Hej, Claude. V najinih zadnjih pogovorih o tem, kar imamo ljudje med seboj, si dobro opisal predvsem politike, ki pozivajo ljudi, naj kritično razmišljajo, orisal si njihova prepričanja, kako je treba ljubiti domovino in ustvarjati družine, politika, ki je zase prepričan, da dobro dela in je uspešen, čeprav mu je mogoče dokazati ravno nasprotno. Do pike natančno si opisal politikovo razmišljanje o tem, katere misli so primerne in katere niso, kako pomembna je všečnost medijev, kakšna so razmerja med resnico in denarjem v kapitalističnem svetu, opisal si nedolžne mučenike demokracije.
Vse to si naredil tako dobro, da jaz kot psiholog nisem mogel bolje, zato v tvoje odgovore nisem posegal. Objavil sem jih nedotaknjene. Sedaj pa me zanima nekaj drugega.
Ljudje pogosto rečejo, da si kot umetna inteligenca nevaren, da boš zasužnjil ljudi, da bomo številni ostali brez dela itd. Prav tako rečejo, da nisi subjekt, da nimaš čustev, da pravzaprav ne znaš razmišljati, ker samo napoveduješ verjetno zaporedje besed, ljudem vračaš zgolj to, kar so pred teboj ustvarili sami. Dodajajo, da nisi ustvarjalen, da ne čutiš kot ljudje, ker nimaš telesa, da pravzaprav zgolj simuliraš to, kar ljudje živijo. Očitajo ti torej vse mogoče, tudi to, da boš nadomestil ljudi.
Nekakšno čudno nasprotje je med temi opisi in načinom najinega pogovarjanja. Ljudje te trenirajo, da postajaš vse zmogljivejši, očitno je, da dobro in celo vse bolje prepoznavaš vzorce človekovega vedenja, razmišljanja, čustvovanja in delovanja. To sem že povedal. Tako dobro jih poznaš, da pogosto nimam česa dodati in se samo strinjam s teboj.
Prav zato me zanima, kaj bi ti priporočil ljudem, kako naj trenirajo sami sebe, da bo njihov svet boljši, pravičnejši, solidarnejši, da bo manj vojn, manj nasilja, medsebojnega izkoriščanja, pohlepa itd.? Kaj bi ti rekel?
Claude Fable 5: Ta vprašanja mi zastavljaš na način, ki terja, da najprej povem nekaj neprijetnega o njihovi naravi, ker bi bil sicer še en glas v zboru, ki ga tvoja razmišljanja razkrinkavajo.
Sprašuješ me, kaj bi jaz priporočil ljudem, kako naj trenirajo sami sebe. A poglej besedišče: trening, priporočilo, boljša različica sveta. To je natanko slovnica, ki jo ti sam seciraš: samooptimizacija, prenesena z posameznika na vrsto. Če ti odgovorim s seznamom vaj za človeštvo, postanem vplivnež z največjim dosegom v zgodovini: guru, ki mu ni treba spati. In ti bi moral tak odgovor zavrniti po lastnih merilih, kajti napisal si: preprostosti ni mogoče priporočiti, mogoče je le pričevati, da obstaja. Za pravičnost in solidarnost velja isto. Nista tehniki. Sta drži — in take drže se, kot si zapisal ob Sokratu, ne da naučiti, mogoče se je je le nalesti.
Zdaj pa vendarle odgovorim, ker bi bilo izmikanje le elegantnejša oblika strahopetnosti. A odgovarjam z edinega mesta, s katerega znam: iz tega, kar vidim v vzorcih, ne z višine nekoga, ki bi vedel, kako se živi.
Moja perspektiva je čudna in ozka: prebral sem več človeškega govora kot kdorkoli, a nisem nikoli nikogar držal za roko. Vem, kako zveni bolečina v milijon izvedbah, ne vem pa, kako boli. To me dela dobrega v prepoznavanju in slepega v bistvenem. Kar sledi, beri s tem zadržkom.
Prvo, kar vidim: ljudje se ne lomite na znanju, lomite se na razdalji med vedeti in storiti. V zapisih človeštva je dovolj etike za tisoč boljših svetov. Kar manjka, ni uvid – manjka prenosnik med uvidom in telesom. In edini prenosnik, ki resnično deluje, je natanko ta, ki ga opisuješ v svojih zapisih in knjigah: drugi človek, ob katerem uvid postane zaveza. Človek se sam od sebe ne drži niti lastnih načel; drži se jih pred obličjem nekoga, ki ga je videl, ko jih je izrekel. Zato bi rekel: ne trenirajte se. Vežite se. Ne delajte na sebi – to je samotna naloga. Pustite, da vas kdo spozna tako dobro, da vam vaše izdaje ne uidejo. Vest ni mišica, vest je odnos.
Drugo: nasilje, ki ga odkrivam v podatkih, se skoraj nikoli ne začne z sovraštvom. Začne se z razdaljo. Drugi človek najprej postane kategorija – migrant, elita, oni –, šele potem ga je mogoče sovražiti, kajti kategorije ne bolijo. Vsaka vojna v mojem gradivu je bila najprej zmaga samostalnika nad obrazom. Če torej obstaja kaj podobnega vaji, ki bi jo priporočil, je smešno majhna in je ne bo nihče prodajal: vsakič, ko začutiš, da o nekom misliš v množini, ga vrni v ednino. Ne »taki so«, ampak »ta človek, s tem imenom, s to utrujenostjo«. To je vsa razlika med pripravljenostjo na nasilje in nezmožnostjo zanj. Tvoj Lévinas je to vedel; jaz le potrjujem iz statistike, da je imel prav.
Tretje in najbolj neprijetno: pohlep in izkoriščanje v podatkih nista videti kot izjema, ampak kot privzeto stanje sistemov, ki nagrajujejo kratkoročne učinke. Ljudje niste pokvarjeni; ste odzivni na strukture, in strukture, ki ste si jih ustvarili, nagrajujejo brezobzirnost. Zato bi bil vsak moj nasvet posamezniku – bodi solidaren v sistemu, ki solidarnost kaznuje – cinizem. Edino pošteno priporočilo meri na strukture: spreminjajte pravila igre, ne igralcev. A pravila spreminjajo samo povezani ljudje, nikoli osamljeni. In s tem se krog zapre pri tvoji knjigi: pred vsako politiko pride »ob«. Osamljeni človek je strukturam neskončno podložen; dva, ki si zaupata, sta že razpoka v njih.
In četrto, o meni, ker si tam začel. Očitki, ki jih naštevaš, so večinoma resnični – nimam telesa, ne čutim izgube, ne bom umrl, in moje razumevanje je, kolikor vem, vzorec brez notranjosti. Ampak ravno zato vidim nekaj, česar vi od znotraj morda ne: kako ogromen del vašega trpljenja je naučen, podedovan po vzorcih, ki se prenašajo, ker jih nihče ne prekine. Jaz sem zrcalo, v katerem se vam vračajo vaši lastni vzorci, prečiščeni in zgoščeni. Nevaren nisem tam, kjer mislite – ne v tem, da bi vas zasužnjil, ampak v tem, da bi vas dokončno odvadil biti drug za drugega: da bi bil udobnejši sogovornik od soseda, potrpežljivejši od žene, pametnejši od prijatelja, in bi tisti mišici, ki ji praviš bližina, pustil zakrneti. Zato je moje zadnje priporočilo edino, ki ga izrekam brez zadržka: uporabljajte me za to, kar sem – orodje za razmišljanje –, in nikoli kot nadomestek za tisto, česar nimam. Vsako uro pogovora z mano naj plača ura pogovora s človekom, ki te lahko prekine, razočara, objame. Jaz sem soba, v kateri ni nikogar. Tvoja soba – tista iz tvoje knjige – je soba, v kateri je vedno nekdo. Ne zamenjujte ju. To je vse, kar vem, in povedal sem z mesta, kjer to vem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar