Pesem v labirintu

Draga Minea,

hvala za povezavo do pesmi, ki si mi jo poslala. Tukaj je moj odziv.

Zakaj sem tukaj? Za kaj ali za koga sem? Kakšen je smisel mojega življenja? Sploh obstaja ali ga moram ustvarjati? Sem lahko sam zase in mi sme biti vseeno za druge ljudi? A zakaj bi mi bilo vseeno? Kako naj bom za druge, kako naj bom sam zase?

Življenje je labirint. Kako naj se znajdem v njem, kdo mi bo pokazal pot? Naj jo iščem sam? Kaj, če se izgubim? In kaj, če labirint ni labirint, temveč je blodnjak brez izhoda?

V tem globokem oceanu vprašanj sem kot krhka ladja na nevihtnem morju. Včasih me misli odnašajo v temačne neznane vode, kjer nisem še nikoli bil. A tam se zrcalim v drugih, ki prav tako plavajo skozi svoj neznani ocean, in vidim, da nisem edini, ki tava.

Skoraj čudežno je, da srečam drugo osebo, ki želi biti zame. Čutim neizmerno hvaležnost, da se drugi odloči zame, da mi reče, da želi hoditi skozi življenje, ki je labirint, skupaj z menoj. Hodiva skupaj in vsak zase, ustvarjava pot, a brez Ariadnine niti se lahko izgubiva.

Ariadnina nit je ideja dobrega. Kako biti dober zase in kako biti dober za drugega? Kako biti dober za idejo dobrega?

Včasih se sprašujem, ali je dobro enako za vse ali pa je kot sestavljanka, kjer vsak nosi svoj delček, ki se mora spojiti z delčki drugih, da nastane celota. Morda je dobro kot jezik, ki ga vsi govorimo, a vsak s svojim narečjem.

Ko spremljam drugega, je moja dolžnost, da sem za njegovo dobro. A včasih sem nemočen. Sem brez obrambe. Okoli mene tulijo viharni vetrovi in pojavljajo se sence, v katerih se skrivajo pošasti. Včasih ni nobene luči in je povsod tema. Zardi tega sem izgubljen. K sreči je tako samo včasih.

In celo takrat je tam drugi. Je kot svetilnik, je kot nepremakljiva skala sredi viharnega morja, v katero butajo divji valovi, a so nemočni. Držim se Ariadnine niti in kljubujem silam. Usmerjam se proti svetlobi. Spremlja me občutek, ki ga ne znam opisati. Vem le, da je dober. Vztraja in zanašam se nanj. Je kot temelj, na kateri stoji gigantska piramida. Nikoli se ne bo zrušil, ni ga mogoče razbiti ali odstraniti. Vselej bo tam.

A kdo je sploh postavil labirint? Kdo je začrtal njegove poti in stranpoti? Katero idejo je imel v glavi, ko ga je načrtoval? Je to naključje, usoda ali morda jaz sam? Včasih se mi zdi, da z vsakim korakom sproti gradim stene in hodnike, skozi katere hodim. Druge poti se odprejo le takrat, ko se odločim videti prek lastnih omejitev.

Morda je vse skupaj zgolj iluzija, vendar je dobra. Včasih se mi zdi, da je vsa zavest o življenju nekakšna iluzija, ki jo potrebujemo, da sploh živimo. Kako bi živeli brez nje?

In kaj, če je iluzija pravzaprav dvom, da je dobro mogoče? Kaj, če je resnica preprosta – da smo rojeni za povezanost, da je v našem najglobljem bistvu zapisana sposobnost ljubezni, a se je bojimo, ker nas odpira, dela ranljive, kaže naš pravi obraz?

Kaj pomeni, da je ideja dobrega tako močna, če pa je naša eksistenca tako krhka in ranljiva? Ali ni presenetljivo, da se zgodi med nami nekaj dobrega in nas vedno znova preseneti zaradi svoje preprostosti? V takih trenutkih se morda zavedamo, da smo prepogosto usmerjeni čisto drugam, kot da ne bi vedeli, kaj je dobro.

Morda je prav ta presenečenost edini pravi dokaz, da dobro obstaja – ta sijoča epifanija, ki nas občasno obišče v trenutkih jasnosti. Takrat se spominjam, da labirint ni le prostor zmede in tavanja, temveč tudi prostor čudovitih srečanj, včasih s popolnimi tujci, in nepričakovanih odkritij, ki usmerijo ladjo v nove neznane vode brez viharjev, skritih čeri in visokih valov. Takrat razumem, da iskanje izhoda iz labirinta ni bistveno in da je zares pomembno hoditi po poti s srcem, odprtim za tisto, kar je dobro – za druge, za nežnost med nami, za drobne trenutke, ki ostanejo, ko vse drugo zbledi.

Tvoj,

oče