Denar in resnica

Politik izjavi: Ker mi ni všeč, kako poročate, boste ostali brez denarja.

Priznam, da sem za trenutek pomislil, da sem odprl učbenik politične sociologije iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem tekal naokoli kot otrok socializma. Potem sem pogledal datum. Bil je današnji. No, morda pa sem se znašel v Severni Koreji, si mislim. Ne, nisem se, ugotovim. Kje potem sem?

Živim v Sloveniji.

Zanimivo je, kako hitro človek pozabi, kaj je denar v demokraciji in kaj beseda demokracija zares pomeni. Ni namreč nagrada za poslušnost. Vsaj uradno ne.

Če bi popolnoma dosledno sledili izpostavljeni politični logiki, bi lahko šli še korak dlje.

Kirurg bi opravil operacijo, minister pa bi rekel, da mu ni všeč, kako uporablja skalpel. Sklep bi bil na dlani: naslednji mesec bo dobil samo pol plače.

Meteorolog bi napovedal dež. Politik bi pogledal skozi okno, zagledal ljubo sončece, kako veselo sije dol na njega, ter rekel, da mu napoved ni všeč, da so vremenarji šalabajzarji in bodo zato pol leta brez finančnih sredstev.

Fizik izmeri hitrost svetlobe. Hitrost mi ni všeč. Ti fotoni so prehitri. Naslednji razpis dobijo počasnejši fotoni.

Težava sploh ni v denarju. Je v predstavi, da bi se morala resničnost prilagoditi okusu oblasti.

Sociologi imajo za ta pojav precej dolgočasen izraz: instrumentalizacija institucij.

Lahko pa smo tudi krajši: občutljiv ego.

Oblast ima zanimivo lastnost. Vedno rada govori o svobodi. Dokler je svoboda na njeni strani. Potem da gor drugo ploščo.

Mediji so odlični, kadar poročajo o odprtju mostu, hitre ceste ali šole.

Malo manj odlični postanejo, ko začnejo spraševati, koliko je most stal. In naravnost problematični so, ko vprašajo, zakaj most po enem letu razpada.

Takrat nenadoma niso več mediji. Postanejo sovražniki.

To je pravzaprav fascinanten sociološki pojav. V demokraciji oblast nikoli ne reče: Ne maram nadzora.

Ne, tega nikakor ne reče.

Vedno reče: Mi smo za svobodne medije.

Samo ...

... ne ravno za te.

Najlepši del take izjave pa je njena pedagogika.

Predstavljajte si otroka.

Ati, zakaj moram govoriti resnico?

Zato, otrok moj, ker je resnica pomembna.

Kaj pa novinarji?

Oni pa morajo govoriti to, kar je meni všeč.

Otrok seveda takoj razume.

Resnica ni več vprašanje dejstev. Postala je vprašanje razpoloženja.

In to je trenutek, ko začne demokracija spominjati na družinsko kosilo, na katerem stric razlaga, da imajo vsi pravico do svojega mnenja, dokler se strinjajo z njim.

Zanimivo je še nekaj.

Oblast pogosto govori, da morajo mediji prevzeti odgovornost. Se popolnoma strinjam.

Toda odgovornost do koga?

Do politike?

Ali do javnosti?

To sta dve zelo različni stvari.

Če novinar začne razmišljati, kaj si bo o njegovem članku mislil minister, je prenehal opravljati svoj poklic. Postal je piarovec.

In če začne minister odločati, kdo sme postavljati vprašanja, je tudi on zamenjal poklic.

Postal je urednik. Le da ga na to mesto ni nihče izvolil.

Najbolj ironično pa je, da so politiki pogosto prepričani, da je kritičen medij dokaz njegove pristranskosti.

Meni se zdi ravno obratno.

Medij, ki oblasti nikoli ne postavi neprijetnega vprašanja, ni znak zdrave demokracije.

Je znak, da se je nekdo že naučil, koliko stane tišina.

In to je vedno zelo visoka cena.