Zopet smo pri vodnih topovih. Nekdo v Sloveniji je te dni vnovič izjavil, da bi protestniki zaslužili vodni top. Res je srhljivo, kako daleč smo od zmožnosti za pogovarjanje in medsebojno razumevanje. Ki ni nujno strinjanje. In kot simbolnim bitjem bi nam moralo biti jasno: če ljudje protestirajo, imajo najverjetneje razloge za to.
Vodni top ni orodje za pogovarjanje. Je sredstvo za čiščenje. Ljudi odplakne s ceste, kot da so umazanija. Sodržavljane bi torej nekdo, ki je po čistem naključju na vladnem položaju, že jutri bo povsem pozabljen del zgodovine, odplaknil z ulice, kot odstranimo smeti, ki jih vržemo v kanto.
Kdor želi vodni top, soljudi ne vidi kot soljudi. Vidi jih kot umazanijo. S smetmi se kajpak ne pogovarjamo. O tem govorimo znova in znova: za oblast so protestniki zgolj hrup. A Srbija je dober primer, ki dokazuje, kaj se na koncu dneva zgodi oblastnikom.
Pomembno je razlikovanje med močjo in nasiljem. Nekateri ljudje so tako samo nasilni, medtem ko imajo drugi moč.
Ta se rojeva, ko ljudje delujejo skupaj in so solidarni. O nasilju govorimo, ko moči ni več. Obrat je izjemno pomenljiv.
Ljudje, ki delujejo skupaj in imajo moč, se pogovarjajo. Oblastniki kričijo, vpijejo in zmerjajo ter obenem računajo na silo. Želja po vodnem topu je zato znak šibkost in nemoči. Kdor ljudi ne zna prepričati, ker je slab govorec, jih skuša prisiliti. A kjer je prisila, je še več odpora in protesta.
Ljudje ne gredo na ulice zlahka. Nikakor ne. Je zahtevno, lahko je zelo drago. Zlasti mladi tvegajo šolo, ugled, morda prihodnost. Razumeti jih ne pomeni odobravati vse, kar naredijo. Eno pa je ukrepati prosti nasilnežem, drugo je terjati top za vse protestnike.
Kdor bi odplaknil protestnike z ulice, se noče ali ne zna pogovarjati. Slabo je, če se noče, še slabše je, če se ne zna in je na oblasti. Tudi pogovarjanje je namreč zahtevno; terja vsaj to, da drugemu priznaš, da je razumno bitje in ima razloge za svoje početje. To še ne pomeni, da se z njim strinjamo, pomeni pa, da smo razumni in drugega spoštujemo.
Moj poklic je tu na mestu. Najprej poslušam druge ljudi, šele nato se odzivam. Ne sodim, temveč skušam razumeti. Še ena pomembna razlika.
Družba, ki se z mladimi ne zna ali noče pogovarjati, ostaja brez prihodnosti, ne ostaja pa brez protestov. Vseh ne bo mogla odplakniti. Ostala bo brez pogovora, protesti pa bodo vse glasnejši.
Ljudje hočejo biti slišani. In navsezadnje tudi bodo. Še vedno je bilo tako.
Ni komentarjev:
Objavite komentar