Poetika depresije in depresivni realizem

Depresivno doživljanje eksistence kajpak zlahka skrčimo na motnjo, ki jo je treba zdraviti. Potem jo zdravimo in na videz je vse v redu. Lahko pa jo razumemo tudi bistveno drugače: kot razumen in potreben odziv na nemogoče življenjske pogoje ali globoko spoznanje o sami naravi človeške eksistence. Spraševanje, ali lahko razumemo, zakaj je nekdo napisal žalostno pesem, samo s preučevanjem kemijskih procesov v njegovih možganih med pisanjem, je zato že vnaprej obsojeno na klavrni neuspeh, pogovarjanje o globoki naravi življenja pa se ponuja kot dobro izhodišče za vpogled v to, kdo sploh smo in kaj naj bi počeli v času, ki nam je podarjen.

Dialektika poti – moja pot ali široka pot?

Tu se mi zastavlja temeljno vprašanje: po kateri poti hoditi skozi življenje? Smo ljudje spontano naravnani na odkrivanje resnice o sebi in poti, po kateri hodimo, ali nismo? Če se kasneje v življenju naučimo take naravnanosti, čutimo, kot da je bila tam že od nekdaj, kot da smo jo zgolj odkrili v sebi. Kaj to pomeni, na kaj se vprašanje v resnici nanaša? Gremo po vrsti.

Brutalno ponavljanje vsakdana in pomanjkanje sočutja

Sem imel predavanje o sočutju in hvaležnosti. V resnici ni bilo predavanje, zbranim sem pripovedoval zgodbe. Bil sem jim hvaležen, da so me povabili in poslušali. Nikakor se mi namreč ne zdi samoumevno, da ljudje poslušajo drug drugega. Pogosto se ravno ne poslušajo in so brezbrižni.

Nasveti za bolj prazno življenje

Vedno znova me najrazličnejši ljudje prosijo za nasvete. In vedno znova jim rečem, da so povsod okrog njih. Vprašam jih, zakaj torej povprašujejo po njih. Kaj je vsepovsod?

Tole. Evo.

Produktivnost proti sreči in blagostanju

Moje dolgoletno delo ni »le« diseminacija in prenašanje znanja. Je kultiviranje drugačnega habitusa, drugih načinov gledanja, razmišljanja, delovanja. Ko pišem o hendikepu in sistemskih problemih z inkluzivnostjo, ne prenašam informacij o ljudeh s posebnimi potrebami. Oblikujem pogled, ki ne vidi »primerov«, »problemov«, motenj« in »deficitov«, temveč vidi ljudi v specifičnih situacijah, ujete v določene strukturne pogoje družbenega življenja. »Ljudje z ovirami« so tako že sami po sebi vprašanje, ali so ovire v ljudeh ali v svetu, ki ni organiziran tako, da bi omogočal njihovo participacijo. Ustvarjam tudi javni arhiv drugačnega diskurza in upam, da nekdo, ki se sprašuje »ali je to res vse«, naleti na moja besedila. Ki niso odgovori na vprašanja, temveč so boljša vprašanja o svetu. In to ni malo. V atomiziranem svetu je namreč že prepoznanje pomena in vrednosti skupnosti politični akt. Kako daleč lahko sežejo take intervencije? Kako lahko preživi sočutje v institucionaliziranih pogojih, v katerih je treba izpolnjevati standarde in ljudje nimajo podpore v drugih ljudeh? Ključna je kajpak dialektika: brez kultiviranja drugačnih subjektivnosti ni nikogar, ki bi se bojeval za strukturne spremembe. In brez njih subjektivnosti počasi izgorijo ali pa ostanejo na veke vekov marginalne in nevidne.

Etos skrbi in etika kot estetika življenja

Oblikujem predlog etičnega kodeksa. Raziskujem koncepte etičnosti in razmišljam o etiki kot estetiki življenja. Veselim se končnega izdelka. Naj grem po vrsti.

Ignoriranje sebe v svetu materialnega obilja in eksistencialne praznine

Parafraza znane Lacanove izjave, da je človek zares kriv le tega, da popušča glede svoje želje, je ta: nehajte ignorirati sebe. Če nič drugega, napoči v življenju trenutek, ko si dovolj star, da končno ugotoviš, da nisi produkt svojega okolja, položaja Lune in Jupitra ali načina, kako so te vzgajali. Da lahko izbereš, kako boš živel. Sliši se čudno, vem. A na neki točki postane obtoževanje preteklosti zgolj nemočno odvračanje pozornosti od prihodnosti.

Zakaj je klasično danes radikalno

Klasično Foucaultovo raziskovanje subjektivnosti ljudi je privedlo do izjemno dobrega vprašanja. Ko spoznavamo, kako so sodobni subjekti konstituirani skozi disciplinske mehanizme in diskurze normaliziranja, trčimo ob skoraj neznosno vprašanje: Če smo v celoti produkti režimov moči, oblasti, znanja, od kod izvira odpor? Ali se ljudje sploh lahko preoblikujejo, če jih oblikujejo zgolj sile, ki delujejo nanje?