Barva granatnega jabolka

Z Asvinom si ogledava čudoviti film Sayat Nova ali Barva granatnega jabolka (Sergei Paradžanov, 1969). To je bila izjemna filmska izkušnja.

Paradžanov je nekoč rekel, da je film resnica, preobražena v podobe, lepoto, upanje in ljubezen.

Ogledani film bi bil lahko biografija, a ni. Saj že takoj na začetku pove, da ni. Je nekaj drugega.

Je resnica, preoblečena v podobe, lepoto, upanje in ljubezen.

Spusti se v duhovni svet poeta, trubadurja, njegovo ime je Sayat Nova ali Harutjun Sajakjan. Bil je kralj pesmi, to pa je tudi njegovo pesniško ime – Sayat Nova.

Film se sprehodi skozi njegovo življenje. Umetnik, režiser, tako daje notranjemu svetu drugega umetnika oblike: knjige, ki se sušijo na strehi samostana, granatno jabolko, ki krvavi na belem platnu, preproge, ovce v cerkvi, čipke, meči. Vetrovne strani ob ptičih so strani, ki čakajo na bralca. Meje med spoloma so tako rekoč povsem zabrisane, svet enega umetnika je tudi svet drugega. Sofiko Čiaureli igra več vlog, tudi mladega poeta.

Svet enega človeka je lahko svet drugega.

Režiserja so sovjetske oblasti kajpak takoj napadle in leta 1973 je bil obsojen, nato je več let preživel v delovnih taboriščih.

Žal vse skupaj ni bilo povsem nepričakovano. Vprašanje je, koliko so oblastniki sploh dojeli filmsko izkušnjo. Vprašanje je, koliko jo dojamejo danes.

Asvin je takoj po koncu filma rekel, da je podoben plesu. Z njim se strinjam, sam sem ga doživel kot uglasitev in rizomatično gibanje.

Rizom nima začetka in nima konca, nima središča, a je vedno v sredini. Vsaka točka se lahko poveže z vsako drugo, povezave se prekinjajo in se nadaljujejo drugje. Granatno jabolko, čipke in ovce niso povezani, ker bi bili deli iste zgodbe.

Povezani so, ker se uglašujejo, odmevajo in se medsebojno naravnavajo.

Kot gledalec se ne premikam premočrtno od začetka filma k njegovemu koncu. Premikam se med podobami, kot bi se premikal po zemljevidu. Ne premikam se po poti, temveč po brezpotni pokrajini, na kateri ustvarjam poti.

Pa vseeno se film premika od trubadurjevega rojstva k njegovi smrti. Paradžanov sicer postavi okvir, a ga vsaka posamična podoba v hipu, ko se pojavi, že preraste. Obstaja ograja, toda trta raste čeznjo.

Deleuze in Guattari sta postavila v naslov ene od svojih knjig besedo plato. S tem sta opozorila na možnost trajne intenzivnosti, ki ne vodi k nobeni razrešitvi. Obstaja intenzivnost življenja, ki vibrira sama v sebi in se ohranja.

Vsaka filmska slika je polna sama po sebi in sama v sebi, zato se mi resnično zdi, da gre za ples in ima Asvin prav. Ko plešemo, namreč ne čakamo, da se bo ples končal, temveč smo v njem in uživamo.

V filmu tako ne sledimo nobeni zgodbi, nobeni ideji o tem, kar naj bi hotel režiser povedati. V njem ne teče zgodba, temveč čas sam. 

Deleuze je napisal dve zelo pomembni knjigi o filmu in pokazal, da je film način, kako mislimo čas. Filmski junak zato ni človek akcije, temveč je nekdo, ki vidi in doživlja več, kot lahko naredi. Gibanje je podrejeno času.

 

Kino tako prisili gledalca, da misli. Ne želi, da ga gleda in na koncu reče, da je vse razumel. Šokira ga. Bistvo namreč ni to, kar že ve; bistvo je to, česar še ne misli. Je nemišljeno v mišljenju. Človek namreč lahko misli, kar vidi, in obenem misli, kako misli. Kino to ve, zato nam v prizoru z granatnim jabolkom sok na platnu pove več kot beseda. Kakor ve, da je pozornost na sledi obrnjena navzven, k svetu, drugemu, h preteklosti. Vse to preprečuje, da bi se refleksija zaprla.

 

Gledalec filma je pričevalec, ki vidi več, kot lahko stori, to pa vidi skozi sled drugega; s tem premišlja tudi lastno mišljenje in način, kako vidi. Zanima ga, kako je to, kar vidi, sploh postalo vidno.

 

Kdor misli svoje misli, a jih ne sidra v sledeh, se zgolj vrti okoli sebe.