Dokler je Neo v Matrici, nima pojma, da je znotraj. Živi svoje življenje in ne ve, da je simulacija. Ko je Carol Sturka povsem sama, zunaj Enega, je absolutno nesrečna. Ve, da je zunaj, in ve, da je neznosno. Zamuja vse, kar se dogaja preostalemu delu povsem poenotenega človeštva. Želi živeti znotraj, se želi pridružiti vsem drugim? Bomo videli.
FOMO pomeni, da je človeka strah, da ga bodo drugi pustili samega, na cedilu, da bo izključen, da bo zunaj. Želi biti znotraj. Želi pripadati, ničesar ne želi zamuditi, ne želi zaostajati. Tako težko je biti sam in izključen.
Resnica pa je ta. Drugi v digitalnih svetovih niso znotraj, samo zdi se, da so. FOMO predpostavlja notranjost – neko znotraj, kjer so drugi in kjer mene ni. A če natančno pogledamo, se hitro prepričamo, da tega znotraj ni nikjer. Vsak posameznik, ki strmi v zaslon, je zunaj. Vsak gleda tuje vrhunce in misli, da je sam pred oknom, skozi katero je videti, da vsi drugi živijo polno življenje. Znotraj tako ni kraj, kjer bi kdo bil; je učinek perspektive, optična prevara, ki nastane, ker vsak vidi montirano površino drugih in svoje neurejeno zakulisje.
Paradoks je res velik: vsi smo zunaj in vsi mislimo, da so drugi notri. Notranjost pa je v resnici prazna soba, v katero vsi upiramo pogled z napačne strani. To je struktura, ne psihologija. FOMO ni strah pred resnično izključitvijo iz resničnega občestva, ampak hrepenenje po kraju, ki ne obstaja – po znotraj, ki je le ime za to, kako se nam kažejo drugi, ki jih v glavnem sploh ne poznamo.
Je pa res, da so nekateri ljudje vendarle bolj znotraj določenih krogov. Pripadnost ni čisti privid in izključenost ni le dozdevek. Obstajajo resnične skupnosti in iz njih je mogoče biti resnično izključen. A FOMO ne obljublja resničnih skupnosti. Je digitalna notranjost, prizorišče objav, ki pa ni kraj pripadnosti, ker je le kraj razstave.
In tam se nekaj dogaja. Dogaja se ves čas. A kaj se dogaja?
Ljudje mnogo bolj kot razstave potrebujejo občutek pripadnosti in potrjenosti. Obstaja dogajanje, ki človeka potrjuje. To je pripoznanje, ki sledi, ko te nekdo zares vidi kot nekoga, ki ima obraz. Obstaja pa tudi dogajanje, ki zgolj poteka: neskončni promet podob, všečki, prikazi, brezmejni tok vsebine, ki teče mimo, ne da bi kogarkoli potrdil. FOMO zamenja eno za drugo. Strah, da zamujam dogajanje, ki potrjuje, me prikuje k dogajanju, ki le poteka. In ker to drugo nikoli ne potrdi, se strah krepi – več kot gledam, manj sem potrjen, in bolj me je strah, da zamujam. Potrditev iščem na kraju, kjer strukturno ni mogoča.
Potrditev, pripoznanje, terja drugega kot obraz. Terja nekoga, ki me sreča in me zares vidi, čeprav me lahko tudi ne bi. Digitalno znotraj pa ponuja le podobe drugih. To so montirane podobe, izbrane podobe brez obraza. Všeček ni pogled; je številka. Sledilec ni nekdo, ki me vidi; je metrika. Prejmem lahko tisoč potrditev, ki niso pripoznanje, ker nobena ne prihaja od obraza, ampak od površine. V tem je past: medij obljublja izobilje natanko tega, česar po svoji naravi ne more dati. Več ponudi, večja je lakota, kajti hrani zgolj z videzom hrane.
Kaj naredi FOMO s samoto ljudi?
Poglablja jo, medtem ko obljublja, da jo bo zdravil. Človek, ki beži pred samoto v tok podob, ni nič manj sam. Je sam pred zaslonom, obkrožen z videzi drugih, ki ga ne vidijo. Ta samota je hujša od vsake gole osamljenosti, ker je preoblečena v družbo. Med tisoči ni niti enega, ki bi te srečal. Prava samota je vsaj iskrena in je včasih celo rodovitna, FOMO pa ponuja njeno najslabšo različico. Človek je sam in ima ves čas občutek, da so vsi drugi skupaj. FOMO je samota, ki se hrani s strahom pred samoto.
Človek poleg občutka pripadnosti in priznanja potrebuje pogovarjanje, ki ni komunikacija in ni izmenjavanje informacij.
Tu se opiram na delo ameriške antropologinje Polly Wiessner, ki je preučevala pripovedi afriškega ljudstva Ju/'hoansi in natančno orisala razliko med dnevnim in nočnim pogovarjanjem. Dnevni je namenjen delu, reševanju sporov, ekonomiji, nočni ob ognju pa zgodbam, mitom, umrlim, daljnim ljudem, obiskanim svetovom, širjenju domišljije onkraj navzočega. Ogenj je podaljšal dan v čas, ki ni nujen za preživetje, temveč za skupnost in domišljijo. Za srečanje iz oči v oči, v majhni skupini, ob ognju, s skupno zgodbo. To ni nostalgija; to je antropologija.
In ni le to. Je tudi za vključevanja tujca. Tako terja etika, ki jo zastopam.
Zastopam tudi to, kar zagovarja Merleau-Ponty, ko razmišlja o srečanju teles, medtelesnosti, ki bere drugega pred vsako besedo. Sodobni digitalni zaslon naredi nekaj drugega. Na njem je obraz ploščata slika, ni pa navzočnost, ki diha. Srečanja v živo ne moreš odjaviti, urediti ali izbrisati, ker si izpostavljen. Prav to pa je temeljni pogoj pripoznanja, ki ga montirana podoba ne omogoča.
Ključno pa je tole. Pripovedovanje zgodb ob ognju nekoč ni delovalo, ker tam ni bilo zaslonov. Odmik od zaslonov torej ni dovolj. Ne, delovalo je, ker so bili pripovedovalci in poslušalci telesno skupaj in so v skupni pripovedi postali »mi«. Digitalne skupnosti ne odpovedo, ker »niso naravne«; odpovedo zato, ker nadomeščajo navzočnost s prikazom, tveganje z urejeno podobo, sobivanje z brezobličnim anonimnim tokom. Res je, da marsikje digitalno polje celo omogoči srečanje, ki ga sicer ne bi bilo (oddaljeni ljudje, gibalno ovirani ljudje, osamljeni ljudje, ki najdejo drug drugega). Zato ne bi rekel, da digitalno ne more nadomestiti ognja, ker smo se razvili ob ognju. Pravim nekaj drugega, natančnejšega: nobena oblika, ki odreže telo, tveganje in skupni čas, ne more polno pripoznati ljudi.
Vrednost druženja ob ognju torej ni v posnemanju prazgodovine. Je v tem, da v svetu simulacij, simulakrov, podob in prikazov znova vzpostavi navzočnost. Pomembno je, da so ljudje navzoči drug pred drugim, z obrazi. Ogenj ni za nami kot izgubljeni raj; je naloga, ki jo je treba vsakič znova zanetiti. Prepovedovanje mladim, da dostopajo do digitalnih okolij ne bo magično vzpostavilo pogojev za oblikovanje krajev, kjer bi bili navzoči drug drugemu. In vidni taki, kakršni dejansko so, ne digitalno dizajnirani.
Prepoved je namreč odvzem in ta ne ustvari ničesar. Odstrani nadomestek, ne more pa na njegovo mesto postaviti tega, kar nadomešča. Če mladim vzameš zaslon, še nisi zanetil nobenega ognja. Dobil si le prazno mesto, kjer je prej gorel ponaredek. Predpostavka je, da mladi bežijo k zaslonom namesto k živi skupnosti, ki je na voljo, a jo zavračajo – da je torej živa skupnost tu in jo le trmasto vedno znova spregledajo. A to najbrž ni res. Pogosteje bežijo k zaslonu, ker živih krajev sploh ni, ker so razpadli, ker jih nihče ni zgradil. Zaslon ni vzrok praznine; je njen simptom, hkrati pa je najlaže dosegljivo lajšanje. Odvzemite lajšanje, pa dobite golo praznino, ne duševnega zdravja.
Strah pred izključenostjo se ne pozdravi tako, da človeku vzameš okno, skozi katero gleda tuja življenja. Izgine le tako, da se zgodijo srečanja, v katerih so ljudje zares vidni in potrjeni. Prepoved zna le odvzeti, ničesar pa ne ustvarja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar