Najprej se ni spomnil. Človek, ki naj bi drugemu grozil, da bo napadel njegovo življenje, ga uničil, poskrbel, da ne bo več vozil, in ga ustrelil, je sprva rekel, da se tega ne spomni. Kako olajšujoče. Kakšne stvari je včasih res najbolj kar pozabiti, da človeku ne obremenjujejo vesti. Denimo grožnjo s smrtjo. Ta lahko v hipu postane tako drobna reč, da zdrsne skozi spomin kakor kovanec skozi luknjo v žepu – nekaj, kar se zgodi mimogrede in izpuhti.
A sodišče je bilo drugačnega mnenja, zato ga je pravnomočno obsodilo.
Potem pa – čudež! – se mu je spomin nenadoma vrnil. In ko se je spomnil, vemo pa, da je spomin konstrukcija, ne objektivno odčitavanje dejstev, se ni pokesal, temveč pohvalil. Oškodovancu je, pravi, »namenil nekaj krepkih«.
Poslušajte to mojstrovino olepševanja. »Ustrelil te bom« postane »nekaj krepkih«, kakor bi šlo za soljenje juhe. Evfemizem je prvo orožje: ne strelja s pištolo, strelja z besedami, ki grožnjo skrčijo, da se prilega njegovi nedolžnosti. Kdor zna »ubil te bom« prevesti v »nekaj krepkih«, zna prevesti še marsikaj. In me postane malo strah.
Sledi nekaj še lepšega. Oškodovanec si je to, pravi, »zaslužil«, ker je »obvladal vse sfere družbenega življenja«. Tu se obsojeni ne brani več – povzdiguje se. Ni več obtoženec, v hipu postane sodnik. Ni grozil, izrekel je pravično kazen. Nasprotnik ni naključni sosed, je vsemogočni gospodar vseh sfer družbenega življenja, nekakšna krajevna hobotnica zla, in proti taki pošasti grožnja seveda ni več grožnja – je odpor, morda celo junaštvo. Poglejte, kako priročno: najprej iz drugega narediš tirana, potem pa je vsaka tvoja grožnja vnaprej opravičena kot upor zoper tiranijo. Torej si pravičen upornik, hraber junak in zaveden branitelj svobode navadnih ljudi.
In prav tu se satira neha. Začne se nekaj resnega. Smešno je, dokler mislimo, da gre za bahavega posameznika, ki si laska, ker njegova osebnost laskanje potrebuje, kot potrebuje riba vodo. Ni pa smešno, kar nam je pravkar povedal. Povedal nam je tri stvari.
Prvič, da bi to storil znova. Kdor po pravnomočni obsodbi še vedno reče »zaslužil si je«, napake ni priznal – potrdil jo je. Njegova vest ni zavora, je pospeševalnik. Njegova osebnost je postavljena krivo, zato je nagnjena na temno stran.
Drugič, da je izbrisal mejo med besedo in dejanjem. Za navadnega človeka je »ustrelil te bom« nekaj, zaradi česar se zgrozi. Zanj je to dopustno sredstvo, ki ga je treba le pravilno utemeljiti. Kdor grožnjo doživlja kot obliko pravice, je od dejanja oddaljen le za en dober razlog – tega pa si, kot vidimo, zna vselej priskrbeti.
Tretjič, da je sebe postavil za sodnika, poroto in rablja hkrati. To ni značaj razgretega trenutka, to je drža. In drža je nevarnejša od izbruha, ker traja. Po domače: osebnost, nagnjena na temno stran, bo zelo verjetno vse življenja nagnjena na temno stran. Lahko bi si omislila strokovno pomoč, a si je ne bo – prav zaradi nagnjenosti na temno stran, saj ne vidi, da dela kaj narobe.
Šarm njene logike je morda všeč drugim temnim osebnostnim, vendar ji ne gre nasedati. Njeno opravičilo obsodbe ni omililo, saj jo je poglobilo. Sodišče je kaznovalo grožnjo – en dogodek. Njene besede pa razkrivajo razpoloženje, iz katerega grožnje poganjajo kot plevel. Nevaren namreč ni človek, ki se zmoti in zmoto obžaluje. Nevaren je tisti, ki se svojega dejanja spomni šele takrat, ko ga lahko predstavi kot vrlino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar