Depresivno doživljanje eksistence kajpak zlahka skrčimo na motnjo, ki jo je treba zdraviti. Potem jo zdravimo in na videz je vse v redu. Lahko pa jo razumemo tudi bistveno drugače: kot razumen in potreben odziv na nemogoče življenjske pogoje ali globoko spoznanje o sami naravi človeške eksistence. Spraševanje, ali lahko razumemo, zakaj je nekdo napisal žalostno pesem, samo s preučevanjem kemijskih procesov v njegovih možganih med pisanjem, je zato že vnaprej obsojeno na klavrni neuspeh, pogovarjanje o globoki naravi življenja pa se ponuja kot dobro izhodišče za vpogled v to, kdo sploh smo in kaj naj bi počeli v času, ki nam je podarjen.
Če skušamo razumeti depresijo fenomenološko, odkrijemo nekaj, česar sicer, z drugimi sredstvi, preprosto ne moremo. Da depresija ni samo žalostno razpoloženje. Da je sprememba celotnega načina, kako se svet odpira, kako se kaže. In na to, kako se nam kaže svet, ne moremo neposredno vplivati. Nihče ne more.
Ko si depresiven, se svet ne kaže kot prostor možnosti. Kaže se kot prostor, v katerem je vse manj možnosti. Vse, kar bi lahko naredil, se kaže, kot da je brez smisla, kot da ni vredno nobenega truda. A ne mislim le na to, da človek nečesa ne zmore. Dogaja se namreč nekaj drugega: zapira se vsa modalnost hotenja. Prihodnost se ne odpira (več) kot prostor, kjer bi se lahko nekaj zgodilo. Ponuja se le kot neskončno ponavljanje iste praznine.
Človek takrat nima občutka, da nečesa ne zmore. Ima močan občutek, da izginja sama možnost, da se sploh kaj zgodi, da je karkoli mogoče. In to ni pesimistična ocena možnosti, saj je nekaj globljega. Depresijo spremlja izguba globokega občutka, da ima pojem uspeha v življenju sploh kakršenkoli pomen. Z depresijo izginjata tako pomen kot smisel. Vprašanje, za kaj ali za koga naj živim, postane boleče neodgovorjeno.
Ko se pogrezam v depresijo, trpim, ko spoznavam, da moje življenje objektivno nima nobenega smisla. Ni transcendentnega razloga, zakaj živim. Ni božjega načrta. Ni kozmičnega smisla. Eksistencialistični filozofi, kot je Camus, bi rekli, da je to temeljna resnica človeškega obstoja, ne le mojega. Svet je absurden in nima nobenega inherentnega smisla.
Je pa res, da tako razmišljanje ne vodi nujno v depresijo. Prav nasprotno, lahko vodi v svobodo. V tem spoznanju je nekaj neverjetnega. Če namreč ni danega smisla, obstaja možnost, da ga ustvarim sam. Kar dela Sizif, je kajpak popolnoma nesmiselno, toda ker je prevzel to delo kot svoje, ker ga ne doživlja kot prisiljeni trud, temveč kot življenje samo, se ne pritožuje, da je depresiven. Ni depresiven in ne pritožuje se. Tega nikakor ni lahko razumeti.
Pri depresiji torej na delu ni zgolj spoznanje, da smisel življenja objektivno ne obstaja (to je ontološka resnica, ne depresivna), na delu je spoznanje, da sem izgubil samo zmožnost ustvarjanja smisla. Celo če bi poskusil narediti nekaj, kar bi mi dalo občutek smisla (pisati, ustvarjati, biti z ljudmi), to ne bi delovalo. Vnaprej vem, da ne bi. Preprosto ne bi čutil, da ima moje delovanje kakršenkoli smisel. Čutil ne bi ničesar, okoli mene bi bila samo praznina.
Eksistencialna praznina – spoznanje absurdnosti – je sestavni del človeške eksistence in zavesti o njej. Lahko vodi v globoko modrost, lucidnost, sposobnost ustvarjanja smisla kljub absurdu, lahko pa povsem blokira zmožnosti za ustvarjanje smisla.
Francoski sociolog Alain Ehrenberg me je navdušil s knjigo z naslovom Utrujenost od tega, da si sam (La Fatigue d'être soi), v kateri pokaže, kako je depresija povezana z družbenimi pogoji poznega kapitalizma.
V tradicionalnih družbah je bil smisel življenja bolj ali manj dan in zagotovljen skozi verske strukture, jasne družbene vloge, skupnostne povezave, vsakdanje rutine in njihovo ponavljanje. Danes bi dodali, da je bilo strogih pravil, kako živeti, preveč, svobode premalo. Potem je stopil na sceno moderni projekt z novim ciljem: individuum bo svoboden, sam bo ustvarjal svoj smisel.
Je to res napredek? Ali pa je predvsem nemogoča zahteva, saj ni več danega smisla, ni več jasnih struktur in družbenih vlog. Posameznik bo sam ustvarjal smisel, zveni zelo ambiciozno in hvalevredno, sam bo izbral, kdo bo, kako bo živel, za svoje izbire bo moral prevzeti vso odgovornost. In jo bo. Kaj pa, če mu ne bo uspelo? To bo preprosto njegova krivda. Ni bil dovolj pameten, dovolj trd, dovolj optimiziran, ni se dovolj znašel, imel je premalo močno voljo, ni se dovolj potrudil.
Ehrenberg dokaže, da je depresija nujna tipična bolezen družbe individualne odgovornosti. Nobeno naključje zato ni, da je eksplozija depresije sovpadla z razmahom neoliberalizma. Številni ljudje so namreč neuspeh v življenju res doživeli kot osebno katastrofo, kot poraz samega sebe. Zagovorniki neoliberalizma kajpak niso računali na kaj takega, zelo verjetno pa jim je bilo za take posledice tudi vseeno.
Ironično je, da je privatiziranje vsega prineslo tudi to, kar imenuje Mark Fisher privatizacija stresa. Očitno je postalo, da so ljudje zmožni negotove delovne pogoje, ekonomsko negotovost, atomizacijo skupnosti kratko malo doživeti kot nekaj osebnega. To ima vedno enako obliko: Nekaj je narobe z menoj. Človek v neoliberalnem svetu redko reče, da je nekaj narobe s sistemom, kajti zdi se, da ni z njim narobe prav nič. Z njim je vse v najlepšem redu, saj je neverjetno produktiven, odprt in prilagodljiv. Napredek življenja je zagotovljen, iz dneva v dan nam gre bolje in jutri nam bo šlo še bolje. Če pa se slučajno kaj zalomi, je rešitev individualna in je vselej na dlani: zavij k psihiatru, vzemi tablete, vzemi se v roke, optimiziraj se. Ne organiziraj se kolektivno, ne spreminjaj družbenih struktur. Ne verjemi, da se te sploh lahko spremenijo; spreminjaj sebe, saj drugih ne moreš. Starodavne modrosti, že davno vzete iz konteksta in očiščene za moderno rabo, ti mahoma povedo, kako naravnati kompas, da se v blodnjaku ne izgubiš in sčasoma pozdraviš vse rane.
Spoznanje o resnici življenja je zato še pomembnejše. Depresija ni samo individualna motnja. Je tudi družbeni simptom, ki ga moramo dešifrirati, saj je šifra. A ne dešifriramo ga tako, da rečemo depresivnim ljudem, da je nekaj narobe z njihovimi možgani ali geni. Več bi imeli od ideje, da je nekaj narobe z družbo, ki producira množično trpljenje.
Paradoks je, da inflacija znakov, simbolov, informacij, poplava obvestil, oglasov, sporočil, podob, zahtev po pozornosti, konstantni tok označevalcev, ki zahtevajo procesiranje, izčrpavajo našo psihično energijo in uničujejo zmožnosti za ustvarjanje smisla in pomena. Ko je vsega tega preveč, označevalci počasi izgubijo pomen. Vse postane šum.
Depresivni realizem je koncept, s katerim si lahko pomagamo razumeti preobrazbe, ki se dogajajo pred našimi očmi.
Nenehno poudarjanje pozitivnosti in pozitivnih naravnanosti k svetu krepi pozitivne iluzije, koliko kontrole nad svojimi življenji imajo ljudje, ki spontano precenjujejo svoje sposobnosti in verjetnost dobrih izidov. Ostajajo motivirani in se dinamično premikajo skozi življenje. Depresivni ljudje vidijo svet bolj realistično, zato vedo, da je bistveno manj zadev, ki jih dejansko kontrolirajo, da je prihodnost bolj negotova, kot si mislijo, da imajo stvari manj smisla, kot si želijo.
Lucidno filozofsko vprašanje o tem, ali storiti samomor ali ne, postane nenadoma temeljno vprašanje naših življenj. Odločitev ni več samoumevna. Globoko občutenje življenja spremlja teža eksistence in praznine, dopolnjuje pa spoznanje, kaj pomeni biti človeško bitje, ki se zaveda svoje minljivosti, absurdnosti eksistence in negotovosti smisla.
Kljub anksioznosti ali tesnobi (nemš. Angst), o kateri govori Heidegger, lahko razmišljam o tem, kako se mi razodeva svet. Ne bežim pred takim razmišljanjem, pravzaprav me nenavadno pritegne, ker mi na poseben način kaže, da sem svoboden, da ni transcendentnega smisla, da moram izbirati in da lahko izbiram.
Depresija zato ni le v glavi, je tudi v svetu. Je v eksistenci, življenju in zavesti o obeh. Heidegger ve, da je tesnoba organski del tega, da smo v svetu. Ko tako smo, je tesnoba vselej že tam. In v takem svetu smo angažirani, vpeti smo v mreže smisla, ki pa niso prišle od nikoder. Vzpostavljamo jih s svojo angažiranostjo, ki je bistveno nezavedna.
Tesnoba pa je vselej tam. Nikamor ne gre. Ne more čudežno izginiti. Struktura smisla lahko začne celo razpadati. To je seveda strašno. A zakaj?
Ker je ves smisel konstruiran in je projekcija v svet. Človek ga konstruira in projicira v svet, lahko pa ga tudi ne. Smisel ni zagotovljen, ni nujno navzoč. Temelji na tem, kar imenuje Heidegger Nichtigkeit, ki je absolutna odsotnost transcendentnega temelja, za katerega si želimo, da bi nam bil dan.
Potem živimo, kot se pač živi. Ne odločimo se za konformizem, temveč pademo v anonimno javnost, das Man, postanemo njen organski del.
Živimo podobno kot drugi, mislimo podobno kot oni, delamo, kar delajo drugi. Vse je samoumevno. Das Man mi daje varnost, kot bi rekel Heidegger. Vem, kako se obnašati, kaj se pričakuje, kaj je normalno. Vem, kdo sem: sem ta vloga, ta funkcija, ta identiteta, ki mi jo daje družba. To je udobno. Ni mi treba spraševati, dvomiti, izbirati. Tako se dela je odgovor na vsa moja vprašanja.
Toda Angst je ves čas tam. In je lahko produktivna. Nekega dne das Man izgubi svojo moč. Vse te vloge, funkcije, identitete, ki sem jih prevzel kot del sebe, so nenadoma jasne: vse to sploh nisem jaz, vse sem prevzel od drugih. Oni pravijo, tako se dela, vsi delajo tako izgubijo vso prepričljivost. Ni nujno, da sem začel kritično razmišljati, dovolj je, da se tesnoba individualizira v tem, kar je moja eksistenca. Kaj natančno to pomeni?
Natančno to pomeni tole: kot posameznik nisem več organski del anonimne množice. V nekem smislu sem vržen nazaj vase. Nenadoma mi postaja jasno, da sem vendarle jaz tisti, ki mora biti, živeti, izbirati. Vsega tega ne morem delegirati na druge. Ne morem reči tako se dela in se skriti za anonimnostjo. Ne, natanko jaz sam sem izpostavljen nujnosti lastnega bivanja.
Nastane nova povezava, ki je povsem nepričakovana. To je povezava med Angst in svobodo. Prva mi razodeva, da smisel ni dan, da vloge niso nujne, da strukture niso neizogibne. Ipso facto razodeva mojo svobodo. Nisem determiniran. Nisem samo produkt okoliščin. Sem bitje, ki mora izbirati, načrtovati, biti. Breme je veliko. Raje bi nazaj v anonimno javnost. Le da ne gre več.
Svoboda, o kateri govorim, ni vesela, optimistična stvar. Je strašna. Ni nikakršen dar, ker je breme. Pomeni, da ni izgovorov. Če živim življenje, ki ni moje, če reproduciram vzorce, ki jih prevzemam kot svoje, ne morem reči »nisem imel izbire«. Vedno sem jo imel in vedno jo imam. Tudi neizbira je zato izbira. Lahko izberem beg v das Man.
Seveda ga izberem, ker je to laže. Angst namreč razodeva, da je eksistenca oziroma bivanje v svetu brez temeljev, brez tal pod nogami. In kaj to pomeni?
Pomeni, da sem jaz sam tisti, ki mora postati temelj svojega bivanja. A kako naj jaz, ki sem tudi brez temelja, postanem temelj? Kaj se tu dogaja?
Moram biti temelj, nimam pa trdnih tal pod nogami, kjer bi sploh lahko postavil temelj. Moram izbirati, nimam pa nobenega danega kriterija za pravo izbiro. Moram načrtovati smisel, ni pa nobenega danega smisla, ki bi ga lahko odkril, da bi si pomagal pri tem.
Vse to, Nichtigkeit, odsotnost temeljev, Angst, me straši. Bežim pred nujnostjo, da moram biti, da moram izbirati, da moram prevzeti odgovornost za lastno bivanje brez zagotovil, brez varnosti, brez absolutnega kriterija.
Še bolj se bojim spoznavanja, da je smrt strukturna dimenzija Dasein – način, kako Dasein sploh je. Je namreč bit-k-smrti, kar pomeni: človekova bit je ogrožena, končna, minljiva od samega začetka. Prav zato je pomembno, da me das Man zaščiti pred zavedanjem smrtnosti. Potrebujem abstrakcije: oni umirajo, ljudje umirajo, nekoč bom umrl. Smrt je gotova, a ne še zdaj. Je splošno dejstvo, ni moja lastna neizbežna možnost.
V resnici pa me Angst opozarja, da je smrt možnost, ki je vedno že tu, ki dobesedno strukturira moje bivanje. Je to, kar me najbolj individualizira. V smrti sem popolnoma sam. Nihče ne more umreti namesto mene. Smrt je edina situacija, kjer zamenjava preprosto ni mogoča. Je radikalno moja in je neodvisna od vsega. Umrl bom ne glede na to, kdo sem, kaj delam, v kakšnih odnosih sem.
Moje bivanje je tako, da je konec vedno možen in da ni nobenega zagotovila za nadaljevanje. To me bistveno določa, Angst pa je razpoloženje, ki me sooča s tem. Razodeva, da je moje bivanje minljivo, negotovo, da se lahko kadarkoli konča.
Vse skupaj pa me ne potiska v depresijo. Prav nasprotno! Natanko v orisani perspektivi odkrivam možnost avtentičnega življenja. Kaj to pomeni?
Avtentično bivanje pomeni, da živim iz lastne izbire, ne iz reproduciranja das Man. To ne pomeni, da sledim gurujem novoreka, ki mi dopovedujejo, naj živim z močjo lastne volje in se odločam. Tu je novorek nevarno blizu filozofskemu razmišljanju, zato je tudi tako popularen, ker je do skrajnosti poenostavljen.
Kako torej vem, kaj je moja izbira, če pa je moja želja vedno že oblikovana skozi druge, če ni pravega jaza pod družbenimi vlogami?
Avtentičnost ni odkrivanje esence, ni postani to, kar si. Je sprejemanje lastnega bivanja, a znotraj zavesti o njegovi breztemeljnosti. Tu je ključna razlika, ki je guruji ne poznajo. Odločenost za avtentično življenje ni nekaj, kar poznajo guruji. Je nekaj drugega. Do odločenosti me namreč privede Angst, ne pa priročniki in nasveti, kako naj živim. Angst me dobesedno potegne iz samoumevnosti das Man, ki ji pripadajo tako guruji kot vplivneži in pisci psiholoških priročnikov.
Imam dve možnosti. Prvi je preprosta: pobegnem nazaj v anonimnost das Man. Tesnoba je namreč tako neprijetna, da jo poskušam čimprej ublažiti. Hitro najdem vzorec, strukturo, nekaj normalnega, kamor se lahko vrnem. Das Man me sprejme nazaj z odprtimi rokami. In spet živim kot se živi, reproduciram vzorce – ne bom razmišljal o Angst, ne bom se spraševal, zaposlil se bom z vsakdanjimi rutinami.
Druga možnost pa je prevzemanje. Razumem, da tisto, kar mi je Angst razodela, ni bila iluzija ali motnja, temveč resnica. Res ni transcendentnega temelja. Res moram izbirati. Res sem svoboden in odgovoren. Res bom umrl in je vse začasno. In namesto da bi bežal od te resnice, jo prevzemam. Živim v zavedanju breztemeljnosti, a ne manj, temveč intenzivneje. Ker vem, da je vse začasno, se odprem vsaki situaciji kot enkratni. Ker vem, da ni danega smisla, ga aktivno ustvarjam. Ker vem, da bom umrl, ne odlagam življenja na kdaj kasneje, temveč živim zdaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar