Prilagodi se!

Resničnost idej ni bila nikoli zadosten pogoj, da bi jih ljudje sprejemali z odprtimi rokami. Kakor njihova neumnost nikoli ni preprečevala, da bi se jim množično priklanjali, nato pa še živeli, kot da so njihova iznajdba. Zgodovina ljudi zato ni bila nikoli zgodovina znanosti ali filozofije. In ko družba razglaša svoje načine življenja za edine resnične, so vse ideje, skozi katere se izraža resnica, obsojene na zavrnitev, pozabo in propad. V taki družbi nihče ne kritizira utrjenih načinov življenja prav zato, ker so se že sami odrekli kritiki. Pozivanje h kritičnemu razmišljanju je znotraj takih obzorij le cinično sprenevedanje, da družba visoko ceni ljudi, ki znajo misliti. V resnici jih ne ceni, dokler se ne prilagodijo. Potem so nenadoma gor vzeti, nekateri so nagrajeni za pogumno držo, vztrajanje. Ali pa za življenjsko delo – ko so dovolj stari, seveda.

Resnice ne sprejemajo z odprtimi rokami, ker preprosto moti. Vselej moti. Vedno je in vedno bo. Razkriva. Razkriva to, kar bi najraje ostalo skrito. In ljudje ne marajo biti razkrinkani. Zlasti ne pred seboj.

Laž je udobna. Potrjuje, kar že mislimo in kar verjamemo. Sporoča nam, da smo v redu, da je svet tak, kot mora biti, da ni treba ničesar spremeniti. Laž je topla in podpira hladno intimnost.

Marcuse je nekoč govoril o »represivni toleranci«. Med drugim to pomeni, da družba, ki pravi, da ceni kritično razmišljanje, v resnici misli, da ceni le tisto kritično mišljenje, ki ne kritizira nje.

Podobno nas v šolah učijo »kritičnega razmišljanja«. Učijo ga kot kompetenco, veščino, točko na seznamu. A ko nekdo zares kritično misli, ko postavi pod vprašaj, česar se ne sme postaviti pod vprašaj, mahoma ni več cenjen. Nenadoma je problematičen. Takrat mora k psihologu ali pa se mora prilagoditi.

»Kritično mišljenje« kot institucionalni slogan je cinizem najvišjega reda. Je kot sočutje v neoliberalni družbi: beseda, izpraznjena vsebine, ki je v službi nečesa, kar je ravno nasprotno od sočutja.

Nihče nas ne sili. Nihče ne trdi, da ne smemo misliti. Saj tudi ni treba, ker smo se tega odvadili že pred časom, če smo sploh kdaj znali. Počasi, neopazno, skozi leta smo sprejemali nagrade za prilagajanje. Naučili smo se, da nestrinjanje ni dobro za nas. Spoznali smo, da je v odnosih z drugimi lažje molčati kot govoriti. In da je pogosto za nas tudi bolje, da molčimo.

Ko tako vendarle srečamo nekoga, ki še misli, ga ne prepoznamo. Za nas je tujec in je grožnja. Ker nam pokaže, kaj smo na poti izgubili. In tega ne prenesemo.

Gramsci je to imenoval s pravo besedo: hegemonija. Zanjo ni potrebna nobena sila, ker ljudje sami ponotranjijo pravila. Ni treba cenzure, ker se ljudje sami cenzurirajo. Ni treba zatiranja, ko ljudje sami zatirajo vse, kar odstopa.

Ljudje, ki odstopajo, kar pomeni, da še mislijo, čutijo in govorijo resnico, so kot ogledalo, ki kaže, da je družba že razdejana.

Moja najbolj boleča izkušnja je bila, ko sem spoznaval, kako so ljudje sprejemali ideje, ki so jih še do včeraj napadali in kritizirali. Spoznaval sem, da jih sprejemajo, ko so dovolj izpraznjene. Takrat so tudi varne, prevzame jih mainstream. In potem hodijo naokoli, kot da so jih vedno zagovarjali. Kot da so bili vedno na pravi strani.

Resnično, zgodovina ni zgodovina idej. Je zgodovina prisvajanja idej. Ki so jih izrekli ljudje. A prisvojili  so si jih šele, ko so varno mrtvi ali pozabljeni.

Obstaja pa še druga zgodovina. Podzemna. Prekinjena. Zgodovina ljudi, ki niso mirovali. Od njih smo se naučili, da ima resnica čudno lastnost: nikoli ne izgine. Potone, se skrije in čaka. To je res. In potem – ko je čas – se vrne. Včasih v drugi obliki. In včasih skozi druge roke.

Tisti, ki so kljubovali, niso kljubovali zaman. Tudi če sami niso videli sadov. Tudi sam ne vidim vseh sadov. Sejem. To je čisto dovolj.

Izkušnje potrjujejo, da je za ljudi čustvena bližina včasih ogrožajoča, da so visoko občutljivi ljudje pogosto zavrnjeni, češ da bi se morali prilagoditi. A čemu bi se morali prilagoditi? Naj se prilagodijo manj občutljivim ljudem, ki so manj čustveno pismeni? Zakaj bi se? Naj prenašajo in trpijo hlad v medsebojnih odnosih, odtujenost, vsakdanje klišeje, moralizatorske pripombe, kritiziranje, ugotavljanje, kaj vse ljudi moti na drugih ljudeh? Tega je res veliko; ljudje se ves čas pritožujejo drug čez drugega. Nenehno jih nekaj moti. Mislim pa, da znamo bolje, kot da se zgolj prilagajamo in se večno pritožuejmo.

Logika »Prilagodi se!« je perverzna. Poglejmo, zakaj je taka.

Živijo ljudje, ki so zelo senzibilni in zelo globoko čutijo. Prav tako živijo ljudje, ki potrebujejo bližino, razumevanje, prisotnost. Mislim celo, da to slednje velja za vsakega človeka. Dobro, psihopate in nekatere druge ljudi s psihopatskimi značilnostmi je treba izločiti, ker so preveč poškodovani in jim ni pomoči.

V resnici so senzibilni in globoko čuteči ljudje dragoceni, ker nas učijo, kaj pomeni biti človek. A namesto naše zahvale pogosto dobijo nazaj: »Bodi manj občutljiv. Otrdi, življenje je trdo, nikomur ni z rožicami postlano. Prilagodi se!«.

Okej. Prilagodi se – čemu?

Prilagodi se hladu in odtujenosti. Prilagodi se površinskosti, plitkosti, grobosti, trdoti. Prilagodi se odnosom, kjer nihče nikogar zares ne vidi in ne posluša, kjer se ljudje nenehno kritizirajo, si ukazujejo, kjer vedno nekoga nekaj moti. Prilagodi se svetu, kjer čustva »obvladujemo« in z njimi »upravljamo«, namesto da bi jih čutili. Prilagodi se normi, ki je proizvod poškodovanosti, ranjenosti, travm, ne pa zdravja.

To ni prilagoditev. To je čisto preprosta vdaja, predaja, kapitulacija.

Ljudje, ki globoko čutijo, trpijo, ko je okoli njih hlad. Ljudje, ki potrebujejo bližino, se ne morejo pretvarjati, da je vse v redu, ko ni. Kakšni so ljudje, ki ne čutijo, zdržijo vse, potrpijo, nikoli ne potrebujejo drugih in njihove bližine, ljudje, ki nenehno delajo in funkcionirajo kot stroj?

Kultura nam nenehno sporoča, da je zdravje funkcionalnost. Kdor ves čas dela, kdor nikogar ne moti, kdor nikogar ne potrebuje in je sam sebi dovolj – ta je »v redu«.

Le da ni. To namreč ni zdravje. Daleč od tega. To je disociacija, povzdignjena v normo. In velika večina ljudi ji je podrejena. Ne, ne mislim, da pri tem uživajo. V glavnem jo molče prenašajo. In v potrpežljivosti je tudi veliko trpljenja.

Fromm je vedel, da je v bolni družbi zdrav posameznik videti bolan. Ker ne ustreza in ne zmore tega, kar drugi domnevno zmorejo: hladu, odtujenosti, praznih ritualov in nerazumnih rutin.

Saj številni ljudje dejansko se prilagodijo. To naredijo tako, da preprosto prenehajo želeti. Prenehajo čutiti. Počasi postanejo stroji – hladni, samozadostni, brez želje. Potrudijo se, da se končno prilagodijo in – vdajo.
Potem so na vrsti klišeji, ki jih je kot listja in trave.

»Moraš delati na sebi!« »Ne moreš pričakovati, da te bodo drugi osrečili!« »Moraš se naučiti biti sam!« »Poskrbi zase, ker drugi ne bodo!«

Saj je vse to v nekem smislu celo resnično. Prepogosto pa pomeni: Nehaj želeti! Nehaj pričakovati od sveta, da bo topel in prijazen, spoštljiv in razumen. Postani samozadosten! Ali po domače: Postani hladen, kot smo mi že dolgo!

Nikoli se ne bom prilagodil hladu. Ustvarjal bom prostore, kjer je občutljivost mogoča. Kjer ni treba otrdeti, kjer želeti ni sramota in kjer čutiti ni šibkost. Nikomur ne bom rekel, naj postane močnejši, trši ali hladnejši. Vedno bom rekel: »Tu sem.«

Problem ne obstaja v visoko občutljivih ljudeh. Ne, problem je v svetu, ki je postal tako hladen, da je občutljivost videti kot patologija.

Katastrofa je v tem, da so pozabili, da je občutljivost organ za zaznavanje in vrednotenje resničnosti. Visoko občutljivi ljudje tako čutijo, česar drugi ne čutijo, ne morejo čutiti ali nočejo čutiti. Čutijo hlad, ki ga drugi prezrejo in skrbijo za vtis, da ga sploh ni. Čutijo praznino, ki jo drugi normalizirajo in povzdigujejo v normo. Čutijo, da nekaj manjka – ker res manjka.

In namesto da bi jih poslušali, jih pošljejo k terapevtu, da se prilagodijo.

Ne razumejo, da etika skrbi za drugega ni nič manj vredna od etike pravic in pravičnosti. Je drugačna, a zelo nujna.

Isto velja za občutljivost. Ni čisto nič manj od »trdoživosti«.

Znamo ustvarjati prostore, kjer ni treba otrdeti. Znamo biti prisotni — ne kot luksuz, temveč kot temelj. Znamo odgovoriti na potrebo in željo, namesto da jo patologiziramo.

Taki prostori bi morale biti šole, take bi morale biti družine in delovni odnosi takisto. A redko so. Ker je hlad postal norma, občutljivost pa »problem«.

Še naprej bom zato ljudem prenašal misli, ki delujejo nanje zato, ker so že dolgo v njih, le da tega ne vedo. Vem, da nezavedno hrepenijo po novi svetlobi. Vem, da v družbi pogosto ne napadajo ljudi, ki lažejo in govorijo neumnosti. In vem, da obstajajo ljudje, ki nenehno napadajo druge ljudi, ki ustvarjajo. Zanje sem enačba z neznanim številom rešitev. Vse to vem. Živim po svoji volji, ne po njihovi. Tako bom živel še naprej – ali pa sploh ne bom. Hodim po svoji poti, ki jo ustvarjam s hojo. Ne hodim za nikomer, ne ubogam nobenega generala. Moje korenine segajo k tistim ljudem, ki niso mirovali in so kljubovali neumnostim, lažem in manipulaciji – tudi za ceno svojega življenja. Sem to, kar pravijo, da nisem. In nikoli ne bom to, kar hočejo, da sem.

Za konec bi rad dodal.

Španski poet Antonio Machado je zapisal: Caminante, no hay camino, se hace camino al andar.

Popotnik, poti ni – pot nastaja s hojo.

To počnem. In to sem. To bom. Vedno.

Vem, da me bodo napadali. To ne bo nič novega. Napadajo natanko zato, ker vedo, da govorim resnico. Laži nikogar ne ogrožajo. Neumnosti ne motijo. Resnica pa je nevzdržna za vse tiste, ki so se naučili živeti v laži.

Ni me mogoče reducirati. Vem, da jih to plaši, ker so se sami že pred časom skrčili in predali. Videti nekoga, ki se ni, je boleče.