Parafraza znane Lacanove izjave, da je človek zares kriv le tega, da popušča glede svoje želje, je ta: nehajte ignorirati sebe. Če nič drugega, napoči v življenju trenutek, ko si dovolj star, da končno ugotoviš, da nisi produkt svojega okolja, položaja Lune in Jupitra ali načina, kako so te vzgajali. Da lahko izbereš, kako boš živel. Sliši se čudno, vem. A na neki točki postane obtoževanje preteklosti zgolj nemočno odvračanje pozornosti od prihodnosti.
Moje naslednje predavanje bo o materialnem obilju in eksistencialni praznini sodobnega sveta, ki je med drugim vse bolj povezana s tem, kar imenujemo podnebna tesnoba (ang. climate anxiety). Pred nekaj dnevi sem prebral članek z naslovom Skoraj milijon prebivalcev Kanade trpi zaradi resne podnebne tesnobe.
Izhodišče mojega razmišljanja bo Foucaultovo spoznanje, da vselej po nujnosti obstaja nereduktibilna točka, simbolni kraj, ki ga nobena oblast nikoli ne more v celoti kolonizirati prav zato, ker subjekt ni zgolj produkt oblasti, temveč je ime za nekaj, kar se po svoji naravi ukvarja z umetniškimi praksami samooblikovanja. Subjekt bom torej razumel kot ime za nekaj, kar je simbolni kraj, ne substanca.
Tehnologij jaza ali sebstva zato ne bom zagovarjal, kot da so sodobne terapevtske tehnike za osebno izpolnitev, samoaktuliziranje ali optimiziranje najboljše različice sebe. Ne, kajti tako rekoč po definiciji so prakse upora, ki dokazujejo, da je vselej mogoč tudi drugačen način bivanja. Res je, da so vsaka sodobna aplikacija, vsaka platforma in vsako orodje za povezovanje zasnovani tako, da se zdi njihova izbira naravna, celo napredna, a je v resnici zgolj oblika upravljanja, preoblečena v inteligentno naravno izbiro. In kateri samotni posameznik ne bi hotel takih izbir? Skušnjava je res velika.
Resnične alternative neoliberalnemu individualizmu zato terjajo bistveno drugačne prakse skrbi zase, predvsem pa drugačno razumevanje tega, kar smo človeška bitja v osnovi.
Klasično razumevanje skrbi zase, ki jo je preučeval Foucault, je bilo vedno relacijsko. Delal si na sebi, da bi bil sposoben pristnega prijateljstva, sposoben sodelovati pri upravljanju polisa, zmožen govoriti resnico tudi za osebno ceno. Askeza je bila priprava za srečanja z drugimi, ne za umik od njih, da bi lažje individualiziral samega sebe ter sledil svojim sanjam in skrbel za lastni uspeh.
Današnja vsakdanja izkušnja je verjetno prepričljiva za vsakogar: povezani smo bolj kot kadarkoli doslej, povezujejo nas neverjetno zmogljive tehnologije, a pogrešamo nekaj bistvenega. Kot bi na nas padlo nekakšno nevidno breme, ki ga prenašamo v tišini. Kaj bi to bilo? Naj namesto odgovora navedem primer.
Pogovarjam se z drugo osebo, ki nenadoma potegne iz torbice pametno napravo in se začne pogovarjati z nekom na drugi strani. Gledam kot tele in se počutim kot bedak. Pomislim, da je klasično tudi to, da se srečujemo v živo, ne preko zaslonov, da naših odnosov ne posredujejo algoritmi, da se pogledamo v oči in začutimo neskončnost drugega bitja. Našim odnosom tisočletja niso narekovale ritma pametne digitalne mašine, zakaj bi ga danes?
Danes se zdi, da je evolucijski napredek, če imamo v rokah pametne naprave in jih nenehno uporabljamo. Kot je del napredka tudi to, da je srečanje iz oči v oči z drugim postranskega pomena, ker je sedenje pred zaslonom prav tako del istega napredka, iste evolucije.
Le da ljudje kljub vsemu vse bolj pogrešajo natanko odnose v živo – prav take, kot jih je okrepila evolucija. Napredek, zlasti tehnološki, je zares velikanski, saj o tem ni nobenega dvoma. Na številnih področjih se je življenje velikega števila ljudi dramatično izboljšalo v enem samem stoletju. Materialno obilje je iz dneva v dan večje. Sicer ne za vse ljudi, človeštvo očitno še vedno ne zna ali noče narediti, da bi bilo obilje za vse, a je dovolj veliko, da upravičeno govorimo o obilju. Še večje obilje je neskončna poplava skrbno cenzuriranih in nadzorovanih informacij, ki jih dobivajo ljudje vsako minuto svojih življenj prek medijev, ki skrbijo za lastne profite, če niti ne omenim digitalne povezanosti, ki je tako rekoč popolna, kar med drugim pomeni, da je čisto vsak človek na tem planetu nadzorovan.
Pomembnejša pa je temnejša stran napredka. Na tej strani namreč izgubljamo nekaj bistvenega, esencialnega. Moja desetletja dolga psihološka praksa potrjuje spoznanje, da je čas, v katerem živimo, močno zaznamovan s tesnobnimi občutki, z anksioznostjo, depresivnimi občutenji življenja, ki je sicer močno naddoločeno z materialnim udobjem, digitalno povezljivostjo in algoritmičnim upravljanjem vsakega delčka naših življenj.
Občutki osamljenosti v materialnem obilju so morda temeljna paradigma sodobnega naprednega življenja. Vedno znova mi ljudje rečejo, da nimajo sogovorcev, da imajo na tisoče prijateljev, ki pa jih ni nikjer, ko jih najbolj potrebujejo.
Najbolj jih potrebujejo, ko se od nekod priplazijo neprijetni občutki, da se dogaja nekaj, kar nima nobenega smisla in pomena, nekaj zloveščega, neprijetnega, nekaj, kar vzbuja neopredeljivo tesnobo, ki je nenadoma povsod, čeprav je ni mogoče videti.
Ljudje intuitivno vedo, da se drugi ljudje počutijo enako ali zelo podobno, a se o tem ne pogovarjajo. Govorijo o vsem drugem, kot bi bilo tako govorjenje zaukazano. Zakaj ne?
Saj govorijo. V tišini moje sobice, na štiri oči. Tam končno spregovorijo, ker ne morejo več prenašati vsakdanjega sprenevedanja in igrati psiholoških iger, v katerih vedno nastopajo napadalci in žrtve.
Nastopajo seveda tudi ti, ki bi radi samo pomagali. Teh je veliko. Nastopajo kot laični psihologi in terapevti vseh vrst. Veliko jih je, ker je po novem tudi psihoterapija biznis.
Pravzaprav jih je zelo veliko. In pomagajo. V resnici še prilivajo olja na ogenj, a to jih ne zanima. Tako kot jih ne zanima eksistencialna praznina – tudi v njih samih.
Pomanjkanje smisla in pomena ni nekaj, kar pozdravite z antidepresivi. Še manj je nekaj, kar odpravite z vraževerjem. Preprosto ni.
Veliko je ljudi, ki živijo obenem v materialnem obilju in eksistencialni praznini. Zdi se jim, da so dosegli vse, kar je sploh mogoče doseči, čutijo pa tudi, da so na poti nekaj bistvenega izgubili. Ali pa so nanj pozabili. Morda za to bistveno sploh nikoli niso vedeli.
Čustvena in zlasti duhovna praznina sodobnega življenja sta veliki. Psiholoških, eksistencialnih in duhovnih potreb namreč ne morete zadovoljiti z materialnimi dobrinami. Prakse, kot so čuječnost, meditacije, spodbujanje čustvene inteligentnosti, prakticiranje medsebojnih odnosov v živo, so načini, kako vnovič vnesti v življenje občutek, da je tu med nami nekaj otipljivega, nekaj, kar dejansko ima smisel in ima pomen.
Ironija je boleča: iskanje avtentičnosti postaja še ena industrija, ki obrača milijarde, duhovna praksa še ena storitev, umik še en algoritmično nadzorovani produkt. Simptome sistema poskušamo zdraviti s sredstvi istega sistema, da se ta ne bi spremenil. Torej smo paradoksni. Boleče je tudi spoznanje, da vsi vsaj približno vedo, kaj se v resnici dogaja, a tega ne sme nihče povedati na glas. Kot bi obstajala nekakšna kolektivna zaveza, da se moramo delati, da vse deluje, čeprav vse razpada in so nebesa v razsulu, kot bi dejal Slavoj Žižek. Resnično, posredovanje je postalo pomembnejše od prisotnosti. Na poti pridobivanja vsega smo nekaj bistvenega izgubili. Možno je, da smo že zgradili tako totalen sistem življenja, da iz njega ne moremo pobegniti, ker je vsak poskus bega in upora že vnaprej predvideni del delovanja samega sistema.
A prav zato je potreba po duhovnem umiku velika. V naših življenjih je namreč nečesa preprosto preveč, sistem je nevzdržen – ne le ekološko, temveč tudi duhovno in psihološko. Šele sedaj se počasi zavedamo, da linearno razmišljanje še več ni vselej nujno dobro. Da več lahko nenadoma pomeni tudi preveč.
Duhovno, transcendentalno preseganje sveta materialnega obilja tlakuje, kako ironično, pot, na kateri ne odkrijemo notranjega pravega, resničnega sebe, temveč se znova učimo biti iz oči v oči s sotrpinom.
Življenje, polno smisla in pomena, je preprostejše, mirnejše, počasnejše, zlasti pa v njem prevladuje odnos iz oči v oči. V njem ni nobenih zaslonov, nobenih posrednikov, nobenih algoritmov, ki določajo, kakšni naj bi ti odnosi bili. Ljudje si povedo sami.
Pri tem izhajajo iz povsem nove paradigme. To ni paradigma, na katero smo navajeni: osnovna enota našega razmišljanja o lastni identiteti je posameznik, znotraj katerega se nahaja pristni jaz, ki nato vstopa v odnose. Nova paradigma je radikalno drugačna, a je tudi klasična: primarni so odnosi, kar imenujemo oseba, nastaja skozi odnose in ne obstaja pred njimi.
Dela na sebi zato ni mogoče ločiti od skrbi za odnose z drugimi. Še več. Ni ga mogoče ločiti od odnosov do narave in drugih živih bitij. Kultiviranje samega sebe je tako obenem kultiviranje odnosov in pomeni kultiviranje samega sveta.
Sebstvo zato ni omejen, v sebi sklenjen posameznik, ki se nato odloči vstopiti v odnose, saj je že konstituiran kot vozlišče odnosov in obveznosti. Na kratko in zelo jedrnato: tehnologije sebstva so vselej že tehnologije odnosov. To so odnosne prakse, ki vsakega posameznika vežejo še globlje v mrežo obveznosti, ki ga sestavljajo.
Vsakega posameznika, to pa pomeni tudi naše prednike, ki niso živeli le takrat, temveč so ves čas tu, med nami, v obredih, v vzorcih življenja. Tehnologije sebstva so zato tudi načini ohranjanja sveta, so učenje slovesnosti, učenje petja narave in učenje zgodb. So globoke prakse postajanja, ki ne pomeni aktualiziranja individualnega jaza. Veliko bolj pomeni razumeti svoje mesto v odnosni ali relacijski kozmologiji.
V orisani paradigmi se človek ne uči, kot se učimo v šoli, kjer pridobivamo informacije. Uči se tako, da usvaja znanje, ki je vedno že tam. Do njega ima pravico in odgovornost, da ga artikulira.
Vse to ni usmerjeno v ustvarjanje, aktualiziranje jaza, ki bi ga bilo mogoče ločiti od mreže odnosov. Spoznanje, ki se tu poraja, je tole. Problem našega časa ni v tem, da moramo delati na sebi, da bi se uprli razmerjem moči, saj je že sam koncept omejenega individualnega jaza, ki nenehno dela na sebi, del problema in taistih razmerij moči. Pristni odpor zato ne terja le drugačnega kultiviranja sebe, temveč predvsem ponovno dojemanje tega, kar smo kot bitja oziroma subjekti odnosov.
Vnovič bomo tako dojeli, kar klasični avtorji vedo že dolgo. Da je svet poln ljudi, ki trpijo. Ne trpijo, ker bi bil svet krut do njih, temveč zato, ker so se odrekli svoji resnični želji, kot bi rekel Lacan, ker so se odpovedali nečemu bistvenemu. Postali so tesnobni, zaskrbljeni, prestrašeni, kritični, zavistni. In nekje globoko v sebi vedo, da živijo prazno življenje, ki ga, paradoksno, v resnici ne živijo. Govorijo o načrtih za prihodnost, a jih ne živijo in številnih nikoli ne udejanjijo. Razmišljajo o ciljih, a jih nikoli ne dosežejo. Molijo in prosijo za pomoč, a premalo verjamejo. Govorijo, a skoraj nikoli ne poslušajo. Zapravljajo čas in denar, objavljajo, a malo razmišljajo o tem, kar počnejo. Pogosto odnehajo, ker se bojijo poskusiti. In umrejo, ne da bi sploh kdaj zares živeli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar