Kdo ali kaj ovira radost in veselje do življenja

Minea Rutar

Dragi oči,

včeraj sem si ponovno ogledala film Her (2013). Gledala sem ga že dvakrat, vsakič v zelo različnih okoliščinah in drugačnem življenjskem obdobju, in vsakič sem ga doživela na zelo drugačen način. Med drugim je tokrat z menoj ostal tale stavek.

Saj veš, kako lahko preveč razmišljam o vsem in najdem milijon načinov, da dvomim vase. Odkar pa je odšel Charles, vse več razmišljam o tem delu sebe in se šele začenjam zavedati, za kako kratek trenutek nam je dano življenje. In dokler sem tu, si želim dovoliti izkušati radost.

Oba veva, da nekateri trenutku v življenju delujejo streznitveno. Yalom jih je imenoval »izkušnje prebujenja« (ang. awakening experiences) – izkušnje, v katerih dejstvo umrljivosti resnično začutimo, ne le intelektualno razumemo. Takrat se pogosto zgodi, da se šele zares zavemo, kako zelo bi radi živeli drugače. Pogosto obžalujemo, da se nismo zavedli tega že prej, saj bi morda radikalne spremembe naredili že pred desetletji in si prihranili veliko neizrečene bolečine. V terapiji je Yalom takšne trenutke znal čudovito uporabiti v pacientov prid, da so lažje prišli v stik s svojimi pristnimi željami in vrednotami. Mnogi so šele takrat prvič zares začutili, kako bi želeli živeti življenje, če bi si to lahko dovolili. Nekaj podobnega pove Amy v filmu v zgornjem citatu. Šele zdaj, ko sta se razšla s partnerjem, je res dojela, da bi bilo dobro, če bi si v življenju lahko dovolila več radosti. Trenutki prebujenja nas torej pogosto postavljajo pred dva izziva: ugotoviti, kaj si v življenju resnično želimo, kako si želimo živeti in kdo želimo biti (v primerjavi s tem, kako smo živeli in kdo smo bili do zdaj); potem pa si to še dovoliti. Odvisno od narave naših težav je lahko prav to iskanje dovoljenja še bistveno zahtevnejše od prvega izziva.

Ob tem razmišljam o marsičem. Prva misel, ki se mi je pojavila ob njenem stavku, je bila: »Kdo je ta, ki daje dovoljenje?« Res, kdo nam mora dovoliti, da v svojem lastnem življenju izkušamo radost?

Dolga leta že uporabljam to besedo in razmišljam o ideji dovoljenja. Natančno se spomnim trenutka, ko sem to besedo prvič uporabila v enem od najinih pogovorov; to je bila glavna beseda, ki te je tako prevzela v tistem pogovoru. Prvič sem tebi ubesedila neko svojo bolečino na ta način – da si preprosto ne morem dovoliti, da bi bila pomirjena s seboj. Ker si jo ti vzel tako resno, sem jo še bolj resno vzela tudi jaz. Ta in podobni trenutki so prispevali k mojemu razumevanju tega, kako močno na naša življenja vpliva to, kaj si dovolimo – početi, čutiti, doživljati, misliti, izreči.

V vseh teh letih sem seveda neumorno iskala tudi odgovore na vprašanje, kdo je tisti, ki dovoljuje ali, obratno, prepoveduje. Ena od oseb v mojem življenju se sprašuje, kako je sploh možno, da kdo v moji lastni glavi kaj prepoveduje ali dovoljuje, mar ne obstajam samo enovita ... jaz? Odgovor je, da seveda ne. Naiven pogled na delovanje uma je, da obstaja en celovit »Jaz«, ki kot kapitan ladje ali, kot večkrat rečeva, gospodar hiše, poveljuje ter določa smer in hitrost poteka naših življenj. Stavki, kot je zgornji, in nešteto drugih podobnih primerov, ki bi jih oba lahko v hipu nanizala, pa dokazujejo, da se v umu očitno dogaja veliko več. V možganih se nenehno bijejo bitke za prevlado različnih ciljev, ker imamo toliko različnih potreb, želja in idej o tem, kako bi se morali vesti ter kako bi moralo izgledati naše življenje. V vsem tem kaosu in poplavi konfliktnih interesov je tako ne samo povsem možno, ampak celo neogibno, da se marsikomu od nas zgodi nekaj takega, kot opisuje Amy. Preživimo lahko velik del življenja, ne da bi za »volan« stopila radost, če si izposodim metaforo iz filma Inside out (2024). Morda sploh nismo vedeli, da obstaja, še bolj verjetno pa si je nismo dovolili spustiti na plan, ker smo bili tako vajeni, da naše življenje vodijo drugi dejavniki.

In to je razumljivo. Kako verjetno pa je, da bi prišel daleč v življenju, če bi se od malih nog naprej oklepal predvsem radosti? Mnogi smo se naučili, da je radost odveč in nekoristna, ker ne pomaga pri pridobivanju odličnih ocen in vstopanju na dobre univerze niti pri opravljanju aktivnosti, ki pač morajo biti opravljene. Postopoma, a zagotovo, lahko takšno življenje postane življenje obvez, prisil, zahtev, rutin, obveznosti in opravljanja nalog, ki so povezane z otopelostjo, s frustracijo, z dolgčasom, občutki nesmiselnosti, bolečino, s samoodpovedovanjem, z zmerno mizerijo ali preprosto z odsotnostjo čustev, otopelostjo. Življenje je pač treba preživeti, kakor ga najbolje znamo, prostor za radost pa je lahko zelo nevaren.

O tem bi rada še veliko več razmišljala. Kaj pomeni dovoliti si občutenje radosti? Zakaj je mnogim to tako težko? Kaj vse se zgodi na poti do odraslosti, da tako številni povsem izgubimo dovoljenje za občutenje radosti? Kako bi laično razložil, kdo komu kaj dovoljuje v teh naših kompleksnih možganih? Kako priti do tega, da bi en del nas drugemu dovolil to, kar ta drugi čuti, da želi in potrebuje, da pravzaprav desetletja hrepeni po tem? In kaj narediti, če okoliščine, v katerih živimo, morda niso skladne z našimi na novo odkritimi željami? Obstajajo namreč številni notranji in zunanji razlogi, zakaj vse si ne bi dovolili občutkov radosti. Morda opravljamo službo, ki tega ne omogoča, ali živimo v materialnih okoliščinah ter smo zapleteni v toksične odnose, ki neposredno nasprotujejo tem občutkom. Želim, skratka, reči, da dovoliti si radost na noben način ni trivialna reč. Za številne ljudi je povezana s temeljnimi vprašanji sebe, lastne vrednosti, psihološke varnosti, identitete, in za nekatere celo z vprašanjem življenja in smrti.

 

Dušan Rutar

Draga Minea,

hvala za tvoje razmišljanje, ki se dotika samega jedra naših notranjih bojev – ta lahko trajajo dolga leta ali pa celo vse življenje. Kaj pomeni dovoliti si občutenje radosti brez zaviranja, omejevanja ali prekinjanja, kdo dovoli in komu? Zakaj je to tako zelo pomembno?

Morda gre prav za to, da se na žalost v življenju najprej naučimo, da nas nekdo ali nekaj vedno ovira, zavira, omejuje in prekinja. Ali nimajo številni otroci veliko takih izkušenj, ko jim starši vedno znova ne dovolijo radosti, igrivosti in veselja ter najdejo tisoč razlogov za tako oviranje in zatiranje, češ da življenje ni igra, ampak je nekaj, kar je rezervirano za delo, potrpežljivost in samoodrekanje? Se lahko takega zaviranja, omejevanja in prekinjanja odnaučimo?

Mislim, da se lahko. Kako? 

Zagotovo ne tako, da se kar odločimo. Tako preprosto ne gre. Kako torej?

Naj pred odgovorom na vprašanje dodam, da je pri tem zelo pomembno, da ne občutimo krivde, sramu ali strahu ob doživljanju radosti ter da nam ni treba pozitivnega občutja »plačati« s kasnejšim trpljenjem.
Najprej razmišljamo o tem, česar smo se naučili v otroštvu – razmišljamo v analizi ali terapiji. Morda smo se naučili, da je izražanje veselja in radosti nad življenjem v naši okolici nezaželeno, prepovedano ali celo nevarno. Številni starši dejansko silijo svoje otroke, da so že zgodaj »resni«, da delajo in se imajo pod nadzorom, češ da so čustva znamenje neracionalnosti, mehkosti in šibkosti. Oba tudi dobro veva, da so evolucijsko naši možgani naravnani, da dajejo prednost negativnim informacijam kot mehanizmu preživetja, kar pomeni, da se negativne otroške izkušnje hitreje in globlje vtisnejo v našo psiho, kjer delujejo kot stalni vir tesnobe, strahu in krivde.

Poleg tega živiva v kulturi, v kateri ljudje »cenijo« stoičnost, trpljenje in »resno« držo bolj kot veselje, radost, sproščenost (razen pod vplivom alkota ali drog) in igrivost. Mislim na delovanje ljudi, ki počasi vpliva na druge ljudi ter spreminja njihovo zaznavanje in razlaganje resničnosti. Kot psihologa veva, da je zelo lahko vplivati na ljudi, zlasti na otroke, da postanejo negotovi, tesnobni in zmedeni. To je zelo lahko narediti. Otroku je treba zgolj velikokrat reči, da je svet poln najrazličnejših nevarnosti, pa bo postal tesnoben in veselje do življenje bo počasi ugašalo. Je to oblika demoraliziranja ljudi? Mislim, da je.

Otrok lahko postane globoko prepričan, da je svet nevaren, da nima nadzora nad njim in nad življenjem. Edini nadzor, ki ga lahko ima, je nad samim seboj, zlasti nad svojimi čustvi, zato se mora vzeti v roke in postati »resen«.   

Pomembno je tudi varovanje pred razočaranjem: če se ne navežemo na dobre občutke, nas njihova izguba ne bo tako prizadela. Tako razmišljajo številni ljudje in učijo otroke, da se ni dobro veseliti, ker si potem razočaran, da za soncem vedno pride dež, da je treba svoja čustva skrivati in zatirati, ker so »neracionalna«. Še trši oreh je ta: če naša identiteta dolgo temelji na videnju sebe kot »tistega, ki trpi in je prav, da trpi«, lahko radost doživljamo celo kot grožnjo tej identiteti, kar se sicer sliši malce absurdno, a vendar tako je.

Kaj torej storiti, kako si vendarle dovoliti veselje, radost in igrivost? Kdo dovoli, komu dovoli?

Laično lahko rečemo, da naši možgani delujejo kot skupnost različnih »delov« ali sistemov, ki so se razvili v različnih obdobjih našega življenja in imajo različne funkcije. Ne obstaja torej en sam del ali enoten psihični sistem, s katerim smo se že rodili. Obstajajo vsaj trije deli.

Prvič. Psihološki mehanizmi, ki so se razvili za našo zaščito (pogosto v otroštvu), in prevzemajo vlogo »nadzornikov«, ki presojajo, kdaj je varno občutiti določena čustva in kdaj ne. Ti deli lahko »prepovedo« radost, če jo povezujejo z nevarnostjo, zavrnitvijo ali s kaznijo.

Drugič. V nas so tudi ranljivi mehanizmi, ki se podrejajo zaščitniškim delom, ker potrebuje človek veliko varnosti. Radostno doživljanje življenja je nemogoče brez občutenja varnosti.

Tretjič. Obstaja del, ki ga lahko imenujemo »opazujoči jaz«. Ta opazuje notranjo dinamiko med različnimi deli psihe, vključno s seboj, in deluje kot posrednik med njimi. Pomaga pri prepoznavanju vzorcev in uvajanju sprememb. Nanj računamo, ko se lotevamo sprememb. Ni sicer absolutni gospodar v hiši, vendar je po navadi dovolj močan in stabilen, da lahko računamo, da se je sposoben upreti in da je sposoben kljubovati.

Najprej torej prepoznamo, kdaj in kako si radost omejujemo in kakšni so sprožilci takega omejevanja. Vedno obstajajo in lahko jih prepoznamo. Lahko jih pojasnimo in razumemo. Raziskujemo, od kod izvirajo naša omejujoča prepričanja o radosti, od koga smo jih »podedovali«, zlasti pa je za nas pomembno spoznanje, ali so še vedno relevantna v našem odraslem življenju.

Potem v nekem trenutku ugotovimo, ker pogledamo na vse skupaj iz drugega zornega kota, včasih nas to osupne, da niso, da je čas, da preteklost pustimo za seboj, enkrat za vselej.

Sami sebi lahko rečemo, da so nekateri strahovi zastareli, da so odveč in da kot odrasli lahko drugače reguliramo svoje izkušnje. V nekem smislu jih ne »potrebujemo« več. Ugotovimo, da lahko hkrati doživljamo zaskrbljenost zaradi okoliščin in si vseeno dovolimo trenutke radosti. To ni zanikanje težav, temveč prepoznavanje, da lahko obstajajo sočasno. Dovolimo si majhne trenutke radosti in opazimo, da ne vodijo do katastrofalnih posledic. Tako postopoma krepimo sposobnosti za občutenje radosti brez avtomatskega zaviranja. Razvija se razumevajoči odnos do delov sebe, ki se bojijo radosti, namesto da jih obsojamo. To se mi zdi zelo pomembno: da človek ne obsoja ali krivi samega sebe.

Obstajajo pa strahovi, ki nas pri tem (še vedno) ovirajo. Sami sebi namreč lahko rečemo: »Če se preveč navežem na radost, bo bolelo, ko izgine.« Ali pa to: »Če pokažem svojo radost, bom ranljiv in me lahko drugi izkoristijo.« Včasih si rečemo: »Če se prepustim radosti, ne bom več nadzoroval svojih čustev.« Dodamo lahko to: »Če bom kazal svojo srečo, bodo drugi ljubosumni ali mi jo bodo poskušali vzeti.«

Strahovi so zelo pomembni in pogosto so na žalost povsem upravičeni, saj nas lahko drugi zelo hitro ustavijo in zahtevajo od nas, da smo bolj »resni«. Sami sebe lahko še dodatno zatremo, ko si rečemo: »Nisem dovolj naredil/dosegel, da bi si zaslužil občutiti radost.« Takrat se zdi, da imajo ljudje raje znano trpljenje kot ranljivo radost.

Prepoznavanje teh strahov je prvi korak k njihovemu preoblikovanju.

V neki analizi, o kateri sva se veliko pogovarjala, se je tako postopoma rojevala mala Ana. Rodila se je, s (…) sva jo ustvarjala nekaj let. Že od začetka je imela vsa dovoljenja za občutenje radosti. Bil sem priča globokemu in izjemno dramatičnemu osebnemu potovanju drugega človeka, ki je zahtevalo neverjetno veliko potrpežljivosti, nežnosti in podpore, vztrajnosti, da je ne bi prizadel. Če bi jo, bi bilo v hipu vsega konec.

To ni enkratno dejanje, ni rezultat nekakšne odločitve, kot pravijo guruji, temveč je naporen, zelo zahteven proces ponovnega učenja zaupanja v varnost »pozitivnih« čustev in lastno zmožnost njihovega doživljanja, zmožnost, da rečemo ljudem okoli sebe, da nismo nikomur nič dolžni, da nam ni treba polagati računov, če smo radostni in se veselimo življenja, ker ni s tem čisto nič narobe.

Narobe je z drugimi, ki nas hočejo pri tem ovirati, zatirati, blokirati, prizadeti, nam odvzeti zmožnost za radost. Zakaj je to narobe?

Narobe je, ker imajo igrivost, radost in veselje nad življenjem zelo pomembno vlogo v naših življenjih. Daleč od tega, da bi bile te zmožnosti nepomembne ali celo odveč – predstavljajo temeljne gradnike našega zdravega razvoja in delovanja. To si res velja zapomniti.

Z evolucijskega vidika je igrivost mehanizem učenja. Ko se mladi sesalci igrajo, pravzaprav vadijo veščine, ki jih bodo potrebovali v odrasli dobi – lov, beg pred plenilci, socialne interakcije in reševanje problemov. To niso naključne dejavnosti, temveč so prilagoditveno vedenje, ki povečuje možnosti preživetja. Raziskave tako kažejo, da so vrste z daljšim obdobjem mladosti in večjo igrivostjo pogosto tudi bolj inteligentne in prilagodljive na spremembe v okolju.

Psihologija nas uči, da igrivost in radost delujeta kot naravni protiutež stresu. Naš živčni sistem je zasnovan tako, da potrebuje ravnovesje med stanjem pripravljenosti na nevarnost in stanjem sproščenosti. Dolgotrajno zadrževanje v stanju zaskrbljenosti in resnosti vodi v kronični stres, ki ima dokazano škodljive učinke na telesno in duševno zdravje. Smeh, igra in veselje sproščajo endorfine, dopamin in serotonin – hormone, ki znižujejo raven stresa ter spodbujajo občutke zadovoljstva in povezanosti.

Tudi na kognitivni ravni igrivost spodbuja ustvarjalnost in inovativnost. Ko se igramo, se naši možgani osvobodijo omejitev običajnega mišljenja, kar nam omogoča, da odkrivamo nove povezave in rešitve problemov. Velike znanstvene in umetniške preboje pogosto navdihne prav ta vrsta svobodnega, radovednega mišljenja.

Veselje in igrivost tudi krepita vezi oziroma medsebojne odnose. Skupna igra in smeh sta pravzaprav univerzalni sredstvi za povečevanje zaupanja in povezovanja med ljudmi. Raziskave kažejo, da družine in skupnosti, ki redno skupaj sodelujejo v igrivih aktivnostih, razvijejo močnejše vezi in boljše odnose.

Kaj bi se potemtakem zgodilo, če bi se odpovedali tem vidikom življenja?

Če bi sprejeli izključno resen in strog pristop k življenju, bi se soočili z resnimi posledicami. Prvič. Izgubili bi pomemben mehanizem za obvladovanje stresa in travme. Humor in igrivost sta namreč dokazana psihološka mehanizma, ki nam pomagata predelati težke izkušnje in ohraniti duševno trdnost. Drugič. Brez igrivega raziskovanja različnih možnosti bi naše mišljenje postalo vedno bolj rigidno in manj prilagodljivo na spremembe. Tretjič. Družbene povezave bi oslabele. Brez skupnega veselja in humorja bi se naši odnosi osiromašili in postali bolj funkcionalni kot izpolnjujoči. Četrtič. Motivacija bi upadla. Veselje in radost sta notranja motivatorja, ki nam dajeta energijo za premagovanje ovir in vztrajanje kljub težavam.

Življenje je nedvomno resno in polno izzivov, vendar prav sposobnost ohranjanja igrivosti in veselja kljub tem izzivom predstavlja enega največjih pokazateljev psihične odpornosti. Zanimivo je, da so mnogi, ki so preživeli izjemno težke okoliščine, kot so koncentracijska taborišča ali vojne, o tem je pisal Frankl, poudarjali pomen ohranjanja smisla za humor in majhnih trenutkov radosti kot ključnih za preživetje.

Tako pri ljudeh kot pri živalih igrivost ni v nasprotju z resnostjo življenja, temveč predstavlja nujno dopolnilo, ki nam omogoča, da se z resnimi vidiki življenja soočamo bolj učinkovito in trajnostno.

Tvoj,

oče