Dušan Rutar
Draga Minea,
ko razmišljava o svobodni volji in odločanju za srečo, velja imeti pred očmi zgodovinsko dejstvo, da niso ljudje v vseh obdobjih verjeli v svobodno voljo in niso imeli koncepta sreče. V tej zgodovinski perspektivi me zanima, kaj je o tej temi napisal sveti Avguštin, ker vem, da je močno vplival na zahodno filozofsko in psihološko tradicijo razmišljanj o človeku in njegovi svobodi. Njegova knjiga ima naslov »De libero arbitrio voluntatis«.
Minea Rutar
Dragi oči,
v kontekstu najinega pogovarjanja o tem, zakaj sreče – tako kot drugih psiholoških stanj – ne moremo poljubno izbrati, sem danes razmišljala o nekaterih ljudeh, o katerih smo se vsi učili v šoli. Mislim, da služijo kot dober začetek oziroma uvod v razmišljanje o tem, na kakšne vse načine ljudje nismo tako psihološko svobodni, kot se ljudem (celo številnim strokovnjakom) intuitivno zdi. Pri tem bi seveda rada razmišljala, kaj se vendarle da narediti, da bi se spremenili. A pojdiva po vrsti in si najprej oglejva naslednji primer nečesa, česar sama ne znam poimenovati drugače kot radikalna nesvoboda.
Minea Rutar
Dragi oči,
pogovarjava se torej o tem, ali lahko srečo izberemo oziroma se zanjo odločimo. Razmišljanje o tej temi je spodbudilo najino dopisovanje o svobodnosti izbiranja lastnega odzivanja na okoliščine. Kot bi naključje hotelo, pa sem prejšnji teden zasledila dogodek, ki bo potekal v Ljubljani – Izberi srečo. Na njem se bodo pogovarjali o znanosti mirnega življenja, o pasteh pridnosti, o tem, kako reči drugim »ne« ipd. Prav o teh temah torej, o katerih se pogovarjava midva. Zakaj mi naslov dogodka potemtakem vzbuja takšno nelagodje?
Dušan Rutar
Razmišljam o skrbi zase. Odpravim se na dolg sprehod skozi gozdove. V tišini se posvečam idejam, s katerimi sem se že srečal in jih skušal organsko povezati s svojim življenjem. Prva ideja, ki mi pride na misel, je etična praksa svobode.
Dušan Rutar
Draga Minea,
Arthur Schopenhauer je nekoč zapisal nekaj, o čemer razmišljam že leta: človek lahko dela, kar hoče, ne more pa hoteti, kar hoče. Sliši se nenavadno, zapleteno in abstraktno, vendar mislim, da tudi zelo relevantno za najino razmišljanje o svobodni volji, jazu in človekovi zavest- zlasti v neoliberalnem svetu. Kako razumem Schopenhauerja?
Minea Rutar
Dragi oči,
zapisal si, da človek sicer ni svoboden, da izbere okoliščine, v katere se rodi, je pa dovolj svoboden, da izbere svoj odnos do okoliščin. Vem seveda, kaj misliš s tem, a tudi ti veš, da se sama velikokrat ukvarjam s prav to temo, ker mi ne da miru. Včasih sem nad Franklom navdušena, drugič se jezim, ko slišim, da njegovo sporočilo ljudje interpretirajo zunaj konteksta. Ne glede na to, kaj bi si o tem mislil Frankl, se mi zdi pomembno, da to njegovo poanto podrobneje razdelava in se k njej še večkrat vrneva. Ponuja namreč ogromno potenciala za napačno razumevanje in preveč poenostavljene sklepe, hkrati pa omogoča tudi možnost za ustreznejše razumevanje delovanja uma, kot ga tako pogosto narekujejo intuicija, spontana zavest, popularna kultura, vplivneži, duhovni guruji in skoraj kdorkoli, ki ima pet minut časa za svojo teorijo o spreminjanju človeškega uma.
Dušan Rutar
Z mladimi ljudmi, ki so si poskušali vzeti življenje, se pogovarjam že veliko let. Vedno znova se dotaknemo vprašanja, zakaj so poskušali umreti in zakaj se niso ubili. Naše skupno spoznanje je vselej enako: saj nismo hoteli umreti, želeli smo pobegniti bolečini in nesmislu, kar je čisto nekaj drugega.
