Človek kot svetilnik in o pretvarjanju

Kam naj se obrne človek, ko se znajde ponoči na viharnem morju in potrebuje svetilnik, da se ne razsuje na čereh? Na drugega človeka. Na katerega?

Nekateri ljudje so kakor svetilniki. Drugi so kakor nevihtno morje, nekateri so zgolj ostre, nevarne podvodne čeri.

Človek, ki drugim kaže svojo pot, projicira vanje lastno izkušnjo. Sporoča jim: Jaz sem šel po tej poti in sem prišel na varno, torej je ta pot prava. V resnici dela logično napako, kajti dejstvo, da je njegova pot delovala zanj, ne pomeni ničesar za drugega človeka na drugem morju, z drugo ladjo, v drugem viharju. Vsako morje je namreč drugačno, vsaka ladja je drugačna in vsak vihar je drugačen.

Kdor kaže svojo pot, v resnici ne pomaga drugemu – pomaga sebi. Potrjuje lastno odločitev, lastno preteklost in lasten smisel. Pojdi po moji poti v resnici pomeni: Potrdi, da je bila moja pot prava. To je Lacanova Imaginarna funkcija v najčistejši obliki – iskanje lastne koherence skozi ogledalo drugega.

Kaj pomeni biti človek kot svetilnik?

Morda je paradoksno, da sem se naučil od življenja, ki je nenehno gibanje in spreminjanje – vztrajanja. Zakaj je to pomembno? Ker svetilnik ne gre k ladji. Ne preplava morja, ne umiri valov in ne ustavi vetra. Stoji na mestu in tiho prenaša vetrove, ki se zaletavajo vanj.

Stoji na skali, na robu, na meji.

In sveti. Vedno.

Nikomur ne predlaga, kam naj gre. Reče le, da so tam skale, nato molči. Ve, da je vsaka pot do obale unikatna, da jo mora ladja najti sama, da mora uporabiti svojo opremo, se zanesti na svoje mornarje ter svoje razumevanje vetra in valov.

Resnično, svetilnik ne rešuje. Kaže, kje je obala in kje so čeri. To je pravzaprav vse, kar dela. In ladja se mora sama odločiti, kako bo prišla do obale in ali sploh hoče do obale.

Ljudje, ki niso svetilniki, hočejo včasih reševati druge ljudi. Prevzemajo njihova bremena, utišajo valove, odpeljejo ladjo v pristanišče. Ti ljudje niso svetilniki. Morda fantazirajo o lastni vsemogočnosti, ki se preoblači v empatijo, sočutje in ljubezen, a v resnici niso zmožni prenašati tujega trpljenja. Kdor reši drugega, mu namreč vzame nekaj najdragocenejšega: izkušnjo, da je sam prišel do obale.

Svetilnik torej ni človek, ki ima odgovore in se zdi, da vselej vse ve. Ne, to je človek, ki je tam. Je zanesljiv, vidi se ga od daleč, je nepremičen, medtem ko se drugi prebija skozi vihar.

Na katerega človeka se zanašam sam?

Ne na tega, ki se zdi najmočnejši, je uspel in je vsem na očeh. Zanašam se na človeka, ki je sam preživel vihar in tiho pripoveduje o tem.

Zakaj?

Ker v viharju, sredi katerega sem, ne potrebujem človeka, ki stoji na suhem in mi govori, kako plavati. Potrebujem nekoga, za kogar vem, da pozna morje, čeri in nevarne globine. Ne potrebujem nekoga, ki je brez ran in je domnevno neranljiv, temveč nekoga, čigar rane so organski del njegovega življenja, ne zanikane. Nekoga, ki zmore reči: Vem, kakšno je viharno morje. Sem bil v njem. In sem tu.

Poučil sem se o razliki. In dojel, da znanje (informacije, nasveti, tehnike, strategije) ni isto kot resnica. Odkril sem, da je znanje v viharju skoraj neuporabno, kajti vihar pomeni srečanje z nečim, česar besede ne pokrijejo, ker so tam temne globine neznanega. V viharju zato ne potrebujem nekoga, ki ve – potrebujem nekoga, ki je. Potrebujem navzočnost drugega, njegovo navzočnost, ki mi sporoča, še preden sporočajo besede: Tukaj sem. Zdržal bom. Ne bom odšel.

Zame je pomembno, da je tam obraz drugega. Ne mislim na njegove morebitne nasvete, na njegovo znanje ali moč. Ne, mislim na navzočnost njegovega obraza, ki me kliče nazaj in mi sporoča, da v viharju nisem sam.

Ljudje mi vedno znova sporočajo, da delajo na sebi. Redki postanejo svetilniki. Besedna zveza delati na sebi je pogosto le del modnega žargona. Kajti svetilnik ničesar ne naredi – svetilnik postane to, kar je, skozi proces, ki je bolj podoben dekonstrukciji kakor gradnji ali oblikovanju sebe.

Tako sem predeloval lastne viharje. Nobenega nisem zanikal, pred nobenim se nisem skrival. Resnično, človek, ki ni bil nikoli v viharju, ne more biti svetilnik, ker ne pozna morja. In človek, ki se je znašel sredi viharja in ga zanika, se obnaša, kot da je vedno stal na trdnih tleh. V resnici je  neuporaben, ker seva lažno luč. Otroci in vsak človek v stiski začutijo razliko med nekom, ki trpljenje pozna, in nekom, ki ga zgolj igra ali pa se pred njim skriva.

Srečeval sem se s sencami in jim rekel, da jih vidim, da so del mene. Nikoli jih nisem odobraval, naučil pa sem se tudi, da jim ne dovolim, da mi skrivaj vladajo.

Nekaterim ljudem vladajo sence. In ti skušajo vladati drugim. Morda ne bodo nikoli svetilniki.

Človek lahko postane svetilnik, a mora najprej opustiti fantazmo, da je celota – da ima vse odgovore, da je povsem na mestu, da je razrešil svoje probleme, ker je delal na sebi. Da, če se pretvarjaš, da si celota, ljudje začutijo, da ni prostora za njihovo razpokanost. Tvoja brezhibna fasada jim sporoča: Pri meni je vse v redu, pri tebi pa ne. Tak človek ni svetilnik. Je zgolj ogledalo, v katerem se drugi prepozna kot pomanjkljiv, kot nekdo, s katerim je nekaj narobe, kot nekdo, ki potrebuje popravilo.

Pravi svetilnik sveti skozi razpoke. Leonard Cohen je to povedal bolje kot jaz: There is a crack in everything – that's how the light gets in. Človek, ki je svetilnik, sveti skozi razpoke. In luč, ki se prebije skozi razpoko, je edina luč, ki jo človek v temi prepozna kot pristno. Brezhibna luč zgolj zaslepi, medtem ko luč skozi razpoko ogreje.

Usposabljal sem se za delovanje, za to, kako diagnosticirati druge, jih obravnavati, delati načrte, kako jim pomagati in jih reševati. V redu.

A v viharju, ko je človek sredi temnega razburkanega morja in so tam čeri, ne zadošča nobena obravnava in nobena intervencija. Takrat je treba zgolj biti tam. Sedeti poleg nekoga, ki trpi, in zdržati tišino. Ne ponuditi odgovora ali reči, da bo vse v redu. Takrat je treba biti tiho in s tišino sporočati: Tu sem.

Učil sem se od modrih. Tudi od psihoanalitikov, kakršen je bil Bion. Pokazali so mi, kaj pomeni biti svetilnik, ki ne sveti zato, ker ve, kje je obala, temveč sveti, ker je na obali. In da si na obali, moraš zdržati, da si na meji – med kopnim in morjem, med znanim in neznanim, med redom in kaosom.

Svetilnik sveti vedno in ne le takrat, ko je lepo vreme, ne le, ko se mu ljubi, ne le, ko je ladja dovolj blizu. Sveti v viharju, v megli, v noči. Človek, ki je svetilnik, ni zanesljiv zato, ker je popoln in veliko ve, temveč zato, ker je konsistenten. In ljudje v stiski ne potrebujejo človeka, ki je včasih prisoten. Potrebujejo človeka, na katerega se lahko vedno zanesejo. To ne pomeni, da svetilnik nima slabih dni. Pomeni pa, da ne neha svetiti niti tedaj, ko so slabi dnevi. Ostaja viden, čeprav je utrujen in trpi. Priznava utrujenost, a nikamor ne odide.

Ne sveti zase. Sveti za ladje, ki ga morda nikoli ne bodo obiskale, za mornarje, ki morda nikoli ne bodo zvedeli za njegovo ime. In ko ladja varno pristane, svetilnik ne zahteva hvaležnosti. Ne reče: Jaz sem te rešil. Ker ni nikogar rešil. Ladja je priplula v luko sama, on je le svetil.

Resnično. Svetilnik potrebuje ladje, da bi imel njegov obstoj smisel.

Na koga se torej obrniti na viharnem morju? K ljudem, ki svetijo, ne k ljudem, ki ponujajo navodila, obljubljajo rešitev ali zanikajo vihar.

Obračam se k ljudem, ki so tam. Stojijo na skali, ki so jo našli po dolgem iskanju. Svetijo skozi lastne rane in razpoke. Ne bežijo pred temo, ker jo poznajo. Nikoli ne obljubljajo, da bo vihar pojenjal. Sporočajo, da obala obstaja.

Ko sem končno prišel do obale, sem se spremenil v svetilnik.

Pred nekaj dnevi sem izvedel predavanje. Pravzaprav nisem predaval, temveč sem povedal zgodbo, ker so predavanja izjemno neučinkovit način prenašanja znanja. Pripovedoval sem o spolnem življenju ljudi, zlasti oseb s posebnimi potrebami in zlasti mladih, ki so gibalno ovirani. Govoril sem o naravi želje, v ospredje pa sem postavil razmislek o načelih iskrenega pogovarjanja, ki je za ljudi kot simbolna bitja vsaj tako pomemben in potreben, kot je potrebna in pomembna hrana.

Svetilnik je vedno iskren. Njegova iskrenost ni posledica moralne odločitve. Zjutraj si ne reče, da bo ponoči iskren. Ne, njegova iskrenost je njegovo srce, zaradi nje je to, kar je. Sveti, ker to je. Ne more svetiti lažno, ker nima mehanizma za laž. Nima sistema, ki bi moduliral njegovo luč glede na to, kdo gleda ali kaj bi bilo prijetno videti.

Človek, ki zamolči kontingentnost lastne izkušnje in jo predstavi drugim kot univerzalno resnico, ni iskren. Ponuja zgolj generalizacijo, ki se pretvarja, da je modrost.

Pravi svetilnik, pravi iskreni človek bi rekel, če bi sploh kaj rekel: Jaz sem šel po svoji poti. Ne vem, ali je tvoja podobna moji ali povsem drugačna. Vem le, da obala obstaja – ker stojim na njej. To je vse, kar lahko iskreno reče. Vse ostalo je projekcija.

Resnično, svetilnik se bo z vami vedno pogovarjal iskreno. Nikoli vam ne bo rekel, da tam ni čeri, ker ve, da so. Nikoli vam ne bo kazal poti, ker ve, da boste pot našli sami. Ne bo rekel: Tukaj je pot, sledi ji. Rekel bo: Tukaj je obala – najdi svojo pot.

Najgloblja oblika iskrenosti je priznanje, da svetilnik nečesa ne ve. Ne ve, kakšno je tvoje morje, ne ve, kakšna je tvoja ladja, ne ve, kateri vetrovi pihajo na tvojem delu oceana. In zlasti se ne pretvarja, da ve, ker ve, da je pretvarjanje najhujša oblika neiskrenosti.

Pripoved o mladih in spolnosti sem zasnoval na pismu, ki mi ga je pred časom poslala mlada ženska. Z njenim dovoljenjem objavljam del njene zgodbe.

Imam petindvajset let. Uporabljam invalidski voziček. In imam telo, ki si želi dotika.

Ko se pogovarjam s prijateljicami o fantih, zmenkih in o seksu – začutim, kako pogovor zamre. Kot da se spomnijo: Ah, ja, ona vendar ni ... ne more ... In spremenijo temo. Kot da me želijo zaščititi. Pred čim? Pred tem, da imam enako željo kot one?

Mama me vpraša: Si jedla? Si vzela zdravila? Nikoli me ne vpraša: Si zaljubljena? Te kdo privlači? Kot da se moje življenje konča pri osnovni skrbi za zdravje. Kot da nisem cela oseba.

Ko sem na društvu povedala, da razmišljam o spolnosti, o odnosih – ena socialna delavka me je pogladila po roki in rekla: Pomembno je, da si najprej samostojna. Te druge stvari lahko počakajo. Katere druge stvari? Ljubezen? Strast? Intimnost? To ni dodatek k življenju. To JE življenje.

Nimam s kom govoriti. Ne z družino – preveč nerodno. Ne s prijatelji – me ne vzamejo resno. Ne s strokovnjaki – me infantilizirajo. In tako sedim tukaj, polna želja, vprašanj in strahu – in popolnoma sama.

Ne potrebujem sočutja. Potrebujem, da me vidite kot spolno bitje. Da priznate, da tudi jaz ljubim, želim, sanjam. Da se ne ustrašite mojega telesa, ampak ga sprejmete kot telo, ki zasluži dotik, užitek, ljubezen.

Prosim preveč?

Ne, ne prosi preveč. In ni žrtev, Pepelka ali Trnuljčica, ki (zaman) čaka na odrešitelja. Je kritična, jasna in zahtevna.

To ji daje dostojanstvo.

Zanjo želim biti svetilnik.

Nikoli ji ne bom rekel, da mora priti do obale in da mora zapustiti viharno morje. Svetilnik namreč ne sodi. Ne reče, da je morje slabo in obala dobra. Reče le: če iščeš obalo, sem tu. In tudi če ne iščeš, sem še vedno tu. Ker svetilnik ne sveti zate. Sveti, ker je – svetilnik. Tvoja stvar je, ali ga boš opazil ali ne.

Svetilnik zagotavlja najčistejšo obliko spoštovanja, zato vztraja in pusti drugemu, da ima svoje morje, svojo pot in svojo odločitev tudi, ko se mu zdi napačna, ko ga skrbi in bi rad posegel. Svetilnik ne posega. Sveti.