Preseganje sebe in pomen vere

Obstaja labirint mojega življenja. Obstaja labirint moje preteklosti in prihodnosti. Kdo mi bo povedal, kako se znajdi v njem, kje so smernice, kako najti pravo pot, kako jo ustvariti? Si bom povedal sam? A kaj, če se zmotim? Kako naj trajam, kako naj vztrajam, v čem?

Za koga ali kaj torej sem? Zagotovo sem za nekoga ali za nekaj, saj nisem sam v kozmosu. Moje vsakdanje praktično življenje je zato nujno zavezano nekomu ali nečemu. Ne morem živeti samo zase, kot nekakšna vase zaprta povratna zanka, ki je sama sebi zadosti.

Imam potrebo po razlaganju. Vsak človek jo ima. Želi razumeti sebe in svet okoli sebe. A življenje je nepredvidljivo. Presega me, ne morem ga povsem nadzorovati in ne morem ga pojasniti brez ostanka. Ne živim sam, zavedam se svoje smrtnosti. Kako se soočam s to temeljno eksistencialno stisko?

Smo ljudje bitja, ki nujno verujejo? V kaj verujejo? Je vera pravi odgovor na temeljno eksistencialno stisko?

Je vera oblika spoznanja? Razumem, da znanstveno iskanje temelji na empiričnem opazovanju, preverljivih hipotezah in dokazih. Vse to pomaga spoznavati resnico tega, kar obstaja. Znanost napreduje z metodo, ki zahteva dvom, preverjanje in možnost zavrnitve trditev. Njena moč je v objektivnosti in ponovljivosti. Je to vse, kar lahko naredimo, da bi se spoznali in razumeli svet?

Francoski filozof Paul Ricoeur opiše vero kot »prepričanje, ki presega dokaze«. Kot prepričanje v kaj? Kaj presega dokaze? In kako se prepričam?

Naj se lotim vprašanj iz novega zornega kota.

Ker ne živim sam, se najprej zavedam drugega človeka. Ob meni bo vselej drugi človek. In sam bom vselej drugi zanj. Za kaj?

Za kaj sem, ko sem drugi za drugega? Gotovo za verjetje, da bo drugi deloval v skladu s svojimi zavezami in obljubami. Čemu je zavezan in kaj obljublja?

Čemu sem zavezan sam – kot drugi za drugega –, kaj mu obljubljam?

Verjeti drugemu pomeni zaupati v njegovo zmožnost samopreseganja. Pomeni prepoznati ga, sočasno pomeni odpreti se možnosti razočaranja, kajti drugi morda ne bo izpolnil svojih obljub. Enako velja zanj, kajti sam morda ne bom izpolnil tega, kar mu obljubljam. Kaj mu torej obljubljam?

Vera v drugega presega to, kar bi lahko »dokazali«. Zaupam mu kljub temu, da ga nikoli ne bom poznal v celoti, da ne bom imel nobenega dokaza, da bo izpolnil, kar obljublja.

Ne bom ga poznal, a kljub temu prevzemam odgovornost do njega. Zavezujem se, da bom deloval skladno s prevzemanjem odgovornosti. To pomeni, da bom skrbel za njegovo dobrobit in razvoj. Zavedam se, da je to odnos vzajemnosti, kjer sva oba odgovorna drug do drugega. Je torej odgovornost do drugega to, kar presega vsakega človeka in sploh vse ljudi skupaj?

Prepričan sem, da ima Emmanuel Lévinas prav, ko vztraja, da je »obličje drugega« izvir etične odgovornosti. In najlepše pri tem je, da ko resnično vidim drugega, ko verjamem v njegovo človečnost, nisem več svoboden, da bi ga zanemaril, da bi bil do njega brezbrižen – njegova navzočnost me že zavezuje k odgovornosti, ki jo rade volje sprejmem.

Ali sem kot človek nujno zavezan tej odgovornosti?

Paradoks je, da smo ljudje obsojeni na svobodo, kot je rekel Jean-Paul Sartre, in s tem na odgovornost. Ni ji mogoče ubežati, saj smo odgovorni tudi za svobodno izbiro nedelovanja. In zopet mislim, da ima Levinas prav, ko trdi, da je odgovornost do drugega pred našo svobodo – ne izbiramo je, temveč nas izbere. Srečanje z drugim nas postavlja v položaj odgovornosti, še preden lahko o tem razmišljamo.

Zavezani smo odgovornosti za blagostanje drugega.

Zanima me še eno vprašanje.

Je človek nujno zmožen verovati in ali ima vera kakšno zvezo z blagostanjem?

Zdi se, da je in da jo ima. Zmožen je verovati v to, kar ga nujno presega, tega pa se tudi zaveda. Je s tem odprta pot k blagostanju in kaj blagostanje sploh je?

Spomnim se, kako močno me je prevzelo filozofiranje Sørena Kierkegaarda, ki je trdil, da je vera nekakšna izbira, »skok«, ki ga lahko naredimo kljub »paradoksu« – nikoli namreč ne moremo doseči popolne gotovosti.

Živimo v svetu, v katerem sta nedoločenost in negotovost inherentni. Zmožnost verovanja je morda univerzalna, a je odvisna od posameznika in njegove odločitve.

Zmožnost verovanja v najširšem smislu je morda ključna značilnost človeške zavesti. Podobno je odgovornost do drugega temeljna dimenzija človeškega sobivanja.

Vera v presežno nam pomaga razumeti, da naše osebne zgodbe niso več zgolj naključni dogodki, temveč dobijo mesto v večji pripovedi. Kot je zapisal Paul Ricoeur: človek je bitje, ki živi v zgodbah in skozi zgodbe razume svoje bivanje. Vera nam ponuja »veliko zgodbo«, ki lahko zajame in osmisli naše individualne zgodbe.

Ko se soočamo s tragedijo, z izgubo ali z navidezno absurdnostjo eksistence, nam vera lahko pomaga najti globlje razumevanje teh izkušenj. Ne gre za preprost »odgovor« ali razlago, temveč za zmožnost integracije tudi najtežjih izkušenj v širši okvir smisla.

Prispeva to k mojemu blagostanju? Da. Razumem ga kot učinek vztrajanja v odnosu do presežnega, ki krepi doživljanje smisla.

A kako vem, da ni vse, kar sem zapisal, samo iluzija ali celo prazna domneva? Kako vem, da nisem zgolj končna človeška žival, ki nekaj časa hodi po zemlji, je, pije in zadovoljuje še nekatere druge potrebe, potem pa preprosto izgine in je to vse, kar je treba o tem reči? Torej.

Človeški razum ima svoje meje. Ko razmišljamo, vedno znova naletimo na vprašanja, ki presegajo naše razumske zmožnosti. Vsakdo se lahko prepriča, da je res tako.

 

Immanuel Kant je to opisal kot »transcendentalno iluzijo« – neustavljivo težnjo človeškega uma, da bi presegel svoje lastne meje in spoznal nekaj, kar je onkraj njegovih zmožnosti. Ta izkušnja meje našega razumevanja ustvarja slutnjo, da obstaja nekaj, kar nas presega. Gremo naprej.

 

Ko se poskušamo dokopati do končnega temelja resničnosti, do jedra, bistva, se vedno znova znajdemo pred novimi vprašanji. Zakaj je nekaj namesto ničesar? Kaj je bilo pred začetkom? Kaj je zavest? Ta vprašanja nas usmerjajo k slutnji nečesa, kar presega naše trenutne kognitivne zmožnosti. Obstajajo vprašanja brez dokončnega odgovora. Ljudje smo zmožni za taka vprašanja, kar je zares zanimivo. Nadaljujem.

 

Doživljamo trenutke, ko nas preplavi občutek majhnosti, osuplosti, strahospoštovanja. Rudolf Otto je to opisal kot »mysterium tremendum et fascinans« – skrivnost, ki nas hkrati plaši in privlači. To se lahko zgodi ob pogledu na zvezdnato nebo, ob rojstvu otroka, ob soočenju s smrtjo, ob globoki umetniški izkušnji. Izjemna izkušnja.

Povezuje nas z nečim, kar doživljamo in razumemo kot večje od nas samih. V resnici nimamo pojma, kaj je to, a slutimo, da je nekaj. Ne gre le za fizično velikost, temveč za kvalitativno drugačnost, ki presega naše vsakdanje dojemanje. Martin Heidegger je tako govoril o »čudenju«, da sploh kaj je, namesto da bi bilo nič – to temeljno čudenje nas odpira za slutnjo presežnega.

 

Podobno doživljamo, ko se soočamo z moralnim imperativom. Dobimo lahko občutek, da moramo nekaj storiti, ne da bi se ozirali na osebno korist. Takrat se zopet srečamo z nečim, za kar se zdi, da nas presega. Od kod prihaja ta imperativ?

 

Emmanuel Lévinas je opisoval, kako nas «obličje drugega« kliče k odgovornosti, ki presega naš egoizem. Ta klic k dobremu, ki presega naše sebične interese, lahko razumemo kot slutnjo presežnega.

 

Kako je slutnja presežnega sploh mogoča?

 

Če obstaja slutnja, da nas nekaj presega, to odpira temeljno vprašanje: kako je to sploh mogoče? Kako lahko končno bitje sluti neskončno?

 

Človeška zavest ima posebno strukturo. Ni zaprta vase, temveč je vedno že usmerjena navzven, k svetu in drugim. Pravimo, da je odprta, ne-vsa. Edmund Husserl je to opisal kot »intencionalnost zavesti« – zavest je vedno zavest o nečem. Ta temeljna odprtost omogoča, da slutimo nekaj, kar nas presega. Karl Jaspers je govoril o »šifriranem jeziku transcendence« – transcendenca se ne kaže neposredno, zato ne moremo reči, da je »tam nekje«, temveč skozi »šifre«, znake v naši izkušnji, ki kažejo onkraj sebe. Te šifre so lahko mejne situacije (smrt, trpljenje, krivda), umetniška dela, simboli ali miti.

 

Človeška zavest ima torej to nenavadno sposobnost, da se lahko zaveda svojih meja. To pa sočasno pomeni, v tem je res izjemno zanimiv paradoks, da jih v nekem smislu že presega. Če vem, da je moje znanje omejeno, sem v tem spoznanju že presegel zgolj omejeno znanje. Ta paradoks samopreseganja je morda ključ do razumevanja, kako je slutnja transcendence sploh mogoča.

 

Gabriel Marcel je tako razlikoval med »problemom« in »skrivnostjo«. Problem je nekaj pred mano, kar lahko objektiviram in rešim. Skrivnost pa je nekaj, v kar sem sam vpleten, česar ne morem niti objektivirati. Slutnja presežnega sodi v red skrivnosti – ne moremo je postaviti pred sebe kot objekt, ker smo sami del tega odnosa.

Človek je tudi bitje, ki živi v svetu simbolov in jezika. Simboli imajo posebno lastnost – vedno kažejo onkraj sebe. Beseda »drevo« tako ni drevo samo, temveč kaže nanj. Ta temeljna struktura simbolnega mišljenja nam omogoča, da mislimo in slutimo nekaj, kar presega neposredno danost. Kot simbolna bitja živimo v svetu pomenov in presežka pomena, kar je morda eden od načinov, kako se transcendenca kaže v naši vsakdanji  izkušnji.

 

Za kaj je slutnja presežnega?

 

Če sprejmemo, da slutnja presežnega obstaja, se poraja vprašanje: za kaj? Kakšen je njen smisel?

Z evolucijskega vidika bi lahko rekli, da je občutek presežnega posledica naše potrebe po razlagi sveta. Zavest, ki je sposobna slutiti nekaj več, je morda imela prednost pri spopadanju z negotovostjo in nepredvidljivostjo sveta.

Vendar ta razlaga ne upošteva kvalitativne posebnosti izkušnje presežnega. Ne gre namreč le za razlagalno orodje, temveč za posebno vrsto izkušnje, ki zaznamuje naše bivanje.

 

Morda je slutnja presežnega znak naše ontološke odprtosti – odprtosti samega našega bitja. Martin Heidegger je tako človeka razumel kot »tu-bit« (nemš. Dasein), ki jo bistveno določa razmerje do biti. Človek je bitje, ki mu gre v njegovem bivanju za to bivanje samo. Ta odprtost-za-bit je morda temelj naše zmožnosti slutnje presežnega.

Končno se pomirim.

 

Slutnja, da nas nekaj presega, ni zgolj iluzija ali naključni proizvod naše zavesti. Je sestavni del človeškega bivanja, ki se kaže skozi meje našega razumevanja, skozi eksistencialne izkušnje čudenja, strahospoštovanja in moralne zavesti ter skozi našo sposobnost simbolnega mišljenja.

 

Ta slutnja je mogoča zaradi posebne strukture človeške zavesti, ki je vedno že odprta navzven, sposobna samopreseganja in simbolnega mišljenja. Njen globlji smisel lahko razumemo na različne načine – evolucijsko, ontološko ali religiozno.

 

Morda pa je najpomembnejše to, da slutnja presežnega ni nekaj, kar bi lahko dokončno razložili, temveč je del tiste skrivnosti, ki nas določa kot ljudi. Je povabilo k odprtosti, k preseganju zaprtosti vase, k spraševanju, ki ne išče zgolj odgovorov, temveč nas odpira za dimenzijo bivanja, ki presega vsakdanje in samoumevno.

Morda je to izkušnja, ki me vodi že od samega začetka.