Dušan Rutar
Na poseben način je izraz »močna volja« prepleten tudi z aktualnimi političnimi dogodki. »Močna volja« je psihološki koncept, ki je sicer namenjen razumevanju posameznikove življenjske naravnanosti, dobi pa nov pomen v diskurzih družbene moči. V njih je moč ves čas že na delu, saj je organski del hierarhičnih družbenih razmerij, v katerih imajo nekateri ljudje vselej več moči kot drugi. Mislim, da povezava pride do polnega izraza, če pomislimo na ameriškega predsednika Trumpa in besednjak, ki ga uporablja. Njegovo poudarjanje moči, ki se kaže v odnosih s političnimi voditelji, za katere rad reče, da so »močni«, to dokazuje. Pri tem je težko verjeti, da poudarjanje moči namesto sodelovanja in kompromisa ne spodkopava temeljev demokratične družbe.
Poudarjanje moči namreč ustvarja in krepi vtis, da obstajajo »močni« ljudje in »šibki« ljudje. Za prve se zdi, da so za družbo zelo pomembni, in je prav, da vodijo svet, medtem ko so drugi manj pomembni ali celo nepomembni, in morajo sprejeti igro, saj nimajo v rokah močnih kart, s katerimi bi se lahko enakovredno kosali z »močnimi« igralci.
Ob tem se zastavlja vprašanje, kako taki diskurzi moči vplivajo na tiste, ki nimajo tradicionalnih oblik moči – ali to spodbuja fatalizem, upor ali iskanje alternativnih oblik moči?
Nastaja in krepi se tudi vtis, da je življenje na tem planetu nekakšna igra, v kateri je tvoja usoda zapečatena, če nisi »močan«. Ironično je, da pri tem »močna« volja nima skoraj nobene vloge, kajti kaj bo človeku taka volja, če se ni rodil z »močnimi« kartami v rokah? A zakaj potem tako močno poudarjanje pomena »močne« volje?
Zdi se, da so nekateri ljudje, zlasti voditelji, fascinirani z močjo. Moč, ki jo imajo, močno določa njihovo vedenje, njihovo govorjenje in delovanje. Pri tem zelo hitro nastane vtis, da drugi ljudje, ki nimajo tako veliko moči, spoštujejo te, ki jo imajo. Povezovanje moči in spoštovanja tlakuje pot k tako želenemu »uspehu«.
Dejansko obstaja taka formula. To je formula, ki jo je treba razumeti na zelo preprost način: če boš pokazal moč, si boš pridobil spoštovanje, ljudje te bodo cenili, tvoja pot k uspehu v življenju bo s tem odprta. Poskrbi torej, da ne boš brez moči, da ne boš šibak, da ne boš postal zguba.
Tu nastane problem. Kako namreč dobiš moč, če je nimaš, kako prideš do nje, kje jo iskati? Eden od odgovorov na vprašanje je: do moči prideš tako, da se pridružiš tem, ki jo že imajo. Postaneš vajenec v igri moči in če se hitro učiš od mojstrov, lahko upaš, da boš nekega dne tudi sam močan, ker boš del močne strukture.
Problem pa s tem še ni rešen, kajti igri močnih se pridružiš le, če že imaš interes, da vstopiš v igro. Če ga nimaš, se interes ne bo čarobno pojavil. Igro močnih zato lahko igrajo le nekateri, kajti številni ljudje zaradi življenjskih okoliščin, osebnostnih lastnosti ali vrednot, ki jih živijo, niti ne vstopajo v igre moči in ne iščejo moči, ker jo bodisi prezirajo ali pa je ne potrebujejo.
Veliko več jim pomenijo vrednote sodelovanja, sočutja in tega, kar imenujemo obče dobro.
Pozivanje ljudi, naj razvijajo močno voljo in sledijo svojim sanjam, je zato igra, ki poteka vzporedno z orisano igro močnih. Ljudem brez moči so tako pogosto namenjene zgolj sanje, ki se včasih celo uresničijo, to pa priliva olja na ogenj ideoloških praks.
V resnici namreč ne gre le za igro moči, vse skupaj organsko podpirajo ideološke prakse, ki tvorijo to, kar imenujem kultura zmagovalcev, v kateri vedno znova zmagajo ljudje z »močno voljo«, vsem drugim pa ostajata verjetje in upanje, da pridejo na vrsto drugič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar