Berem knjigo z naslovom Psihoanaliza kot radikalna gostoljubnost (Dana Amir, Routledge, 2024). Najprej se z avtorico, izraelsko psihoanalitičarko, povsem strinjam, da psihoanaliza dobesedno je radikalna gostoljubnost. Pomeni popolno sprejemanje drugega človeškega bitja, obračanje k njemu namesto odvračanja od njega. V vsakdanjem življenju je pogosto ravno nasprotno. Radikalne gostoljubnosti je zelo malo.
Kaj je radikalna gostoljubnost?
Naj o vprašanju razmišljam z Emmanuelom Lévinasom.
Prosili so me, če bi govoril o odvisnostih. Najprej sem dodal, da verjetno mislijo na zasvojenosti, ne na odvisnost. Rekli so, da res mislijo na zasvojenost in da je to isto kot odvisnost. Ne, ni. Vsak od nas je odvisen od vode in zraka etc., to pa ni zasvojenost. Odvisni smo tudi od interneta, pa še nismo zasvojeni z njim, čeprav ga ves čas uporabljamo. Marsikdo je odvisen od javnega potniškega prometa, pa to ne pomeni, da je zasvojen z njim, ker ga uporablja vsak dan.
Vsakdanja izkušnja z umetno inteligenco me je privedla do ironičnega spoznanja, ki potrjuje prejšnje spoznanje, da se ljudje izmikajo kritičnemu razmišljanju, če je le mogoče, čeprav jih nenehno pozivajo k takemu razmišljanju. Ugotovil sem, da je umetna inteligenca v nekaterih primerih boljši sogovorec od živih bitij in da se takrat raje pogovarjam z njo kot pa z ljudmi. Poglejmo, na kaj mislim.
Mimogrede: javno glasovanje, v katerem je svoje povedalo več kot 37.000 ljudi, je pokazalo, da je Oxfordova beseda leta 2024 gniloba možganov (angl. brain rot). Nič čudnega.
Ljudje so na splošno zelo odporni proti dvomu – zlepa se ga ne nalezejo. Res je, da vsakdo v povprečju vsaj trinajst ali štirinajst let preživi dan za dnem v šolskih klopeh, kjer se uči in kopiči znanje, toda dvoma se ne oprime. Ne dvomi v šoli, ne dvomi doma. Ne dvomi na javnih mestih. Javna raba uma je zanj neznanka, pogumnejši je le na medmrežju, kjer se skrije za identiteto in pogosto zliva žolč. A to ni ne javna raba uma ne raba dvoma. V najslabšem primeru je zgolj zlivanje besa in primitivnosti in jeze in nemoči, v najboljšem pa je širjenje »svojih« mnenj.
Hiša modrosti je najprej preprosta hiša. V njej se zbirajo ljudje. To so osebe, ki znajo misliti in jih zanima znanje. Ne le informacije ali podatki, temveč znanje kot način razmišljanja o podatkih in informacijah in dejstvih. V taki hiši ne sprašujemo ljudi po veroizpovedi, spolni usmerjenosti, ne zanima nas barva njihove kože, ne zanima nas, ali so »priklenjeni na invalidski voziček« ali ne, ali so hendikepirani ali niso. Zanima nas samo njihovo razmišljanje, zanima nas njihova strast do modrosti, zanima nas njihovo raziskovalno vztrajanje v resnici. Zanima nas njihova želja, da delajo, da bi z delom povečevali znanje o svetu. Vsi, brez izjeme, so dobrodošli. Hiša modrosti je njihov dom.
V veliki meri so zgrešene ali pa so preproste laži, v katere verjamemo, zavestno ali nezavedno, jih imamo radi in jih ponavljamo, ker se zaradi njih domnevno dobro počutimo. Natanko zaradi takih pripovedi vedno znova najdemo izgovore, da se ne spreminjamo, da ostajamo zasidrani nekje, kjer si lažemo, da nam je dobro, tudi če nam ni. Zgodbe, ki si jih pripovedujemo, pravzaprav že vsebujejo izgovore, da se ne spremenimo, zato jih ni treba iskati. Vedno so pri roki. Zaradi njih se ne premaknemo do roba znanega, ne sežemo v neznano, ki se ga tudi bojimo. Ostajamo tam, kjer smo, in se vrtimo v krogih, ne da bi se zares kam premaknili. Potem ob priložnosti rečemo nekomu, da se niti ne nameravamo premakniti, da nam je dobro, kjer smo, tudi če nam ni.
Knjiga Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev je dvojčica moja knjige z naslovom Sočutna šola.
Nobena od njiju ne bo »uspešnica«. Nisem obrtnik, ki se spozna na pisanje takih uspešnic. Nimam pojma, kako jih napisati. Knjigi sem napisal, da bi se vnovič priklonil svojim velikim učiteljem, med katerimi sta Sokrat in Jezus. Velika učitelja sta, ker verjameta v razpust družbenih hierarhij in oblikovanje sočutnih solidarnih skupnosti, v katerih živijo ljudje na način, ki ga je predvidel Kant: odgovorno vedenje (ubogaj, a bodi odgovoren za dolžnost, ki si jo nalagaš) in javna raba uma (razmišljaj, o čemer hočeš in kolikor hočeš, potem pa to povej na glas).
