k dobremu in spravi z življenjem. Raziskovanje tragedije zato razumem kot obnavljanje oblike modrosti, ki potrjuje življenje prav zaradi njegovega tragičnega značaja, ne kljub njemu – filozofsko stališče, ki me še danes izziva in navdihuje.