Dober večer.
Prebral sem novico, da je minister ocenil, da so nekatere znanstvene teme preveč aktivistične.
In sem si mislil: končno! Končno nekdo, ki zna ločiti med pravo in napačno znanostjo. Znanstveniki so se stoletja mučili z recenzijami, eksperimenti, dokazovanjem, minister pa pogleda naslov projekta in reče: Ne. To je preveč.
To je izjemen napredek v metodologiji.
Včasih si moral narediti raziskavo in jo še ponoviti. Danes očitno zadostuje občutek.
Predstavljam si recenzentski postopek.
Prvi recenzent: Metodologija je robustna.
Drugi: Statistična analiza je odlična.
Minister: Meni pa to nekako ne sede.
Konec debate.
Najbolj fascinantna beseda v vsej zgodbi je aktivistično. To je čudovita beseda. Nihče natančno ne ve, kaj pomeni, a vsi vedo, da ni pohvala.
Raziskuješ dobrobit živali? Aktivist.
Raziskuješ podnebje? Aktivist.
Raziskuješ revščino? Aktivist.
Raziskuješ korupcijo? O, ti pa sploh.
Če raziskuješ samo to, kako narediti boljši vijak, si še varen. Čeprav ... odvisno, za koga je vijak.
Najbolj me zanima trenutek, ko minister odloči, da neka tema ni primerna.
Kako to poteka?
Odpre prijavo.
Vpliv stresa na dobrobit živali.
Prebere naslov.
Pomisli.
Zapre mapo.
Preveč živalsko.
Ali pa:
Družbeni učinki neenakosti.
Hm ... To zveni, kot da bi lahko kdo po koncu raziskave začel kritično razmišljati o družbi. Naslednji.
Veste, kaj je pri znanosti najbolj neprijetno?
Da ne vpraša oblasti, kaj sme odkriti.
Gravitacija ni čakala na dovoljenje.
Mikrobi niso poslali prošnje ministrstvu.
Elektrika ni izpolnila obrazca.
Resnica ima to neprijetno navado, da obstaja tudi brez političnega soglasja.
Znanost je pravzaprav precej nevljudna.
Sploh se ne zanima za to, kdo je na oblasti.
Predstavljajte si, da bi tako delovala medicina.
Doktor, rentgen kaže zlom noge.
Že res, ampak meni se zdi ta diagnoza nekoliko aktivistična.
Ali pa gasilci.
Gori!
Počakajmo. Ogenj je stvar interpretacije – in oni levičarji vedno pretiravajo.
Ali meteorologi.
Prihaja neurje.
To je zgolj vaše osebno mnenje, so pa še druga, predolgo zamolčana.
Najlepše pa je, ko politiki rečejo, da podpirajo znanost.
Vedno dodajo majhen stavek.
Podpiramo znanost ...
In potem pride tisti usodni ... ampak.
... ampak ne takšne.
To je približno tako, kot bi rekli:
Podpiram svobodo govora, ne pa govorjenja.
Podpiram umetnost, ampak ne umetnikov.
Podpiram šport, ampak brez porazov.
Kaj sploh pomeni primerna znanost?
Znanost, ki vedno potrdi to, kar že mislimo?
Potem to ni več znanost.
To je ogledalo.
In ogledalo je zelo prijetna naprava. Vedno se strinja z nami. Razen zjutraj.
Znanost pa je nekaj drugega. Njena naloga ni, da nas pomirja. Njena naloga je, da nas včasih spravi v zadrego. Da pokaže, da smo se motili. Da razbije kakšno iluzijo. Če tega ne počne, ni znanost, ampak služba za odnose z javnostmi.
Minister ima seveda pravico do svojega mnenja. Vsak jo ima.
Težava nastane, ko mnenje začne odločati, katera vprašanja sploh smejo biti zastavljena.
Kajti zgodovina nas uči zanimive lekcije.
Vsakič, ko je oblast začela določati, katera vprašanja so dovoljena, se je znanje ustavilo.
Vsakič, ko so znanstveniki odločali, katera vprašanja je vredno postaviti, pa se je zgodovina premaknila naprej.
Morda je zato najbolj nevarna oblika aktivizma prav prepričanje, da lahko minister odloča, katera vprašanja sme postavljati znanost. Ker znanost začne umirati natanko tedaj, ko mora pred vsakim vprašanjem najprej vprašati za dovoljenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar