Klasično Foucaultovo raziskovanje subjektivnosti ljudi je privedlo do izjemno dobrega vprašanja. Ko spoznavamo, kako so sodobni subjekti konstituirani skozi disciplinske mehanizme in diskurze normaliziranja, trčimo ob skoraj neznosno vprašanje: Če smo v celoti produkti režimov moči, oblasti, znanja, od kod izvira odpor? Ali se ljudje sploh lahko preoblikujejo, če jih oblikujejo zgolj sile, ki delujejo nanje?
Stari so mu ponudili vzvod: askesis. To se tehnike dela na sebi, ki niso namenjene niti dešifriranju skritih notranjih resnic niti prilagajanju zunanjim zahtevam. Foucault jih dojame kot etično prakso, ki ni kodeks.
Klasično delo na sebi zato ni delo izoliranega meščanskega jaza, ki se poglablja vase in si izprašuje vest, da bi se izpopolnil in optimiziral. Daleč od tega. To je delo, usmerjeno k svobodi.
Usmerjenost k svobodi, ne k najboljši različici sebe. Razlika je bistvena. Foucault jo prepozna kot vir za razmišljanje o uporu v poznem kapitalizmu. To ni iskanja osvoboditve z odkrivanjem svojega »pravega jaza« (to je v resnici zgolj past), temveč je konstituiranja sebe kot etičnega subjekta z zavestno prakso.
Askeza se upira določenosti, domnevam, ki jih ljudje sicer sprejemajo z obema rokama in tako rekoč samodejno: da je človek to, kar naredijo okoliščine, biologija, zgodovina ali sistemi.
Klasična spoznanja o tem so radikalna, kajti moderni svet ponuja ljudem dva prevladujoča modela za oblikovanje sebe: bodisi odkrijte svoj »pravi, avtentični jaz« (obljuba potrošništva) bodisi se prilagodite zunanjim normam (zahteva disciplinatorne moči).
Foucault predlaga s pomočjo Starih tretjo pot, ki je pot askeze. Osnovna, temeljna ideja je nadvse preprosta: z vami ne morejo popolnoma upravljati, če vedno znova postanete nekaj drugega od tega, kar pričakuje sistem.
Samo pomislite na skoraj brezmejni konformizem današnjih ljudi, ki se množično samoaktualizirajo na enake načine in se nenehno spreminjajo natanko tako, kot pričakuje sistem.
Foucaulta zato zanimata dve ključni vprašanji. Ali lahko ustvarimo nove oblike subjektivnosti, ki jih sistem ne more zajeti in obvladati? Ali je etika lahko izum, ne pa zgolj poslušnost?
Na žalost je umrl, preden je v celoti raziskal pomen askesis. Vprašanji sta zato še naprej pereči. Še toliko bolj, ker algoritmično upravljanje naših življenj samodejno spreminja klasične oblike odpora in upora v zastarele. Škoda, toda upor je še vedno mogoč. Vedno je mogoč.
Prihodnost sveta ni le odprta, temveč je tudi radikalno odprta in nedoločena. Je negotova, negotovost je velika. Še včeraj se je zdelo, da svet počasi napreduje in se ves čas razvija, da so pred ljudmi lepi časi. Danes vemo, da je bila perspektiva predvsem iluzorna. Nova normalnost, o kateri govorijo, novi svetovni red, o katerem tudi govorijo, ne prinašata in ne pomenita nove stabilnosti. Daleč od tega. Kompleksni sistemi se ne spreminjajo tako, da se nekaj spremeni, spremembo ljudje nekako preživijo, potem pa je spet vse v redu. Celo ljudje, ki govorijo o novem svetovnem redu, ne vedo in ne morejo vedeti, kakšen red bo nastal. In zlasti ne morejo vedeti, ali bo to res red, kakršnega si želijo.
Ne morejo vedeti, na žalost pa verjamejo v iluzijo postopnega spreminjanja (osrednja neoliberalna dogma predpostavlja gladke mehanizme prilagajanja – trgi se sami popravljajo, dovolj so postopne reforme, lahko neboleče »preidemo« v trajnostni svet). Osnovno razumevanje kompleksnih sistemov dokazuje, da je to fantazija. Fazni prehodi se namreč ne najavijo, zlasti pa svojega prihoda ne najavijo vljudno. Ko disfunkcijo končno dojame tudi vsakdanja zavest ljudi, je sistem pogosto že onkraj nepovratnih prelomnih točk.
Obenem živijo v nostalgični pasti, prepričani, da lahko nekako obnovimo prejšnje ravnovesje – »nekaj bo spet veliko«, vrnili se bomo s svet keynesijanske stabilnosti, poustvarili bomo povojno socialno demokracijo. A kompleksni sistemi se ne previjajo nazaj. Preprosto se ne.
Še slabše je zaradi fantazije o nadzoru. Tako tehnokratsko upravljanje kot revolucionarni voluntarizem predpostavljata, da svet razumemo in nadzorujemo. Kaskadni neuspehi so zato vedno travmatični – propadanje dobavnih verig, finančne okužbe, ekološki zlomi, krize legitimnosti. Ne dojamejo, da zelo majhne začetne motnje sprožajo katastrofalne posledice.
Najbolj tragično pa je, da ne vedo, da kriz ne moremo rešiti z večnim optimiziranjem obstoječega sistema. Znašli smo se v prehodnem obdobju, pa če si to želimo ali ne. Vprašanje je, ali bomo razvili nove oblike življenja, solidarnosti in vzajemnosti, ki bodo ustrezale prihajajočemu svetu, ali pa se bomo oklepali mrtvih struktur, dokler se ne bodo katastrofalno zrušile, mi pa z njimi.
Zmeda je torej velika in v resnici nihče popolnoma ne razume, kaj se nam dogaja. Tu se moramo še enkrat obrniti k Sokratu, ki nam je dal v roke izjemno močno orodje za razumevanje ne le sveta, temveč tudi sebe v njem.
Obrat k Sokratu je obrat k nečemu klasičnemu. In vse bolj sem prepričan, da je prihodnost sveta močno povezana s tem, kar je klasično, ne pa zgolj s tem, da hoče biti postmoderno in celo hipermoderno. Kaj je torej klasično in zakaj je danes tako zelo pomembno?
Naj najprej orišem to, kar prevladuje v aktualnem svetu.
Sodobni diskurzi dajejo prednost trditvam pred raziskovanjem. Socialni mediji všečkajo in nagrajujejo samozavestne izjave, za ponižno spraševanje v njih ni mesta. Politični diskurz terja, da »imate svoje stališče«, ki ga je treba plemensko zagovarjati tudi potem, ko je očitno neumno.
Klasični pristop – sokratski dvom, intelektualna ponižnost, skrb za vrline namesto samoaktualiziranja in optimiziranja različic sebe – je transgresiven. V celoti zavrača, kar je značilno za prevladujoče aktualne diskurze. Klasični mislec bo zato vedno mirno rekel: »Morda se motim. Premislimo še enkrat, ker je pomembna resnica dobrega življenja, ne pa zmaga v prepiru.«
Mark Avrelij (Meditacije) se tako prebije do izjemnega vpogleda: »Nad zunanjimi dogodki nimaš moči, imaš pa jo v svojem umu. Lahko se naučiš, da so ovire za delovanje tudi spodbuda za delovanje. Kar stoji na poti, lahko postane pot.«
Na tej poti odmeva, kar je spoznal Epiktet: »Ni toliko pomembno, kaj se ti zgodi, ker je zares pomembno, kako se na to odzoveš.« Če bi poslušali več, kot oddajamo, da bi bili všečni, bi dodal, bi se kultura socialnih medijev radikalno spremenila, a se verjetno ne bo.
Ne bo se in tudi v šolskem polju se ne bo udejanjilo, kar je zapisal Montaigne v Esejih: »Lahko smo izobraženi z znanjem drugih ljudi, ne moremo pa biti modri z njihovo modrostjo.« Resnično, danes raje kopičimo informacije in podatke, da jih imamo na voljo za kakšen kviz ali pred šolsko tablo, ko smo vprašani, medtem ko se ne sprašujemo, kako bi lahko utelesili modrost.
A če bi se preobrazili, bi nam bilo mahoma jasno, da je imel Seneka zelo prav, ko je v pismu prijatelju Luciliju zapisal, da številni ljudje bolj trpijo v domišljiji kot v resnici. Mislil je kajpak na kulturo žrtve in
potrošniško željo.
Sokrat je klasični mislec, ki dvomi. Njegov dvom je preprost, vendar je tudi radikalen. Natančneje: Sokrat zna dvomiti. Ve, kako dvomiti na produktiven način, če lahko tako rečem. Dvomi celo o tem, kar bi kdo drug sprejel z obema rokama. Dvomi namreč, da je najmodrejši. Oraklju reče, da bo dokazal, da se moti, ko izjavlja, da je najmodrejši. Torej bo dokazal, da ni najmodrejši. In natanko v tem je radikalnost njegovega filozofskega obrata. Zakaj namreč ne bi sprejel laskavega naslova in užival v njem, dokler ga ima? Zakaj bi ga rad zavrnil, kakšna je njegova želja?
Sokrat je radikalen, taka drža pa je nevarna. Nevarna je zlasti zanj, saj ne želi nikomur škoditi. Njegova želja ni nevarna. Ali pa vendarle je?
Je Sokrat sovražnik? Nikakor ni. Iz Platonovih dialogov ni razvidno, da bi kdaj koga sovražil. Sokrat, kot ga prikazuje Platon, je v osnovi filozof, ki spodbuja dialoge, njegova drža do drugih ljudi je etična, zaveda se aporij sveta. Nikoli ne predava. Sprašuje. Sogovornike razume kot misleča bitja, sposobna odkrivati in artikulirati resnico skozi pogovor. Ne potrebuje jih kot občinstvo, pred katerim bi razkazoval svojo modrost.
Biti Sokratov sogovorec je zahtevno, saj terja prisotnost, razmišljanje in odzivanje. To pa je že čisto nekaj drugega kot vsakdanji toksični pogovori, v katerih praviloma en človek govori o sebi, drugi pa pohlevno posluša in kima.
Sokrat prepozna lastno nevednost, medtem ko drugi zmotno verjamejo, da so polni znanja. Paradoks je očiten: modrejši je natanko zato, ker ne trdi, da kaj ve. Pogovora se ne loti kot nekdo, ki ima resnico v lastni malhi, temveč kot nekdo, ki jo išče. Njegova drža pred resnico je zato ponižna. To ni lažna ponižnost, ki prikriva prezir.
Sokratu ni mar za bogastvo, materialne dobrine, premoženje, družbeni status in položaj. Za vse to mu je preprosto vseeno. Ni pa mu vseeno za stanje človeških duš. Ko ljudi sprašuje, četudi provokativno ali ironično, je njegova skrb vselej njihovo dobro počutje, gibanje k resnici in vrlinam. Njegova želja je jasna.
Drugi človek, sogovorec, ni sredstvo za zadovoljevanje njegovih lastnih potreb, temveč je cilj, zato vztraja. Pri čem vztraja?
Sokrat vztraja, da morajo ljudje nenehno dvomiti v svoje predpostavke, preučevati svoja prepričanja in dejanja. Vztraja, da življenje v nepreiskanih iluzijah preprosto ni dobro. Dnevi, ki minevajo brez takega razmišljanja, brez resničnega dialoga in brez spraševanja, ne štejejo, da jih je človek kot simbolno bitje resnično preživel.
Preživel jih kajpak je, toda če človek ni kot muha, ki piči lenobnega atenskega konja, da ga zbudi, kot se je izrazil Sokrat, zamuja priložnost, da se prebudi iz iluzij in dojame, da je prepoznavanje resnice sicer obremenjujoče in da je življenje v iluziji še veliko večje breme. Sokrat na koncu zato raje izbere smrt, kot da bi nehal filozofirati.
Paradoks je tudi, da Sokratova ironija in njegovo včasih ostro spraševanje nista prezir, ki je značilen za vsakdanje delovanje ljudi. Ti se namreč pogosto strinjajo z drugimi, čeprav jih ne spoštujejo, to pa počnejo zaradi lastnih koristi. V taki drži ni nobenega spoštovanja, je pa veliko koristoljubja.
Sokrat spoštuje ljudi in verjame, da so sposobni prepoznati resnico, če so dovolj spodbujeni. Na misel mu ne pride, da bi jih hotel razvajati z udobnimi lažmi, kot to počnejo sofisti. Z njimi ravna kot z racionalnimi bitji, ki se znajo spopasti z nelagodjem, ki spremlja izzivanje iluzij. Šele v tem je pristno spoštovanje človekovega dostojanstva.
Sokrat filozofira na tržnici, v telovadnici, na večerjah. Tega ne dela v slonokoščenem stolpu. Le kako tudi bi? Človek ne more filozofirati sam s seboj, saj je filozofija način, kako živeti v skupnosti. Terja dialog, srečanja in prisotnost.
Življenje v skupnosti se lahko preobrazi, ko ljudje verjamejo, kot je verjel Sokrat, da če resnično veš, kaj je dobro, to tudi storiš. Morda je ključna razlika med tem, da domnevaš, da veš, in tem, da resnično veš. Je pa vprašanje, če je to res vselej dovolj.
Vsakdo zlahka razume, da morda res ni nobenega človeka, ki bi delal kaj narobe namerno. Včasih je videti, da delujejo ljudje iz nevednosti, ne zaradi zlobe ali sovražnosti. Vprašanje pa kljub temu vztraja. Ko resnično prepoznaš drugo osebo kot cilj sam po sebi, se do nje vedeš dostojanstveno?
Vedno bolj pa sem prepričan, da me Sokrat privlači, ker uteleša možnost pristnega dialoga v svetu monologov. Prepričal me je, da je pravi pogovor – ko sta obe strani resnično prisotni, resnično razmišljata, resnično odprti za spremembe, ki jih povzroča resnica – mogoč in potreben za človeško blagostanje. Sokrat je umrl, ker je ljudem pomagal videti tisto, česar raje ne bi videli.
Po pogovorih s Sokratom ni več mogoča lažna gotovost. Zares je nadvse vznemirljivo spoznanje, da ni več mogoča. Kot če bi razbil jajce in ga nato skušal spraviti nazaj v začetno stanje. Ko je iluzija razbita, ni več vrnitve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar