Ustanoviti družino in ljubiti domovino

Najprej stanje (Mapped: Every Country’s Fertility Rate as Births Decline Worldwide). Upadanje rodnosti ni slovenska lokalna posebnost, kot kdo morda misli, saj je skoraj univerzalna: danes živi okrog 71 % svetovnega prebivalstva v državah pod ravnjo obnavljanja (2,1 otroka na žensko), med njimi Kitajska (1,02), ZDA (1,62) in Brazilija (1,60). V štirih državah – na Kitajskem, v Južni Koreji, Singapurju in Ukrajini – je rodnost pod 1,0. V EU je bila leta 2024 celotna stopnja rodnosti 1,34.

In zdaj nekaj presenetljivega: med letoma 2023 in 2024 je rodnost upadla v 24-ih državah EU, ostala stabilna v dveh, narasla pa je edino v Sloveniji (z 1,51 na 1,52). Slovenija je torej z 1,52 tretja najvišja v EU, za Bolgarijo in Francijo, in tudi po povprečni starosti mater ob prvem otroku smo pod povprečjem EU.

Torej: Slovenija ni med najbolj prizadetimi; nasprotno, v evropskem okviru je razmeroma visoko in edina, ki se je pravkar rahlo dvignila. Nismo v demografskem breznu, kot strašijo nekateri politiki, smo pa del širokega počasnega toka, ki zajema skoraj ves razviti svet. In ne zajema ga po naključju ali zato, ker so se ljudje zarotili.

Zdaj pa k dokazom o tem, kaj deluje in kaj ne deluje.

»Bonusi za dojenčke« večinoma prestavijo čas rojstev, redko pa trajno obrnejo dolgoročni trend. Stroga evalvacija južnokorejskih transferjev to potrjuje. Tam ostaja rodnost kljub ogromni porabi sredstev daleč pod 1,0 (natančno 0,72). Podobno Madžarska kljub izraziti pronatalni politiki ni dosegla načrtovanega. Zakaj ne?

Učinkovitost takih politik naraste, ko gotovinske spodbude povezujejo z ukrepi, ki omogočajo vseživljenjsko udeležbo na trgu dela in zmanjšajo breme neplačane oskrbe. Minimalni ukrepi so: dobra infrastruktura varstva otrok, stabilne zaposlitve in enakopravni starševski dopust. Rodnost se torej ne poveča zaradi enega ukrepa, jo pa premakne splet ukrepov: dostopno in kakovostno varstvo otrok, dostop do stanovanj, varne zaposlitve, prožni delovni čas in dopust, ki ga jemljeta oba starša, ne le matere.

A to je minimum, uvod torej.

Najbolj poučna ugotovitev je etična. V državah z izrazito pronatalno retoriko (Iran, Madžarska, Rusija) družini prijazne politike pogosto »preglasi« politika, ki mestoma deluje celo proti pravicam žensk – in ker takšne politike niso usklajene s težnjami mladih žensk, praviloma ne dosežejo svojega cilja.

Niso torej pomembne le želje in težnje politikov, odločilne so težnje in želje mladih žensk – in njihovih partnerjev, bi upal dodati.

Dokazi so jasni in nenavadno enoznačni. Politika, ki žensko obravnava kot sredstvo za dvig številke, nujno spodleti; politika, ki jo obravnava kot subjekt, čigar aspiracije je treba izpolniti, uspe. Mislim, da lahko tak pristop imenujem epistemična pravičnost, premeščena v demografijo.

Veliko vprašanje pa je, katera oblast sploh zna upoštevati ženske kot subjekte. In kaj to pomeni? Kaj pomeni upoštevati drugega človeka kot subjekt?

Človeško bitje kot subjekt je najprej in bistveno subjekt želje. K temu se še vrnem.

Rodnost ni žensko vprašanje. Izkušnje dokazujejo, da je rodnost višja, kjer moški prevzamejo enak del skrbi za otroke in celotno družino.

Zdaj pa k ljubezni do domovine.

Ljubezni do domovine ni mogoče ukazati nič bolj kot skromnosti ali radodarnosti. In dokazi za to so spet na dlani: nacionalistična pronatalna retorika, ki naj bi z ljubeznijo do naroda nadomestila pogoje za življenje, se pogosto obrne v svoje nasprotje.

Kaj torej lahko stori država?

Nekatere države, ki hočejo biti vitke, imajo že v štartu zelo resen problem. Trdijo, da ni prav, da se država umešava v življenje ljudi, do določne mere vedno se, ker drugače ne gre (plačevanje davkov denimo), hkrati pa bi radi vplivali na mlade, da rojevajo več otrok in ljubijo domovino. Leseno železo.

Država ne more naročiti otrok in ne more vzbuditi ljubezni do domovine. Preprosto ne more. Lahko pa naredi nekaj drugega.

Lahko ustvarja pogoje, pod katerimi ljudje čutijo blagostanje, čutijo, da dobro živijo in se skupaj razvijajo. Zelo konkretno to pomeni. Prvič. Univerzalno, kakovostno, cenovno dosegljivo varstvo otrok. Drugič Stanovanjsko politiko, ki mlademu človeku sploh omogoča, da si zamisli dom. Tretjič. Varne zaposlitve namesto verige prekarnih pogodb. Četrtič. Starševski dopust, zasnovan tako, da ga jemljeta oba. Petič. Delovna okolja, ki ne kaznujejo starševstva. To ni seznam želja. Je to, kar empirično življenje ločuje od golega denarja.

Zdaj pa k subjektu želje.

Roditi otroka je najčistejša oblika tega, kar imenujem zavezana svoboda. To je svoboda za, ne od. Je nepreklicna zavezanost drugemu, Lévinasova asimetrija, vpisana v telo. Kakšen pa je dejanski svet, v katerem živijo današnji (mladi) ljudje?

Živijo v svetu, ki jih priganja natanko v nasprotno smer: v produktivnost, učinkovitost, optimiziranje, odpiranje neskončnega števila možnosti, ki izčrpava, v strah pred zamujeno alternativo (FOMO), v odlašanje vsake dokončne vezi. Krepi se občutek, da je ključna beseda življenje podjetje. Družina naj bi bila podjetje, ki ga ustanoviš mimogrede; posamezna osebnost naj bi bila podjetje, v katero vlagaš, življenje naj bi bilo podjetje, s katerim upravljaš.

Kdor je vzgojen na tak način, se težko zaveže, otrok pa je etična zaveza par excellence – ni prispevek k družinskemu podjetju, ni vložek. Upadanje rodnosti zato nikakor ni le ekonomsko vprašanje stroškov, ki jih ima to ali ono podjetje; je tudi vprašanje, ali sodobni človek še zmore biti navzoč in se zavezati. Ali se sploh želi, kakšna je njegova želja?

Ustvarjanje doma, skrb za družino, ljubezen do otroka so oblike pripadnosti. To pa ni nekaj, kar lahko država terja. Je nekaj, kar človek svobodno sprejme.

Človeško bitje ljubi kraj in ljudi, ob katerih se počuti videnega, potrjenega in sprejetega ter čuti, da je tam doma. Mladi ne bodo ljubili domovine, ki jih obravnava kot demografski vir. In ne bodo imeli otrok, da bi spremenili statistiko. Niti slučajno ne bodo.

Ljubili bodo tam, kjer bodo sami ljubljeni. To je univerzalno spoznanje. Kjer bo država dovolj skrbna, da bo mogoče zgraditi dom, in dovolj spoštljiva, da jih ne bo priganjala, bodo ljudje po naravi, spontano čutili ljubezen do nje. Rodnost je kazalnik zaupanja, zaupanje pa pomeni, da je svet dovolj dober kraj, da vanj pripeljem nekoga, ki ga imam rad. Najgloblji »pronatalni ukrep« tako ni spodbuda, uperjena v ženske, ampak je svet, v katerem si mlad človek upa biti navzoč, se zavezati in ne bežati v individualizem, v katerega je gnan. Država ne more zapovedati življenja, lahko pa neha uničevati pogoje zanj.