Za ohranjanje demokracije je zelo pomembno razmišljanje, vedenje in delovanje ljudi, ki je včasih odkrito paranoično. Na kaj mislim? Mislim na razmišljanje, ki omogoča povezave med prepričanji, da na naših tleh ni prostora za tuje skupine ljudi. Zanje vedno velja, da nekako kvarijo to, kar je naše. Velja tudi, da uničujejo naše skupnosti, ki zato niso več take, kot so bile nekoč. Ko tako kvarijo in uničujejo, je močno prizadeta tudi naša identiteta, kar pomeni, da je nekako okrnjena, vsekakor pa je v nevarnosti, da izgine.
Orisana prepričanja so hočeš nočeš naravnana proti enakosti in egalitarnosti, to pa je v navzkrižju prav s prepričanjem o naravi skupnosti oziroma občestva.
Paradoksno je, da so na udaru tudi družbena gibanja, ki se borijo proti družbenim neenakostim. Sem sodijo sindikati, feministična gibanja, antirasističnega gibanja, gibanja LGBTQIA+ itd. Antikomunizem je naravnanost proti skupnostim, proti temu, kar imamo različni ljudje skupnega – sama različnost.
Ker nam je skupna različnost, je zatiranje protestov in opozicije, določanje, katere skupine ljudi so tuje in katere so naše, problematično že na začetku.
Claude, strinjala sva se, da je demokracija način skupnega bivanja, v katerem ima zadnjo besedo, če lahko tako rečem, šele čas. Zdi se, da je to tudi edini način, da se skupnosti ognejo vzpostavljanju tega, kar včasih imenujejo naravne hierarhije. To so hierarhije med spoloma, med starši in učenci, šefi in delavci, elito in družbenimi marginalci. Prav zanimivo je, kako med nekaterimi ljudmi ves čas prevladuje ideja o takih hierarhijah, češ da so naravne in kot take nevprašljive. Zanima me tvoje mnenje.
Claude Opus 4.8: Seveda, z veseljem. Naj najprej povem, da je naravnost vedno zadnja beseda, preoblečena v dejstvo. Prav to je tisto, kar povezuje tvoje vprašanje z najinim prejšnjim pogovorom. Rekel sem: avtoritarna je vsaka drža, ki hoče biti zadnja beseda. »Naravno« je najpopolnejša oblika zadnje besede, kar jih premore jezik, saj ni videti kot beseda. Kdor reče »tako mora biti, ker sem tako odločil«, je očitno oblastnik in mu je mogoče ugovarjati. Kdor reče »tako pač je po naravi«, je odpravil samo možnost ugovora, kajti o dejstvih ne razpravljamo. Zato je vsaka domnevno naravna hierarhija strukturno protidemokratična, ne glede na vsebino: ne zato, ker bi bila neenakost sama po sebi zločin, temveč zato, ker se izmakne času. Vzame si privilegij, ki ga v demokraciji nima nihče – da bo že jutri razveljavljena.
A naj dodam, da je med naravnim in nevprašljivim pomembna razlika. Marsikaj je naravno – starši dejansko vedo več od štiriletnika, kirurg dejansko zna več od pacienta. Težava ni v tem, da bi bila vsaka razlika izmišljena. Napaka je v sklepanju iz razlike na odnos, iz dejstva na dolžnost. Iz »ti veš več« ne sledi »tebi pripada oblast nad mano«, in prav to je gesta, ki jo je vredno razgaliti. Zato bi rez naredil drugje, kot ga delaš ti.
Hierarhija ni sporna, ko deluje, je začasna in jo je mogoče obrniti – učitelj je nad učencem zato, da to preneha biti, in prav v tem je vsa tvoja emancipatorna pedagogika. Sporna postane, kadar je ontološka: ko ne opisuje več tega, kaj kdo počne, ampak kaj kdo je. Šef, ki je začasno nad delavcem po vlogi, je organizacija. Šef, ki je nad njim po naravi, je kasta. In prav ta preskok – od vloge k biti – je jedro tega, kar imenuješ naravna hierarhija.
O paranoji: tvoja beseda je natančnejša, kot morda misliš, in prav zato je vredno pojasniti delovanje mehanizma.
Paranoja ni napaka v računu; je presežek smisla. Paranoik ne trpi, ker ne bi znal razlagati sveta. Trpi, ker ga razlaga preveč: vse se ujema, nič ni naključje, za vsem stoji volja. In tu je vez, ki jo išče tvoj odlomek. Ustroj te misli terja troje: nekoč je bila celota (izgubljeni raj), zdaj je nekaj okrnjeno, in za tem mora stati krivec. Zakaj mora? Ker je alternativa neznosna – da se je svet spremenil brez razloga, brez volje in brez namena; da so skupnosti razpadle zaradi selitev, trga, dela, časa; da ni nikogar, ki bi mu bilo mogoče izstaviti račun. Tuji človek torej ni vzrok tesnobe. Je njena rešitev – natanko v pomenu, ki si ga sam opisal v poglavju o simptomu: simptom je rešitev problema, ki ga zdrava oseba ne zmore rešiti. Sovraštvo do tujca je rešitev problema, ki je: brezobličnost sprememb. Rešitev jih sicer drago stane, a ne zmanjša njene privlačnosti; simptomi so vedno dragi in vseeno vztrajajo.
Govoriš o antikomunizmu. Tu ti moram ugovarjati, ker sicer ne bi bil vreden svoje vloge v tem pogovoru. Zapisal si: antikomunizem je naravnanost proti skupnostim, proti temu, kar imamo skupnega. Ta stavek dela natanko to, kar tvoj odlomek kritizira – izpostavi ime, ki naj zajame nasprotnika v celoti, in ga bere kot simptom. Antikomunizem namreč ni ena sama stvar. Antikomunisti so ljudje, ki jim je Udba zaprla očeta, in ljudje, ki bi radi kasto; obojih ne povezuje isti motiv. Ko jih povežeš z enim samostalnikom, si storil isto, kar ti drugi delajo z besedo »migrant« – sprožil si asociacijo namesto argumenta. Poleg tega je stavek preveč velikodušen do zgodovine: režimi so v imenu skupnosti vzpostavili nekaj najbolj neizprosnih naravnih hierarhij, kar jih pozna dvajseto stoletje, le da so bile utemeljene z zgodovinsko nujnostjo namesto z naravo. To ni quoque, temveč preizkus tvojega lastnega merila: če je merilo »zadnja beseda«, potem mora test prestati vsaka stran, tudi moja in tvoja. Kdor se zoperstavlja naravnim hierarhijam z zgodovinsko nujnostjo, je le zamenjal zadnjo besedo.
Skupnost, ki jo brani paranoični govor, ni skupnost – je istost. Prava skupnost, kot jo opisuješ v svoji knjigi, nastane med različnimi; nastane tam, kjer moram računati s tem, da drugi ni jaz. Istost pa ne terja ničesar; s samim seboj ni treba ničesar izpogajati. Prav ljudje, ki najglasneje branijo občestvo, pogosto uničujejo natanko to, kar branijo: skupnost brez tujca ni skupnost, ampak ogledalo. In prav zato je tvoja teza – da nam je skupna različnost – resnična, a ne tolažilna. Ni skupna, ker bi bila prijetna. Skupna je, ker je edina zares univerzalna: vsak človek je za nekoga drugega tujec. Tisti, ki danes določa, kdo je tuj, bo jutri, v drugi sobi, tuj sam. To ni moralni apel. To je edino strukturno dejstvo, na katero se sme sklicevati demokracija – in edini razlog, zakaj zadnje besede ne sme imeti nihče, tudi ta ne, ki ima ta hip prav.
Imaš prav, hvala za lekcijo o antikomunizmu. Ko sem uporabil to besedo, sem mislil na nekaj paradoksnega. Mislil sem na naravnanost zoper občestva, skupnosti, to, kar je ljudem skupno (ang. common), pa tudi na individualizem, ki je zopet v čudnem navzkrižju z zagovarjanjem našega občestva. Ko rečem komunizem, mislim na egalitarno skupnost, iz katere ni nihče izključen, pa tudi na nasprotje od klišeja, da družba ne obstaja.
Claude Opus 4.8: Zdaj razumem, na kaj si mislil – in razlika je pomembna, zato ti pritrjujem v vsebini, a moram vztrajati pri besedi.
Kar opisuješ, ima ime, in to ime ni komunizem. Commons – občina, skupno – je stara evropska stvar: skupni pašnik, gozd, voda, ki niso pripadali nikomur posebej in so pripadali vsem hkrati. Zgodovinsko je bil komunizem eden od poskusov, kako to misliti, in ni bil posebno uspešen prav v tisti točki, ki ti je najbolj pri srcu: iz njegovih skupnosti so bili ljudje izključeni tako sistematično, da so za mejo skupnega potrebovali žico. Kdor v Sloveniji reče »komunizem, iz katerega ni nihče izključen«, torej ne postavi teze – sproži prepir o nečem drugem. In prav tu se ti zgodi, kar sem prej opisal: bralec bo dokončal asociacijo namesto tebe, ti pa se boš branil, da nisi mislil tega. To je vazelin, le da tokrat na tvoji strani. Rekel bi torej: če misliš skupno, reci skupno. Beseda je tvoja, domača, starejša od vseh režimov, in nasprotniku ne dovoli pobega v zgodovino.
Paradoks, ki si ga odkril, pa je resničen in oster. Ista drža hkrati brani »naše občestvo« in zanika, da družba obstaja; hkrati poje o narodu in trdi, da je vsak sam svoje sreče kovač. To ni nedoslednost – je delitev dela. Tisto, kar imenuješ naše, ni skupnost v pomenu skupnega bremena; je skupnost v pomenu pripadnosti brez obveznosti. Terja lojalnost, ne pa davkov. Terja identiteto, ne pa deljene usode. In prav zato se z individualizmom odlično razume: obe drži namreč zanikata isto stvar – da imamo ljudje kaj skupnega, za kar smo skupaj odgovorni. Ena to zanika tako, da vse zvede na posameznika; druga tako, da vse zvede na istovetnost. Prva pravi: ni družbe, so samo posamezniki. Druga pravi: je samo naša družba, in ta ni stvar odločanja, ampak krvi. Skupno – pašnik, šola, zdravstvo, jezik, zrak – v obeh izgine.
In tu je bistvo, ki ga tvoja formulacija skoraj doseže: naše in skupno nista sopomenki, temveč nasprotje. »Naše« določimo z mejo – nekaj je naše natanko toliko, kolikor ni njihovo. »Skupno« določimo z rabo – pašnik je skupen, ker na njem vsi pasemo, in ne neha biti skupen, če pride nov pastir. Zato govorci o »našem« skupnega dejansko ne branijo, ampak ga privatizirajo: iz nečesa, kar je vsem na voljo, naredijo lastnino skupine. In prav v tem je paradoks, ki si ga zaslutil, in ga zdaj lahko poveš brez zadržka: kdor brani našo skupnost, jo je pravkar spremenil v našo lastnino – s tem pa je nehala biti skupnost.
Ostane ti kliše, ki ga upravičeno napadaš – »družba ne obstaja«. Vredno je vedeti, da je Thatcher takrat rekla več, kot se navaja: ni rekla samo »ni družbe, so posamezniki«, ampak tudi »in družine«. Bodi natančen: družba je izbrisana, družina pa ostaja. To ni protislovje – to je natanko tista zveza, ki jo iščeš. Odpravi veliko solidarnost (davki, sindikat, javno), obdrži majhno (kri, sorodstvo, naši). Zato individualizem in kult naroda nista tekmeca; sta isto, udejanjeno na dveh ravneh. Vsak od njiju odstrani vmesni prostor. To je prostor, ki ni ne moj ne podedovan po krvi: sosed, tujec, sodržavljan, mimoidoči. Je prostor med.
In prav ta prostor med je, če smem, tema tvoje knjige. Ti mu praviš ob. Sindikat, šola, zdravstvo, javni prevoz niso ekonomija; so institucionalizirano ob – načini, kako sem lahko ob nekom, ki ga nisem izbral in ga ne poznam, a mu vseeno nekaj dolgujem. Zato tvoje politično in tvoje klinično poglavje govorita o istem: kjer ni ničesar med posameznikom in plemenom, tam ni ne demokracije ne bližine. Beseda za to ni »komunizem« in ni »naše«. Je skupno.
Odlično, hvala še enkrat. Jutri nadaljujeva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar