Dokler smo še skupaj

Dragi oči,

osebi, ki mi veliko pomeni, je umrl oče. Nisem ga poznala, a mi je izjemno hudo. Hudo mi je, ko samo pomislim na njene občutke; na to, kako je ta dogodek zarezal v njeno življenje. Kako se je v hipu spremenil njen svet. Kako srce parajoč je verjetno vsak spomin, ki privre v njene misli. Kako pogosto bo verjetno obsedela v poplavi občutkov, ki bodo zahtevali, da jih čuti. Kako bo morala sama s pomočjo ljudi, ki jih ima rada, na novo sestavljati zgodbo svojega življenja tam, kjer je bila raztrgana.

Človek kot želeče bitje in kot subjekt želje

Človekova želja je produktivna materialna sila, zaradi katere je človek kreativno, ustvarjalno bitje. Želi potrjevanje in prepoznavanje. Želi druga bitja, s katerimi se povezuje in združuje. Želi nove prostore za drugačno realnost, drugačne načine bivanja. Narave želje ne moremo misliti brez človekove radikalne odprtosti. Obstajata pa dva temeljna načina, kako se človeško bitje opredeli do želje.  

Kapitalizem s pridom izkorišča naravno zmožnost človeških bitij, da imajo želje, ne le potrebe. Tega ni poudarjal le Marx, to so poudarjali tudi številni drugi avtorji, kot sta Deleuze in Guattari. Človekova želja kot ustvarjalna sila je neustavljiva, neuničljiva in bo vselej poganjala skupno življenje, kar je dobro. A kam ga bo poganjala?

Red mora biti, pa čeprav je slab

Igrišče. Svobodni otroci. Brezskrbni otroci se igrajo. Igrajo se in so razposajeni. Od nekod se pojavi oče. In ugotovi, da so otroci razposajeni čisto preveč, da se ne igrajo tako, kot bi sam hotel. Odloči se, da vzame zadevo v svoje roke in naredi red. Na edini način, ki ga pozna in za katerega verjame, da je dober.

Nikoli pa ni razmišljal, da je imel Hegel odlično idejo o zakonih, ki jih ljudje nujno potrebujemo, da živimo urejeno. In ne razume Heglovega revolucionarnega spoznanja, da zakoni ne omejujejo naše svobode, kot se komu morda zdi, temveč šele omogočajo resnično svobodo. Kako je mogoče reči kaj takega, saj se zdi, da zakoni omejujejo, ne pa osvobajajo?

Hegel za etično vzgajanje otrok

Za otrokovo doživljanje in razumevanje samega sebe, za njegovo samospoštovanje je bistvena njegova želja. A kaj je njen objekt, česa si želi? Kaj odkrijemo, ko se spustimo dovolj globoko? Naj se za odgovor na vprašanje tokrat obrnem k Heglu. Zakaj? Ker je ponudil izvrsten odgovor, vreden nadaljnjega razmisleka. 

Hegel je večkrat izpostavil, da si ne le otrok, temveč vsak človek želi: da bi ga drugi ljudje prepoznali in pripoznali kot svobodno, avtonomno in vredno bitje. To ni želja, ki bi imela objekt, tako kot ga ima želja, da posedujemo novo kolo. Trdil je tudi, da se zavedanje sebe – naša zavest o sebi kot od drugih ljudi ločenih, vrednih posameznikih – ne more razviti samo od sebe. Dobesedno ne moremo vedeti, kdo smo, ali izkusiti samospoštovanja brez odnosov z drugimi zavestnimi bitji, ki nas prepoznavajo in potrjujejo kot zavestna bitja. Ko nas prepoznavajo, nas zato že potrjujejo – potrjujejo, da smo, da obstajamo, da smo vredni v trenutku, ko smo. To pa je nekaj, kar človeška bitja bistveno potrebujemo, ker nam naša identiteta ni kar dana ob rojstvu. Razvila se bo, za razvoj pa potrebuje trdne temelje. In najboljši temelj je zunanja potrditev, ki pomeni, da smo svobodna, spoštovanja vredna bitja.

Pomen ognja za vrednost življenja

Kot otrok sem se učil od starejših, da je edino pravo delo tisto, ki ga človek opravi z rokami. Rezultati takega dela so vselej konkretni, opazni, otipljivi in merljivi, so mi govorili. Ko zidar postavi zid, je to zelo konkreten izdelek, ki ga vsakdo vidi, prepozna in – ceni. Obenem sem se učil, da nekateri ljudje ne delajo nič, ker samo »filozofirajo«. »Pravo delo«, so poudarjali, je delo na kmetiji ali pa v tovarni. Kmetje in delavci torej delajo.

Ko sem kasneje študiral psihologijo in filozofijo, nekaj predavanj sem poslušal tudi na teološki fakulteti, me je bilo sprva sram povedati, da se usposabljam za nekaj, kar ne bo nikoli »pravo delo«. Moral bi poslušati starejše, a jih nisem, ker sem bil najstniški upornik.  Kljub temu sem vse življenje delal. A kaj sem v resnici delal, če je »pravo delo« delo z rokami?

Najprej sem se učil razumeti svet in ljudi v njem. Denimo, starše in njihove otroke, s katerimi sem »delal«. Kaj sem torej delal?

Nekaj novega ali raje ne? To je zdaj vprašanje

Vendar se tukaj zadeve – ne povsem nepričakovano, to je treba reči – močno zapletejo. Isti gospodarski sistem, ki za večino delovnih mest potrebuje ubogljive delavce, ki sledijo avtoriteti, pogosto so ti lastniki podjetja, v katerem delajo, obupno potrebuje tudi pristne inovatorje in ustvarjalne ljudi – a le za majhno število ključnih vlog. V »družbah znanja«, v katerih delujejo podjetja, je znanje dejansko velika vrednota, tega ne smemo zanemariti, zato politiki ne pozabijo vedno znova povedati, da znanje poganja napredek in pomaga izboljševati življenje, toda to je le ena plat zgodbe o družbenem življenju ljudi. Druga plat je precej drugačna, a o njej vztrajno molčijo. Ne brez razloga.

Šola, merjenje znanja in znanje v »družbah znanja«

Tipična šolska situacija. Test. Otroci rešujejo test znanja – vsak zase, seveda, sodelovanje ni dovoljeno. Nekdo obkroži izmed ponujenih odgovorov, po navadi je to ena beseda, »pravilni odgovor«. Ali to res meri njegovo znanje? Obkroži vse pravilne enobesedne odgovore na vsa vprašanja in na vseh črticah, kjer je to predvideno, pravilno nadaljuje zapisano, kar pomeni, da doda po eno ali dve »pravi besedi«. Na koncu testa je ocena: odlično (5). Je to izraz učenčevega znanja?