Začetek tega pisanja mora zaznamovati pomembna razlika. Če bi bil ameriški predsednik Trump res povsem odtrgan ali odtujen od realnosti, če bi povsem izgubil stik z njo, ne bi bil že drugič na svojem položaju. Ker ga zavzema, in sicer po volji ljudstva, je očitno, da nekaj vendarle zelo dobro zaznava in presoja. To so mednarodna razmerja moči, šibkosti nasprotnikov, zlasti pa pozornost občinstva. Politik ne more biti uspešen, karkoli že to pomeni, če ne razume zapisanega.
Eno so namreč napačna prepričanja o svetu, čisto nekaj drugega pa je drugačen predmet pozornosti. Ko nekdo reče, da ga ne zanimajo akademske razprave o šolskem sistemu, misli natanko na to. Ne gre namreč za odnos do resničnosti, temveč za to, katero resničnost kdo hoče. Ko mislimo, da je nekdo zmešan ali preračunljiv, se zato po navadi izkaže, da je resnica čisto drugje.
Naslov dnevniškega zapisa, povzet po aktualnih političnih pretresih družbenega polja, ki ga v tem hipu bržčas še najbolj zaznamuje vzpon nemške skrajne desnice, je tako dobro izhodišče za radikalno razmišljanje, ki ga ne potrebuje le vse bolj razcepljena slovenska družba, temveč kar svet v celoti.
Spuščanje v brezno avtoritarnosti je lahko na videz povsem neproblematično. Vsak korak proti breznu je na videz razumen, logičen, celo moralen in etičen, a je vseeno pot neizogibno določena – na koncu je katastrofa.
Nikakor ni nujno, da ljudje pot v katastrofo tudi dovolj zgodaj prepoznajo. Praviloma je ravno ne prepoznajo, ker so preveč zaposleni z vztrajanjem v zaprtih zankah lastnih fantazem in sanj o uspehu.
Danes je nujno potrebna vera.
Ki ni religija, da ne bo nesporazuma.
Monumentalno Derridajevo delo o dejanjih vere je danes bolj potrebno kot kadarkoli prej. Naj razložim.
Vsa razlika je v tem, da terja vsako etično dejanje vero v nekaj nemogočega, kot bi dejal Derrida, ki je jasno zapisal, da smo človeška bitja neverjetna.
Lahko namreč odpustimo neodpustljivo, smo brezpogojno gostoljubni in pravični skozi izpolnjevanje zahteve po odgovornosti do drugega, čeprav že vemo, da je nikoli ne bomo do konca izpolnili.
To ne pomeni, da lahko opustimo vladavino prava in se prepustimo verskemu ali domoljubnemu zanosu, vzvišenim čustvom in strastnim občutkom. Ravno nasprotno!
Brezpogojno gostoljubje je brez zakonov o gostoljubju zgolj patos. Kakor so zakoni brez brezpogojnega zgolj slepi.
Razmerje med nemogočim in tem, kar storimo potem, ko se sebično prepričamo, kaj se nam najbolj splača, je tako, da mora nemogoče nenehno vznemirjati sebične izračune. Tako vznemirjanje preprečuje, da bi postali tudi formalni postopki dokončni in bi zanje veljalo, da jih ni mogoče spreminjati.
Neizpolnjivost etične zahteve nas ne odreši. Ne moremo reči, da je potem itak vseeno, kaj delamo. Ravno nasprotno je res. Ker ni dokončne mere in oblike etičnega dejanja, da bi si oddahnili in si rekli, da smo naredili dovolj, moramo poskusiti še enkrat.
Brezpogojno gostoljubje danes ni le filozofsko vprašanje in tudi ne bi smelo biti, ker je predvsem politično. Gostoljubje, s katerim preverjajo, kakšne koristi imajo lahko od gostov oziroma tujcev, ni nikakršno gostoljubje. Morda je dobronamerno, a še vedno ni gostoljubje.
Podobno lahko rečemo za odpuščanje. Ko javno razpravljajo njem, vedno znova nekaj pozabljajo. Da ne more biti sklenjena pogodba. Kdor zares odpusti, namreč ne terja nobene sprave. Ne želi narediti transakcije. Zgolj odpusti. To je vse.
Spremljam aktualna poročila iz sveta: vzpon avtoritarnih režimov in skrajne desnice, podnebne spremembe, morda nas UI vse pobije. Svet se vse bolj zapira, zato je zapisano še pomembnejše, saj vztraja, da nobena rešitev ni dokončna in optimalna, s tem pa računa in upa na odprtost.
Če bi Hannah Arendt živela danes, bi najverjetneje rekla, da moramo najprej razlikovati med avtoritarnostjo in totalitarizmom. Avtoritarna oblast sicer omejuje svobodo ljudi, zakone pa vseeno ima. Zares nevarna je totalitarna oblast, ki uvede gibanje namesto reda, teror kot bistvo svojega delovanja in ideologijo, ki vso resničnost izpelje iz ene same premise.
Rekla bi, da je danes marsikje na delu avtoritarnost, ne pa še totalitarnost, a bi nemudoma dodala, da nikjer ne piše, da ne bomo o njej govorili že jutri. In predlagala bi nam, da gledamo drugam, kot sicer po navadi gledamo.
Naj torej spremljamo upadanje števila prostorov, kjer ljudje še mislijo drug z drugim, premislimo, koliko zaslonov je že zamenjalo javnost in javno rabo uma, dejstvo, da se vse bolj prikazujemo drug drugemu kot dizajnirane podobe, ne pa kot ljudje, kakršni dejansko smo.
Slavna filozofinja bi nas verjetno zaposlila tudi s kritičnim razmislekom o sodobnem podložniku. Ta ni niti prepričani nacist niti prepričani komunist. To je človek, ki mu razlika med dejstvi in izmišljotinami ne pomeni ničesar. S tem nočem reči, da vsi lažejo. Daleč od tega. Reči hočem, da so ljudje vse bolj brezbrižni do resnice, kar pomeni, da ničemur ne verjamejo. Politično stanje sodobnega sveta, ki ga prepoznavam vsepovsod, zato imenujem cinizem.
Naj sklenem.
Etično dejanje je mogoče le kot tveganje in zaupanje, ki računa na zagotovilo, ni več zaupanje. Dejanje je mogoče le tam, kjer je nemogoče, pravi Derrida. Česa sem se naučil iz vsega tega?
Naučil sem se razlikovati med odprtostjo prihodnjega časa in odprtostjo možnosti. Slednja se hitro zmanjšuje in krči. Kdor se obnaša, da se ne, se zgolj neracionalno tolaži.
Avtoritarni ljudje po vsem svetu napadajo sodišča, volilno zakonodajo, nadzorne ustanove, zanikajo podnebne spremembe, izganjajo tujce in pobijajo civiliste. Vse to je dokazljivo in izmerljivo. Prav zato lahko rečemo, da razpada, saj so številke zgovorne. Nastajajo pogoji za razpuščenost sveta.
Res je, da nobena rešitev ni dokončna in absolutna, a to ni razlog za predajo. Nobena rešitev ni zagotovljena, kot ni zagotovljena demokracija, a to ni izgovor za odlašanje in čakanje na poteze avtoritarnih voditeljev. Odprtost prav tako ne pomeni, da se bo zaradi nje vse izteklo po naših željah. Je le zagotovilo, da se moramo upirati zapiranju in krčenju. Kaj bo iz vsega tega?
Ne vemo, je pa v veliki meri odvisno od naše angažiranosti in od tega, kolikšnemu delu svojega udobja smo se pripravljeni odreči, da bomo še lahko govorili o odprtosti prihodnjega časa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar