Sem imel predavanje o sočutju in hvaležnosti. V resnici ni bilo predavanje, zbranim sem pripovedoval zgodbe. Bil sem jim hvaležen, da so me povabili in poslušali. Nikakor se mi namreč ne zdi samoumevno, da ljudje poslušajo drug drugega. Pogosto se ravno ne poslušajo in so brezbrižni.
Zgodbe so si skoraj do pičice enake. In če že niso povsem enake, so si vsaj zelo podobne. Poslušam jih znova in znova. Tako je moje delo, tak je moj poklic, tako je že dolgo časa moje poslanstvo. Prednost takega poklica je, da res ni težko spoznati, kakšna je resnica vsakdanjega življenja onkraj mnenj in predstav, ki jih ljudje sistematično ponujajo drug drugemu – po navadi v obliki svojih mnenj in prepričanj, ki pa skoraj nikoli niso njihova.
Živim in ne opazim, da so si vse situacije, v katerih se znajdem, podobne kot jajce jajcu in si sledijo s skoraj mehanično logiko. Vse je vedno skoraj popolnoma enako, kot je vedno bilo. Enaki pogovori, enake rutine, enaka srečanja, enaki vzorci vedenja, enake besede, enaka čustva, enaki izbruhi jeze, enaki prepiri z vselej enakim koncem. Enaki občutki, da je moje življenje nesrečno in da to ni v redu, ker bi moralo biti srečno. Zakaj torej ne izberem sreče, kot mi svetujejo?
Zaskrbljujoče pogosti nahodi, glavoboli, trganje v sklepih, bolečine v mišicah. In tesnoba. Vedno ista prekleta tesnoba. Od kod prihaja, zakaj tako trmasto vztraja? Kaj je narobe z mano? Česa se sploh bojim – življenja, staranja, bolezni, osamljenosti, umiranja, smrti? Se bojim drugih? A je to strah? Zakaj so vsi drugi srečni? Zakaj so uspešni? Zakaj so njihove sanje uresničene, moje pa se še začele niso uresničevati? Zakaj so drugi sami sebi dovolj?
Večna vprašanja brez smiselnega odgovora. Nenehno delo, vsak dan poslušam, da smo premalo produktivni, da je treba delati še več, da je treba delati ves čas, nenehno. Do kdaj? A so zmešani? Je življenje en sam neskončno dolg šiht? Bo tega sploh kdaj konec? Kakšen svet smo ustvarili, da je edina stvar, ki je res pomembna, produktivno delo? In moja utrujenost, moj bog, koliko utrujenosti, pa nimam devetdeset let! Kakšna utrujenost je to, od česa sem tako hudičevo utrujena?
Poslušam. Kako naj se odzovem, kaj naj rečem? Je sploh mogoče kaj reči? Je treba reči? Kaj se dogaja?
Resnično, ustvarjamo svet, v katerem je sistemska patologija že zdavnaj tako spretno individualizirana, da je skoraj nihče ne prepozna, ker je vsakdo prezaseden z delom na sebi, ki ga mora opraviti, dopolnjuje ga običajno delo za zaslužek, ki je nujno potrebno, da bi bil dovolj produktiven delavec in učinkovit potrošnik.
Kaj mi ljudje še povedo?
Povedo, da se sramujejo svoje utrujenosti. Da se krivijo za svojo nesrečo. Da mislijo, da bi morali biti močnejši, bolj disciplinirani, bolj produktivni, da imajo vselej prešibko voljo.
Zakaj poslušam vedno enake zgodbe? Ker doživlja natanko isto strukturo vsakdanjega življenja na milijone ljudi, vsak posebej pa misli, da je problem v njem. Največji coup modernega kapitalizma? Prepričanje, da je z menoj nekaj narobe.
Zgodbe se ponavljajo, ker se vztrajno ne spreminja to, kar bi se moralo nujno spremeniti. Ne spremeni se, zato ostaja struktura taka, kakršna je že dolgo, razmerja moči se ne spremenijo, moč se kopiči, denar takisto, premoženja v rokah elite je vse več, elite so pričakovano vse močnejše, milijarderji se družijo z drugimi milijarderji, se bogato obdarujejo in se skupaj veselijo, da lahko vladajo svetu. Ekonomski pritiski na ljudi se povečujejo. Zdi se, da jim je treba nenehno sporočati, da delajo premalo. Vzorci toksičnih odnosov, situacije, besede, prepiri, tesnoba se zato ponavljajo, obnavljajo in krepijo.
Otrok ne učijo misliti, ker jim prenašajo znanje ter pričakujejo, da si ga bodo zapomnili. Ne učijo jih, kako misliti, učijo jih, kaj misliti. Kar naj bi mislili, je že premišljeno, zato je dovolj, da zgolj ponovijo, kar so povedali že drugi. Ni se jim treba razsvetliti, saj je dovolj, da ubogajo in sledijo glavnemu toku. Lahko so ustvarjalni, a le na predvidene načine. Ne smejo delati napak, teh se morajo bati. Verjamejo naj, da je vrednost resnice manjša od vrednosti informacij. V šoli naj se naučijo, da je treba odgovoriti na vsa vprašanja, ne pa jih misliti. Globoka vprašanja naj preskočijo, ni jim treba vedeti, kaj je refleksija in kako pomembna je. Mladi naj neskončno dolgo brskajo po pametnih napravah, saj se od njih ni nikoli pričakovalo, da se bodo ukvarjali s tem, kar je zares smiselno, vredno in ima pomen. Pogojujejo jih od malega, potem pa jih krivijo, da imajo prešibko voljo, da so razvajeni, sebični in zasvojeni z zasloni.
Živimo pa v svetu simulacij realnosti, simulakrov, digitaliziranih podob, zaslonov in informacij. Ne po naključju. Ali kot je nekoč zapisal Baudrillard: Disneyland ne zakriva Amerike – zakriva dejstvo, da je vsa Amerika že Disneyland. Simulaker se tako pretvarja, da označuje nekaj zunaj sebe, a v resnici označuje njegovo odsotnost. Čista simulacija je končno svoj lastni čisti simulaker. Nastane virtualna realnost neskončnega zrcaljenja brez originalnega referenta. Vsa krivda za to pa je na mladih in njihovih starših, ki so jih preveč permisivno vzgojili.
Simulacija je v resnici resničnejša od resničnosti. Vsakdanje realne izkušnje zato v trenutku izgubijo smisel, saj so nam na voljo koncentrirane, potrjene, kulturno sankcionirane izkušnje. Resnični svet nas tako vsakič znova razočara, ker ni dovolj avtentičen – premalo je podoben svoji reprezentaciji. Pravi sončni zahod se zato ne more primerjati z onim z razglednice.
Freud je pravilno poudarjal, da se nerazrešeno ponavlja, da obstaja celo prisila k ponavljanju. Imel je prav, a danes lahko dodamo: ponavlja se tudi to, kar je nespremenjeno, ker se zdi nespremenljivo. Če se strukturne razmere družbenega življenja ne spremenijo, zakaj bi se spreminjalo vedenje ljudi? Ker želijo imeti močno voljo?
Posameznik lahko dela na sebi, kolikor hoče – če se vrača v isto službo, iste odnose, isto ekonomsko realnost, k istim šefom in v nespremenjene hierarhične odnose, se bo ponavljalo, kar se mora ponavljati, pa naj mu je to všeč ali ne, močna volja gor ali dol.
A to niso slabe navade. Ne, to je prisila k ponavljanju in naivno večno poskušanje zadovoljiti željo. Vsak nov objekt obljublja izpolnitev, a ko ga dobimo, ugotovimo, da to ni to. Torej problem ni v tem, da nimamo dovolj, temveč v tem, da nismo dobili pravega. In ker je ponudba neskončna, vedno obstaja naslednji objekt, ki bi lahko bil pravi.
Vse to nas je v teh letih že dodobra spremenilo in preobrazilo. Nismo več subjekt, ki ima potrebe, temveč smo subjekt, ki je želja. Identiteta ni več vezana na to, kaj smo, temveč na to, kar želimo, potrošimo, kateri življenjski stil živimo.
A preobilje nam krade eksistencialni čas. Nismo namreč pridobili časa za bivanje. Ne, kajti sistem družbenega življenja je moral iznajti nove načine, kako ponovno kolonizirati čas. In jih je. Natanko tako se je pojavil imperatív nikoli sklenjenega samouresničevanja, optimiziranja, izkoriščanja potencialov, vseživljenjskega učenja. Ljudje nenadoma niso več izkoriščani za preživetje, temveč za »življenje v polnosti«. To je še bolj totalno kot prejšnje življenje, ker povsem ponotranji eksploatacijo.
Vsak dan se zato kot Feniks obnavlja ista zgodba, ker ne moremo videti scenarija, po katerem igramo. Tako se strukturira samo našo ontologijo. Biti postane enako biti-v-pomanjkanju, biti-nenehno-neizpolnjen. Baudrilard je že zdavnaj dokazal: živimo v svetu simulakrov, kjer objekti ne označujejo več realnih potreb, temveč drug drugega. Ves svet objektov je samoreferenčni sistem znakov, znotraj katerega blodimo. Kupujemo življenjske sloge, ne objektov. In življenjski stil je kajpak po definiciji nekaj, kar nikoli ni popolno, vedno ga je mogoče nadgraditi, posodobiti, optimizirati.
Hegel je zapisano predvidel pred dvema stoletjema. Dialektika gospodarja in hlapca celo ni izginila, le posodobila se je. Sodobno življenje tako potrebuje subjekte, ki so trajno nezadovoljni, svoje nezadovoljstvo pa doživljajo kot osebno nezadostnost. Potrebuje ljudi hlapce, ki večno blodijo po svetu in hočejo še več potrošnje, še več optimiziranja, še več življenja v polnosti, ne pa v prepoznavanju, da naredi sama forma življenja, ki vse to zahteva, življenje v polnosti strukturno nemogoče.
Nastajajo simptomi, šifre, ki jih ne razumemo. Telo govori, kar skuša um utišati. Na žalost pa celo psihologi in zdravniki pogosto rečejo, da so to psihosomatske težave, pri čemer mislijo, da to »ni nič resnega«. V resnici pa so resne telesne manifestacije strukturnih stisk, ki jih ne prepoznajo in ne razumejo. Um zanika, telo beleži, zato prekleta tesnoba ni iracionalna, ker je edini racionalni odziv na nemogoče življenjske pogoje.
Od kod torej tesnoba? Morda nastaja natanko zato, ker vemo. Ne mislim, da vemo zavestno. Vemo zlasti nezavedno. Da živimo v sistemu, ki nas počasi najeda in žre. Ves čas nam sporoča, da smo nadomestljivi in zamenljivi. Da moramo delati ves čas, ker če ne bomo, bomo v trenutku nepotrebni in nekoristni. Da pokojnina ni zagotovljena, da je prihodnost negotova, da smo prekarni – v delu, v odnosih, v identiteti.
Ne, nismo utrujeni od dela, ki ga opravljamo. Utrujeni smo od tesnobe, negotovosti, skrbi, od čustvenega dela, ker moramo biti nenehno pozitivni in profesionalni, od nevidnega dela, planiranja, zaskrbljenosti, neprestanega ugotavljanja, ali smo že dovolj produktivni, od potrebe po delu tudi v prostem času (self-improvement, networking, skill building). Utrujeni smo od napora, ker se moramo sprenevedati, ker moramo skrivati svojo utrujenost in se pretvarjati, da smo spočiti, čeprav nismo.
In to sploh ni utrujenost. To je eksistencialna izčrpanost, organsko pogojena z izkoriščanjem samega sebe, ki je zapakirano kot opolnomočenje in samoaktualiziranje. Dopolnjujejo jo paradoksni občutek zastoja, čeprav se ljudje ves čas premikajo, primerjanje z drugimi kot vir mučenja (socialni mediji to še potencirajo), utrujenost kot osnovno stanje bivanja, ki jo prepoznavam kot ontološko izčrpanost, eksistencialna vprašanja brez odgovorov.
Moj iskreni odgovor? Slišim vas. In imate prav. Kar občutite, ni iluzija. Ni zmota. Ni vaša šibkost. Ni vaša pomanjkljivost. To so realni odzivi na realne razmere.
To so razmere, v katerih oblast nad vami ne deluje z represijo reprezentacij, temveč z njihovo hiperprodukcijo. Producira hiperrealno, v katerem nastaja preobilje informacij, ki onemogoča informiranje. Ne gre za cenzuro. Na delu so poplava nikoli sklenjenih novičarskih ciklov in podatkovnih tokov, eksplozija medijev, socialna omrežja, ki so povsod. Baudrillard bi rekel: taka zasičenost z informacijami ne širi védenja, temveč ustvarja stanje, kjer védenje postane nemogoče. Kako to razumeti? Preprosto: nimate premalo podatkov, imate jih preveč. In v tem oceanu signalov, kjer je vse označeno, analizirano, komentirano, dokumentirano, realnost sveta kratko malo implodira, pogrezne se sama vase.
Človek ima v takem svetu občutek, da se ves čas dogaja nekaj, kar je narobe, a nikoli ne more pokazati s prstom, kaj naj bi to bilo. Vse je difuzno, tekoče, simulirano. Protesti proti sistemu naletijo na praznino – sistem namreč nima več lokacije, nima obraza, ne deluje represivno, saj deluje z zapeljevanjem.
V svetu simulacij se negacija takoj absorbira in postane še en simulaker. Revolucionarni simboli mahoma postanejo potrošni artikel (Che Guevara na majicah), kritika kapitalizma postane marketinška strategija (Apple prodaja upor, Nike prodaja avtentičnost). Vse je vedno že-simulacija.
Ključno pa je tole. Simulakri ne zavajajo ljudi, ki bi sicer jasno videli svet in vedeli, kakšen je. Ne, simulakri niso iluzije kot del napačne zavesti, saj konstituirajo sam način, kako subjekt dojema, kako čuti, kako je, kako živi. Identiteta ljudi je sestavljena iz življenjskih stilov, blagovnih znamk, kulturnih referenc, medijskih podob. Ko odstraniš vse te plasti, ne najdeš resničnega jaza – naletiš le na več plasti simulacije. Subjektivnost je postala hiperrealna.
Ljudem zato ne ponujam psihološkega žargona in terapevtskih obravnav, da bi se bolj prilegali realnosti. Nikogar ne obravnavam. Ponujam zgolj raziskovanje resnice. Je to Sizifovo delo? Včasih je to edino, kar nam ostane. Ne reši problemov, a živeti želimo zdaj, v tem trenutku.
Zavedam se, da ni dobrega odgovora, da obstajajo le različne stopnje slabih odgovorov.
Kaj se torej dogaja? Pozni kapitalizem sicer razpada, a še nima naslednika. Ljudje trpijo v vmesnem prostoru – med svetom, ki ga ni več, in svetom, ki ga še ni.
To je tragedija. Ni individualna, ker je kolektivna. Posameznik ni kriv, je pa odgovoren, da iznajde nove načine, kako živeti naprej. Ne proti sistemu, še manj v harmoniji z njim, temveč navkljub njemu. Ne zato, ker bi bilo to pravično, temveč zato, ker ni druge izbire.
Je brutalno, a je tudi bolj pošteno od just think positive.
Ni komentarjev:
Objavite komentar