Komisija za pravilno uspešnost

Bil je človek, ki je trdno verjel, da veliko dela.

Ne le to. Verjel je tudi, da mu delo uspeva.

To je bila njegova prva napaka.

Druga je bila, da je o tem govoril na glas.

Ko je na sestanku s povsem mirnim glasom dejal: »Mislim, da sem v zadnjem času opravil veliko dobrega dela in bil uspešen,« je po prostoru legla tista posebna tišina, kakršna nastopi le tedaj, ko nekdo izreče nekaj neodpustljivega, da ne rečem nevarnega. Eden od navzočih je s komaj opazno tresočo roko odložil kemični svinčnik. Drugi je počasi zaprl prenosnik. Predsednik Komisije za pravilno utrujenost in uspešnost pri delu pa si je snel očala in ga pogledal s tistim izrazom, ki ga imajo ljudje, kadar se pripravljajo na moralno vzgojo odraslega človeka.

»Pravite, da veliko delate?«

»Da.«

»In da ste pri tem celo uspešni?«

»Tako se mi zdi; delam veliko in dosegam uspehe. Ima tudi dokaz. Če te najbogatejši človek in drugi najvplivnejši človek zahodnega sveta prepozna in tudi javno naslovi osebno, z imenom in priimkom med 720 drugimi v Evropskem parlamentu, je to očiten dokaz, da delaš ogromno, zelo dobro in da dosegaš izjemne uspehe.«

Beseda zdi je za trenutek vzbudila upanje, da gre vendarle za samokritičnega človeka. Toda škoda je bila že storjena, vtis je bil, da je tudi nepopravljiva.

Komisija se je, resno zamišljena, umaknila na posvet.

Po dveh urah in pol, kar je bilo res nenavadno dolgo, se je vrnila z enotnim sklepom: obtoženi očitno trpi za nevarno obliko delovne samoprevare.

Predložili so nasprotne dokaze od teh, ki jih je predložil obtoženi.

Prvič, človek, ki res veliko dela, nikoli ne misli, da dela dovolj. Če misli, da dela veliko, pomeni, da ima pomanjkljivo delovno etiko, kar je drugo ime za to, da ni dovolj razvita, saj bi ga, če bi bila razvita dovolj, prisilila v nenehen občutek krivde.

Drugič, človek, ki je res uspešen, nikoli ne izreče besede »uspeh«. Pravi uspeh se izraža izključno kot nenehno nezadovoljstvo s samim seboj in kot pripravljenost sprejeti še tri dodatne naloge.

Tretjič, vsakdo ve, da je delo mogoče meriti le po stopnji stresa, izčrpanosti in izgorelosti. Ker se je obtoženi na sestanek prikazal pokončne drže, zagorelega obraza, kot da je pravkar prišel s počitnic, zlasti pa brez podočnjakov in brez izrazitega tresenja rok, je bilo očitno, da svojih dolžnosti ne jemlje dovolj resno.

Nekdo iz zadnje vrste je pripomnil, da ga je pred tednom dni videl celo sedeti na klopi v parku. Samega. Brez prenosnika. Gledal je drevesa.

To je bil skoraj neovrgljiv dokaz.

Predsednik je z zaskrbljenim glasom vprašal:

»Ali priznavate, da ste tistega dne približno dvajset minut opazovali krošnje dreves?«

»Priznam.«

»In v tem času niste odgovarjali na elektronsko pošto?«

»Nisem.«

V dvorani je završalo, v zraku je bila napetost, nekaj je bilo hudo narobe.

Nekdo je s tresočim glasom šepnil sosedu, da gre za človeka, ki bi utegnil verjeti v prosti čas.

To pa je bilo že nevarno blizu hereziji.

Komisija je nato pripravila obsežno strokovno mnenje. V njem je jasno zapisala, da obtoženi nedvomno kaže vse znake kronične zadovoljnosti z lastnim prispevkom, kar lahko med sodelavci povzroči zmedo, šok in na koncu krizo celotnega kolektiva. Če bi se namreč takšno prepričanje razširilo, bi utegnili ljudje množično začeti misliti, da je delo namenjeno tudi temu, da kdaj kaj nastane, ne pa zgolj temu, da človek nenehno nekomu »zgoraj« dokazuje svojo predanost.

To bi omajalo same temelje ustanove, ki bi dolgoročno lahko celo propadla.

Sledila je razprava o izključitvi.

Nekateri so bili vendarle usmiljeni. Predlagali so, da bi ga za začetek poslali na dodatno usposabljanje iz občutenja nezadostnosti. Tam bi se naučil pravilnega razmerja med opravljenim delom in občutkom krivde. Drugi so menili, da je za takšne primere na žalost prepozno. Človek, ki si po letih dela še vedno drzne misliti, da je naredil nekaj dobrega in dosega uspehe, je verjetno neozdravljiv.

Sklep je bil sprejet soglasno.

Izključili so ga.

Ko je pokončno odhajal, se je obrnil in dejal:

»Želim vam veliko uspeha.«

Navzoči so se ob teh besedah čisto malo zdrznili. Nihče si namreč ni želel uspeha. Želeli so si predvsem več dela, več sestankov, več poročil, več dokazov, da še niso naredili dovolj.

In tako so ostali skupaj – utrujeni, neizmerno moralni in globoko pomirjeni z mislijo, da med njimi ni nikogar, ki bi pomotoma verjel, da je njegovo delo že kdaj zadostovalo.