Nedolžni mučeniki demokracije

Politik je nenavadno bitje. Če ga hvališ, je to priznavanje in potrjevanje njegovih izjemnih sposobnosti. Če ga kritiziraš, je to politični pregon. Če ga preiskujejo, je to dokaz, da dela dobro. Če ga ne preiskujejo, je to dokaz, da dela tako dobro, da si ga nihče ne upa preiskovati.

Tak človek pravzaprav ne more izgubiti.

Predstavljajte si junaka, ki stopi pred kamere in z resnim obrazom izjavi:

Preiskovalna komisija je politično motivirana.

To je čudovita misel. Skoraj poetična. V demokraciji je namreč vsaka parlamentarna preiskava politična že po definiciji! Podobno kot je gasilska intervencija gasilsko motivirana.

Toda naš junak meri višje. Če preiskujejo njega, v resnici ne preiskujejo njega. Preiskujejo poštenost. Uspešnost. Ali pa domoljubje. V bistvu preiskujejo samo idejo, da obstajajo veliki ljudje, kakršen je sam.

Tak človek ni več politik. Postal je mučenik.

Če bi poslušali njegove razlage, bi dobili vtis, da je največja nevarnost za demokracijo prav demokratični nadzor.

Novinarji sprašujejo? Napad.

Računsko sodišče preverja? Napad.

Komisija zbira dokumente? Napad.

Tožilstvo začne postopek? Lov na čarovnice.

Sodišče izreče sodbo? Globoka država.

Če ga oprostijo, je dokazal svojo nedolžnost.

Če ga obsodijo, je dokazal, kako daleč sega zarota.

To je filozofski sistem, iz katerega ni nobenega izhoda. Nekakšna politična različica srednjeveškega čudeža.

Posebej ganljivo je, ko isti ljudje leta govorijo, da je treba brezkompromisno obračunati s korupcijo.

Ničelna toleranca!

Odlično.

Dokler preiskujejo druge.

Ko pridejo na vrsto sami, se korupcija nenadoma spremeni v drugačno kategorijo. Ni več kaznivo dejanje, postane vprašanje interpretacije. Ni več problem denarja, sedaj je problem komunikacije. Ni več vprašanje odgovornosti, ampak vprašanje politične kulture.

In potem pride veliki finale.

Jaz sem se vedno boril proti korupciji.

Seveda se je.

Prav zato je toliko bolj žalostno, da je moral med bojem nehote stopiti na vse tiste razpise, pogodbe, zemljišča, provizije, kadrovske menjave in naključne prijatelje. Človek se med junaškim bojem včasih pač spotakne.

Najlepši del te zgodbe pa je predstava o lastni veličini.

Če bi poslušali takšne politike, bi pričakovali, da jim bo parlament po koncu mandata postavil spomenik.

Na podstavku bi pisalo:

Tukaj stoji človek, ki ga je država preganjala samo zato, ker je bil preveč pošten.

Pod spomenikom pa bi sedela preiskovalna komisija in se opravičevala, ker je sploh obstajala.

V resnici je demokracija precej manj dramatična.

Preiskava ni obsodba.

Komisija ni giljotina.

Vprašanje ni atentat.

Odgovornost ni maščevanje.

To so običajni mehanizmi demokratične države, ki predpostavlja nekaj zelo preprostega: da nihče ni tako pomemben, da ga ne bi smeli vprašati, kaj je počel.

Toda ravno to nekateri najteže sprejmejo.

Ker obstajata dve vrsti politikov. Eni razumejo, da funkcija pač prinaša več odgovornosti. Drugi verjamejo, da prinaša večjo nedotakljivost.

Prvi sprejmejo nadzor kot del demokracije.

Drugi pa se ob vsakem vprašanju obnašajo, kot da je inkvizicija neupravičeno potrkala na vrata.

In tako se pred našimi očmi odvija največja politična komedija sodobnega časa: ljudje z največ moči vztrajno igrajo vlogo najbolj nemočnih žrtev.

Zdi se, da je v politiki najteže nositi odgovornost. Mnogo laže je nositi križ. Sploh če ga pred kamerami nosijo drugi.