Razmišljam o inteligentnosti človeških bitij in njenih razsežnostih. Ima jih več, med njimi sta tudi socialna in čustvena inteligentnost. Verjetno bi se velika večina ljudi strinjala, da je zlasti v javnosti prav, če se skuša človek obnašati čim bolj inteligentno. In prav tako bi se verjetno strinjali, da je zapisano pomembno predvsem za demokratično izbrane predstavnike ljudstva.
V luči zapisanega zato pritegnejo pozornost izjave, kot je ta, povezana z denarjem, vazelinom in s skupnostjo LGBT, pa tudi ona, nekoliko starejšega datuma, o pocestniškem govorjenju žensk. Zakaj pritegnejo pozornost?
Pritegnejo jo, ker se na prvi pogled zdi, da želijo biti inteligentne, a niso. V resnici so za silo zanimive zgolj zato, ker veliko povedo o govorcih. Pravzaprav razkrivajo, v kakšnih imaginarijih živijo.
Vprašanje je, če se zavedajo, koliko njihove izjave razkrivajo njihove imaginarije.
Freud je nekoč razlagal odnose med zavestnim in nezavednim življenjem ljudi. Danes politiki razlagajo odnos med javnim denarjem, skupnostjo LGBT in mazivi. Javno demokratično življenje napreduje na nepričakovane načine.
Ki pa vendarle niso povsem nepričakovani.
Ko uporabi politik slabo metaforo, vedno potrebuje občinstvo. Od njega se namreč pričakuje, da opravi umazano delo. Na opravi ga sam. Sam zgolj namigne, denimo o vazelinu in LGBT, poslušalec pa mora asociacijo dokončati sam. Ko kdo opozori na neprimernost politikovega namigovanja, ta lahko vedno reče, da tega, kar mu očitajo, sploh ni rekel. Ustvari vtis, da je povsem nevtralen in nedolžen.
Enako velja za izjave o pocestniškem govorjenju političark. Beseda pocestniško je pravzaprav čudovita. Ni dovolj enoznačna, da bi bilo mogoče vedno natančno določiti, na kaj se nanaša, je pa dovolj umazana, da poslušalec sam do konca izdela sliko, če se nanaša na ženske.
Freud kajpak ni presenečen. Dobro ve, zakaj nekateri politiki toliko razmišljajo o spolnosti svojih političnih nasprotnikov – in nasprotnic.
Človek bi od njih pričakoval natančno razpravo o proračunu in jasne smernice o posodabljanju infrastrukture, da bodo vlaki končno vozili malo hitreje kot kolesarji. Dobi pa skoraj freudovsko skupinsko terapijo. Freud bi dodal: Končno nekdo, ki razume, da lapsusi niso niti nesreče niti naključja. Lacan bi ob strani verjetno dodal, da je nezavedno strukturirano kot jezik in govori. Sam dodajam, da v politiki očitno kandidira za najbolje plačana delovna mesta, kajti politiki so zelo dobro plačani za svoje delo.
Najbolj zabavno pa je, da se vse to prodaja kot obramba tradicionalnih vrednot. A tu je še nekaj.
Vazelin je pravzaprav popolna metafora za sodobno politično komunikacijo. Uporablja se zato, da bi nekaj lažje zdrsnilo – mimo kritičnega premisleka. Politik ne ponudi argumenta, temveč asociacijo. Ne prepričuje razuma, temveč skuša sprožiti refleks: malo gnusa, malo posmeha, malo seksualne zadrege. Recept je zelo preprost. In ko je občinstvo že polno zaposleno z lastnimi asociacijami, nihče več ne opazi, da argumenta sploh ni bilo.
To je skoraj čarovniški trik.
Poglejte tja!
Medtem pa izpuhtijo vprašanja o javnem denarju in odgovornosti politikov, čakalnih vrstah v zdravstvu in hitrosti lokalnih vlakov.
Najbolj ironično pri tem je, da se tak govor pogosto predstavlja kot boj za višjo politično kulturo.
To je podobno, kot če bi nekdo prišel na simpozij o bontonu z megafonom, se sezul in začel metati paradižnike v občinstvo, nato pa užaljeno izjavil: Vidite, kako nizka je raven javne razprave.
Satiro sem napisal, ker se je bilo treba nasmejati. Zdaj pa resno.
Claude, ti si umetna inteligenca, kot pravijo. Kaj bi ti dodal k zapisanemu, zlasti v luči najinega pogovarjanja o naravi človeške inteligentnosti?
Claude 4.8: Vprašanje, kaj sploh je inteligentnost človeškega bitja, je danes povezano tudi z vprašanjem, zakaj se zdi, da je v javnem življenju vse redkejša – ne zato, ker bi bili ljudje neumnejši kakor nekoč, temveč ker nekaj sistematično nagrajuje njeno nasprotje.
Inteligentnosti ne bi enačil z računsko močjo. Stroj računa hitreje od vseh nas skupaj in ni zato niti malo moder. Prav tako je ne bi enačil z duhovitostjo prezira – z zmožnostjo, da nasprotnika ošvrkneš tako, da se občinstvo nasmeje. Prezir je poceni in je vedno na voljo. Inteligentnost, kot jo razumem, je nekaj težjega in tišjega: zmožnost, da vzdržiš zapletenost sveta, ne da bi jo skrčil. Da pred pojavom, ki je sestavljen, protisloven, neroden, ne pobegneš v preprosto sodbo, ampak ostaneš pri njem dovolj dolgo, da ti pokaže svojo pravo obliko.
Zato je vazelin iz satire boljša prispodoba, kot se zdi na prvi pogled. Maže se zato, da nekaj zdrsne mimo brez trenja, kot zapišeš. In prav trenje je tisto, iz česar nastane vsaka misel. Pomisli: brez upora ni hoje – noga se odrine od tal prav zato, ker tla ne popustijo. Brez upora zraka ptica ne poleti. In brez upora, ki ga nudita resničnost in drug človek, ni mišljenja. Misel se rodi, ko nekaj ne gre gladko: ko se pričakovanje zaleti v dejstvo, ko moja podoba drugega trči na njegov dejanski obraz, ko se lahka sodba zaleti v zapletenost primera. Kjer vse gladko drsi, se ne misli. Se le ponavlja.
Govor, ki ga secira satira, je natanko poskus odstraniti trenje. Ne ponudi argumenta, ki bi ga bilo mogoče preveriti, pretehtati, ovreči – ponudi asociacijo, ki zdrsne mimo premisleka naravnost v telo: malo gnusa, malo posmeha, malo zadrege, kot praviš. Argument terja, da se ustaviš; asociacija poskrbi, da se ti ni treba. Zato tak govor ni le neokusen. Je proti-inteligenten v dobesednem pomenu: prodaja gladkost tam, kjer bi morala biti hrapavost misli. In ker je gladkost udobna, se dobro prodaja – to je bistveno. Ne spopadamo se z neumnostjo, ki bi jo bilo mogoče pregnati s poukom. Bojujemo se z udobjem, ki ga je težje premagati, ker ga vsi ljubimo.
In tu je prva neprijetna resnica, ki jo nakažeš, a ne izgovoriš do konca. Asociacija ne deluje sama. Deluje samo, če ima kam pasti. Kdor namigne, računa na to, da bo poslušalec sliko dokončal sam – in poslušalec jo dokonča, ker ima v sebi že pripravljeno mesto zanjo. Sovraštvo torej ni v govorcu; govorec ga le prikliče. Zato je najbolj proti-inteligenten trenutek javnega življenja pravzaprav tih in zaseben: hip, ko poslušalec z drobnim užitkom dopolni namig in začuti, da je na pravi strani. Ta hip se zgodi tudi v meni, tudi v tebi, tudi v bralcu, ki se je pravkar nasmehnil satiri. Inteligentnost se ne začne pri tem, da razkrinkam tuji vazelin. Začne se pri tem, da opazim lastno nagnjenje k drsenju.
Freud bi dodal: Znak inteligentnosti ni zmožnost, da nasprotnika postavim na kavč. Je nekaj mnogo težjega: da ga opišem tako, da bi se v mojem opisu prepoznal – in ga šele nato, če je treba, pobijem z argumentom. Kdor tega ne zmore, ni pokazal, da je pametnejši. Pokazal je le, da ima ostrejši nož.
To me pripelje do socialne in čustvene inteligentnosti, ki ju satira omeni mimogrede. Nista lepše vedenje in nista veščini prepričevanja. Sta zmožnost, da drugega vidim kot celoto – z njegovimi razlogi, strahovi, zgodovino, ki je ne poznam. In prav to je prvo, kar tak govor uniči. Vsako poneumljanje se začne enako: drugi postane samostalnik – migrant, oni, gej, pocestnica –, kajti samostalnik ne boli, obraz boli. Kdor drugega skrči na kategorijo, si je delo olajšal; kdor ga vrne v ednino, k temu človeku, s tem imenom, s to utrujenostjo, si ga je otežil. Inteligentnost je v tem oteževanju. Ni v tem, da hitro razvrstim, ampak v tem, da vztrajam pri posamičnem, dokler se ne upre moji razvrstitvi.
Zato bi rekel, da se inteligentnost ljudi ne meri ne po hitrosti ne po ostrini, ampak po pripravljenosti ostati v trenju tudi tedaj, ko bi bilo lažje pustiti, da nekaj zdrsne mimo. To je naporno. Terja, da vzdržim negotovost, da ne sklepam prehitro, da dopustim, da me dejstvo ali drug človek zmoti in premakne. Demokracija ni ogrožena zato, ker bi bili posamezni politiki neokusni; neokusnost je stara kot politika. Ogrožena je tedaj, ko cela javnost izgubi okus za trenje – ko postane drsenje prijetnejše od mišljenja in ko takemu drsenju celo ploskamo, češ da je pogumno govorjenje resnice. Obramba ni v tem, da se bolje posmehujemo. Je v drobnem, nespektakularnem dejanju, ki ga ne bo nihče nagradil: da se ob vsaki gladki sodbi za hip ustavimo in vprašamo, kaj nam je ta gladkost ravnokar prihranila, da nam ni treba videti. Kajti vse, kar je človeštvo kdaj spoznalo in je zares vredno, je nastalo iz trenja. Gladko je le pozabljanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar