Moje dolgoletno delo ni »le« diseminacija in prenašanje znanja. Je kultiviranje drugačnega habitusa, drugih načinov gledanja, razmišljanja, delovanja. Ko pišem o hendikepu in sistemskih problemih z inkluzivnostjo, ne prenašam informacij o ljudeh s posebnimi potrebami. Oblikujem pogled, ki ne vidi »primerov«, »problemov«, motenj« in »deficitov«, temveč vidi ljudi v specifičnih situacijah, ujete v določene strukturne pogoje družbenega življenja. »Ljudje z ovirami« so tako že sami po sebi vprašanje, ali so ovire v ljudeh ali v svetu, ki ni organiziran tako, da bi omogočal njihovo participacijo. Ustvarjam tudi javni arhiv drugačnega diskurza in upam, da nekdo, ki se sprašuje »ali je to res vse«, naleti na moja besedila. Ki niso odgovori na vprašanja, temveč so boljša vprašanja o svetu. In to ni malo. V atomiziranem svetu je namreč že prepoznanje pomena in vrednosti skupnosti politični akt. Kako daleč lahko sežejo take intervencije? Kako lahko preživi sočutje v institucionaliziranih pogojih, v katerih je treba izpolnjevati standarde in ljudje nimajo podpore v drugih ljudeh? Ključna je kajpak dialektika: brez kultiviranja drugačnih subjektivnosti ni nikogar, ki bi se bojeval za strukturne spremembe. In brez njih subjektivnosti počasi izgorijo ali pa ostanejo na veke vekov marginalne in nevidne.
Kaj bi se torej zgodilo, če bi vsak dan namesto poplave oglasov, žargona in novoreka, naj bomo produktivnejši potrošniki in produktivnejši delavci, ki pomeni prav tako poplavo sporočil, da smo preprosto premalo produktivni, to pa zopet pomeni, da je z nami nekaj »narobe«, ker ne delamo dovolj, zlasti pa ne dovolj učinkovito, naleteli na neka povsem drugačna sporočila? To bi bila sporočila, da dajemo prednost sreči in blagostanju ljudi – ne le nas samih, temveč tudi naših potomcev in vseh naslednjih generacij ljudi, ki bodo tukaj, ko nas že dolgo ne bo več. Ne v obliki žargona, saj je ta vsepovsod, temveč v obliki resnih, inteligentnih, razumnih izjav in dejanj. In kaj bi se dogajalo, če bi dodatne stotine milijonov evrov, vsakoletno namenjenih oboroževanju, uporabili za srečo in blagostanje občestev? Vprašanje je kajpak v očeh odločevalcev in številnih drugih absolutno naivno. A ključno je prav zato, ker ga bodo označili kot tako. Dovolj dolgo se že ukvarjam s psihoanalizo, da ne bi vedel, da je tako označevanje samo po sebi simptom problema, ki ga opisujem.
Ko postane vprašanje o preusmerjanju sredstev od oboroževanja k blagostanju ljudi »naivno«, smo že globoko ujeti v ideologijo, ki je naturalizirala absurdno družbeno stanje, v katerem smo. Resnično naivno je namreč nekaj drugega: misliti, da lahko sistem, ki proizvaja to, kar imenuje Marcuse »enodimenzionalni človek«, ki živi v poplavi sporočil o svoji nezadostnosti, sam od sebe ponudi izhod. Ne more ga, celo če bi ga hotel.
Problem kajpak ni tak, da ga razreši zamenjava ene vrste diskurza z drugo, enega niza sporočil z drugim. Daleč od tega. Problem ni le v vsebini sporočil, ki napolnjujejo našo zavest in jo obremenjujejo, temveč v celotni arhitekturi življenja, ki sproti določa, katera sporočila poslušamo vsak dan, kakšne učinke imajo na nas, kdo jih lahko artikulira, katerih sporočil ne slišimo nikoli in kdo je ves čas tiho.
Nikakor zato ne mislim, da je osvoboditev v novem žargonu blagostanja (ki ga že imamo v izobilju – mindfulness v korporacijah, wellbeing programi kot orodje za večjo produktivnost). Mislim na strukturno reorganizacijo družbenega življenja.
Sprašujem, kako preseči vsakdanje na videz spontano kalkuliranje, kaj je koristno in kaj ni. Odpiram prostor za vprašanje, kakšne vrste subjekt bi sploh lahko mislil in deloval iz orisane perspektive. To me zanima. To nikakor ni subjekt, konstituiran skozi imperativ produktivnosti in konzumacije, temveč je nekdo, ki lahko vztraja v skrbi za to, česar sam ne bo doživel.
Zakaj se torej zdi moje razmišljanje naivno? Ker smo se znašli v situaciji, ki jo Marx opiše kot ideološko mistifikacijo: sistem, ki služi partikularnim interesom, se predstavlja kot edina možna realnost. TINA – There Is No Alternative. Toda natanko ta »realizem« je v resnici najbolj fantazmatska konstrukcija, ki jo zmore človeško bitje, saj zanika elementarne možnosti drugačnega načina življenja. Ciničnost zato ni odgovor na naivnost, temveč je njena dopolnitev v istem ideološkem polju.
Slovenija namenja približno 2 % BDP-ja za obrambo, v naslednjih letih pa jih bo še bistveno več. Če bi ta sredstva namenili za izobraževanje, zdravstvo, dolgotrajno oskrbo, podporo družinam – kaj bi se zgodilo? Bolje opremljene šole, manjši oddelki, več časa za pedagoško delo namesto administracije, dostopnejša terapevtska podpora za otroke s posebnimi potrebami, realne možnosti za starše, da združijo skrb in delo. Ne fantazija – konkretne izboljšave, ki bi resnično preobrazile življenje.
Zakaj tega ne naredimo, čeprav je očitno možno? Ker ta vprašanja niso tehnična, temveč so politična v najglobljem možnem smislu. Odločitve o alokaciji sredstev odražajo prioritete, ki so ukoreninjene v določenih razmerjih moči, v globalnih strukturah, v tem, kar prepozna Foucault v načinih, kako se upravlja populacije.
Takega upravljanja bo vse več, institucionalne preobrazbe, ki bi ustvarile pogoje za drugačne oblike subjektivnosti in medsebojnosti, bodo utonile v že omenjeni poplavi. Še vedno pa bo res, da potrebujemo kultiviranje sposobnosti človeških osebkov za drugačno razmišljanje in delovanje. Brez prvega bomo ujeti v impotenten idealizem, brez drugega v birokratsko upravljanje, ki reproducira stare logike pod novimi imeni.
Kljub vsemu računam na sposobnost ljudi, da se metakognitivno zamislijo nad tem, kar se jim dogaja vsak dan, in odkrijejo, da tako, kot živijo, ne želijo živeti še naprej. Mislim na občutek zasičenosti, ki jim sporoča, da vsakdanje prakse in rutine v resnici ne prinašajo obljubljene sreče in ne krepijo blagostanja, ker jih izčrpavajo. Mislim na to, kar je zagovarjal Nietzsche: ne gledati v svet, temveč gledati skozenj. Spraševanje, zakaj je svet tak, kot se zdi, da je. Ne zgolj sprejemati ga in ugotavljati, da je pač tak, kakršen se zdi, da je. Spraševati se, zakaj verjamemo v stvari, v katere verjamemo. Zakaj živimo tako, kot živimo? Zakaj ne želimo živeti drugače? Zakaj nekaterih vprašanj nikoli ne zastavimo? Zakaj smo tako pogosto tiho, čeprav vemo, da se dogajajo stvari, ki so krivične? Zakaj učenje razumemo le kot kopičenje znanja, ne pa kot spraševanje o samih temeljih, na katerih stoji naše družbeno življenje?
Adorno bi bržčas dodal, da je najtežje ravno to: ko je »življenje napačno«, živimo brez instrumentov, s katerimi bi lahko to neresničnost odkrili in pojasnili. Industrija dobrin namreč ne prodaja le izdelkov, saj producira tudi same oblike želje, razumevanje sreče, občutke, kaj pomeni »uspešno življenje«. Problem zato ni le v tem, da sistem ne izpolni obljub, problem je, da so naše želje že sistemske želje, želje samega sistema.
Ko pa človek začuti izčrpanost kljub vsem wellness aplikacijam, praznino kljub vsem kupljenim stvarem, osamljenost sredi konstantne povezljivosti z vsemi drugimi, je to trenutek, ko sam sistem ne zdrži več. Trpljenje ljudi namreč ni zgolj psihološka kategorija, temveč je epistemološko izhodišče: sporoča nam, da nekaj temeljnega ni v redu, da obljube nikoli niso bile resnične.
»Ne gledati sveta, temveč gledati skozenj« je natanko Nietzschejeva genealoška metoda. Pomeni razkrivanje, da v družbi ni ničesar naravnega, da so naša najgloblja prepričanja zgodovinsko konstituirana, da so vselej v službi določenih interesov. Ko se tako sprašujemo, zakaj verjamemo v stvari, v katere verjamemo, ne sprašujemo po njihovi resničnosti. Nikakor ne, saj nas zanima, kakšna je njihova genealogija, katere forme življenja omogočajo in katere onemogočajo. Kaj se bo torej dogajalo v prihodnosti?
Sistem bo še naprej zelo aktivno deloval proti krepitvi orisane metakognitivne sposobnosti ljudi: s hitrostjo, fragmentiranjem pozornosti, z bombardiranjem z informacijami, ki onemogočajo refleksijo, z organizacijo dela, ki ne pusti časa za zamišljanje. Ko je človek zaposlen in na koncu dneva utrujen, je skoraj nemogoče, da bi razvijal še kritično distanco in kritično razmišljal.
A vselej je tudi nelagodje, ki se pomaga artikulirati kot družbeni problem, ne kot problem posameznika. Odločilna je pedagogika. Ne v smislu šolskega sistema kot takega, temveč v smislu kultiviranja metakognitivnih sposobnosti. Učenje namreč ni kopičenje znanja, temveč je učinek spraševanje o samih temeljih, na katerih stoji naše družbeno življenje. To je kritična pedagogika, ki ne zagovarja zlivanja znanja v glave, saj zagovarja razvijanje sposobnosti spraševanja, kar je čisto nekaj drugega.
Vprašanje je, kje negujemo in krepimo tako pedagogiko. V šolah je ne moremo, ker so same ujete v logiko produktivnosti in merjenja. Kako torej ustvariti prostore in čase, kjer je ta tip refleksije sploh možen? Sistem namreč ustvarja take režime, da ljudje spontano zaznajo in razumejo, o čem se sme govoriti in o čem nikakor ne. Določene stvari so tako predmet razprav, druge pač ne. Nekatere kritike so legitimne, druge veljajo za »naivne« ali »nerealistične«. In ko se naučiš, katere kritike so še »sprejemljive«, si že ponotranjil meje sistema. Samemu sebi postaneš ječar.
Pa vendar celo molk ni nikoli popoln. Vedno so trenutki, ko nekdo spregovori drugače. Na to preprosto smemo računati. Vedno bodo ljudje, ki bodo zastavljali, kot Sokrat, vprašanja, ki jih sicer ni dovoljeno zastavljati.
Kakšna je potemtakem razlika med metakognitivnim zavedanjem, ki ostaja individualno in morda postane le še en vir tesnobe (»vem, da je nekaj narobe, a ne morem ničesar spremeniti«), in zavedanjem, ki se artikulira kot kolektivni problem ter odpre prostor za novo delovanje?
Ne gre le za to, da ljudje ugotovijo, da niso srečni. Ne, gre za to, da svojo izkušnjo povežejo s strukturnimi pogoji družbenega življenja, da vidijo, da niso sami, da je možno živeti tudi drugače. Vse to pa zahteva nove prostore solidarnosti in kolektivne refleksije, ne le individualne introspekcije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar