Tu se mi zastavlja temeljno vprašanje: po kateri poti hoditi skozi življenje? Smo ljudje spontano naravnani na odkrivanje resnice o sebi in poti, po kateri hodimo, ali nismo? Če se kasneje v življenju naučimo take naravnanosti, čutimo, kot da je bila tam že od nekdaj, kot da smo jo zgolj odkrili v sebi. Kaj to pomeni, na kaj se vprašanje v resnici nanaša? Gremo po vrsti.
Če smo spontano naravnani na odkrivanje resnice o sebi, potem je vzgajanje v osnovi majevtično. Je kot Sokratovo babištvo, kjer učitelj samo pomaga pri porodu nečesa, kar je že tam. Če pa nismo, če se te naravnanosti naučimo, potem je vzgajanje formativno: ustvarja nekaj, česar prej ni bilo tam. Vprašanje torej ni preprosto.
Obstaja izkušnja, ki jo razumem takole: čutim, kot da je bila naravnanost tam že od nekdaj, kot da sem jo zgolj odkril v sebi. To je resnična in zelo pomembna izkušnja. Podobno se mi zdi, da sem končno postal to, kar sem v resnici, da sem našel sebe, postal to, kar sem vedno bil, samo vedel nisem, da sem. To niso niti iluzije niti zmote. So resnične fenomenološke izkušnje.
Izziv pa je, kako razumeti razliko med fenomenološkim in ontološkim. Fenomenologija izkušnje (kako se mi nekaj pojavlja) namreč ni isto kot ontologija (kar dejansko je). To je kot pri Proustovi madeleine: ko okusi piškot, namočen v čaj, se mu nenadoma odpre cel svet otroštva, ki se mu zdi kot da je bil »vedno tam, samo pozabljen«. A ta svet otroštva, kot ga doživi zdaj, ni identičen s svetom, ki ga je doživel kot otrok. Je rekonstrukcija, kot bi rekel Freud, nova kreacija, ki pa se fenomenološko kaže kot odkritje.
Tudi Platon se je ukvarjal z isto izkušnjo. In ponudil eleganten odgovor. Ko v dialogu Menon Sokrat dokaže, da neizobražen suženj lahko odkrije geometrijske resnice, trdi, da se jih dejansko spominja. Njegova duša naj bi jih poznala, še preden se je naselila v telesu. Učenje tako ni pridobivanje novega znanja, temveč je spominjanje nečesa, kar vselej že vemo.
To je sicer čudovita rešitev problema, ker elegantno razloži fenomen bilo je vedno tam, le pozabljeno je. A rešitev ustvari nov problem: zahteva metafizično predpostavko (nesmrtnost duše, svet idej), ki pa terja nov teološki okvir.
Heidegger se loti zadeve na drugačen način. Ugotovi, da ljudje po navadi živimo po načelu živimo tako, kot se živi, delamo, kar se dela, mislimo, kar se misli. To pa ni nič drugega kot reproduciranje družbenih vzorcev, ki so odtujeni od nas, ker niso naši.
Heidegger kljub temu ne reče, da pod tem neavtentičnim življenjem leži nekakšen avtentični, pravi jaz, ki je tam od nekdaj. Reče nekaj drugega: avtentičnost ni odkrivanje esence, ki je bila vedno tam, temveč je Entschlossenheit. In kaj je to?
Zdi se kot nekakšna odločitev. Je odločna odločenost. Doživimo jo kot prevzemanje lastnega bivanja v svoje roke, drugačno naravnavanje sebe v prihodnost. Lahko jo razumemo kot paradoksno odločitev za avtentičnost. Taka odločitev povzroči reorganiziranje preteklosti. Lastno zgodovino vidimo drugače kot prej. Zdi se, kot da jo na novo napišemo. Po domače: občutek kontinuitete (jaz sem vedno bil to, samo nisem vedel, da sem) je učinek, ne vzrok avtentičnosti.
Ko torej odkrivamo sebe, ne odkrivamo jaza, ki je tam že od nekdaj in je ves ta čas čakal, da ga odkrijemo. Jaz oblikujemo, konstruiramo, preoblikujemo in rekonstruiramo. Le da zaradi tega ni nič manj avtentičen – konstrukcija ni nasprotje avtentičnosti.
Rousseau zato pade v past, ki se imenuje odkrivanje sebe kot nostalgično vračanje k izvirnemu stanju. V otroštvo se nikakor ne moremo vrniti. Ne zato, ker ne moremo potovati v času nazaj, temveč predvsem zato, ker je iluzija. Otroštvo ni bilo nikoli tako, kot mislimo, da je bilo.
Skrb zase zato ne more biti odkrivanje pravega jaza iz otroštva. Lahko je le skrb zase kot preobrazba skozi specifične prakse.
Tako kot klavir nima glasbe v sebi in je glasba, ki jo lahko izvabimo iz njega, odvisna od pianista oziroma skladatelja, je človek množica dispozicij, ki (še) niso vsebina. Kar je tam, je dejansko res ves čas tam. A to so dispozicije, možnosti.
Ko jih razumem, odkrijem predvsem to, da sem se vse življenje bal uporabiti in realizirati jih. Namesto tega sem se raje držal utrjene poti in vselej šel tja, kamor so šli tudi vsi drugi. In nisem prišel nikamor. Zdaj imam končno priložnost, da odidem tja, kamor zares želim.
Ne odkrijemo zaklada, dobimo pa občutek, da nismo nikoli bili na pravi poti, čeprav smo sledili drugim ljudem. Sedaj dobimo občutek, kot da vemo, katera pot je prava. Vemo, da bomo ustvarili pravo pot, ki bo naša, skladna z našo željo, ne z željami drugih. Torej je očitno, da je široko utrjena pot taka, da nihče ni povsem zadovoljen z njo, a vseeno hodijo po njej in se odrekajo svoji želji.
Začetek poti je tako spoznanje, da pot, po kateri sem hodil, sploh ni bila zares moja. To ne pomeni, da se sprašujem, zakaj so ljudje neumni ali zakaj nimajo poguma. Ne, pomeni spraševanje, kako je možna situacija, kjer vsi hodijo po poti, ki nikogar ne zadovoljuje.
Vsakdo bi raje hodil po svoji poti, ve pa tudi, da če zapusti široko pot, po kateri domnevno hodijo vsi drugi, ostane sam, izoliran, ranljiv. Široka pot ponuja nekaj, česar ozka individualna pot ne more – varnost v množici, pripadnost, prepoznavnost.
Premikanje na svojo pot je torej slabše kot ostati, kjer si, ker se nihče drug ne premakne. Racionalna posameznikova odločitev pa pomeni kolektivno iracionalnost – nihče ni tam, kjer bi hotel biti.
Kaj je potemtakem moja želja?
Če je vsaka želja želja Drugega, to sicer ne pomeni, da ni moje želje. Vsaka želja je nujno oblikovana skozi Drugega (to je preprosto neizogibno), problem je le v človekovem odnosu do tega dejstva, do te neizogibnosti.
Ali torej željo prevzemam kot svojo, čeprav vem, da ni nastala v vakuumu? Ali pa živim v odtujenosti od lastne želje – reproduciram željo drugih ljudi, ker se tako pač želi, ne da bi jo prevzel kot svojo?
Strukturni pogoj človeka kot subjekta želje je, da je vsaka želja neizogibno oblikovana skozi Drugega. Ljudje ne moremo imeti nobene želje, ki ne bi nastala v odnosih z drugimi. Problem je zato šele v tem, da živim v popolni identifikaciji z željo Drugega, brez refleksije, brez prevzemanja, brez lastne pozicije. Kdor živi na tak način, hodi po široko poti in igra družbeno vlogo, v katero je povsem integriran.
V življenju se nenadoma pojavi razcep. Nastane razlika med teboj in vlogo, ki si jo igral. Nenadoma vidiš, da to, kar delaš, ni nujno, ni naravno, ni neizogibno. Ni nujno, da delaš to, kar delaš, češ da tako mora biti. Dojameš, da je vse to le ena možnost med mnogimi. In natanko v tem razcepu se končno odpre prostor za vprašanje: »Kaj JAZ hočem?«.
Zdaj natančno vidimo, v čem je problem s človekovo željo in zakaj sploh je problem.
Če bi se vsi hkrati premaknili, bi bili vsi na boljšem, a nihče ne more zagotoviti, da se bodo premaknili tudi drugi, zato je varneje ostati, kjer si, čeprav ni optimalno.
Široka pot ponuja tudi nekaj zelo dragocenega – prepoznavnost, razumljivost, pripadnost. Ko hodiš po široki poti, te drugi razumejo, ko jo zapustiš, postaneš v trenutku čuden, nerazumljiv, neberljiv. To je strašljivo. Če me ljudje vidijo na način, ki ni povsem skladen s tem, kar sem, je to še vedno boljše, kot da me sploh ne vidijo.
In široka pot elegantno reši problem z odločanjem. Ko živiš po ustaljenih vzorcih, ti ni treba nenehno odločati, izbirati, prevzemati odgovornosti za svoje življenje. Tako se dela je odrešilno – odvzame ti breme svobode. Sartre je to imenoval slaba vera (fr. mauvaise foi). To je laganje sebi, da nimaš izbire, da moraš delati tako, da je to tvoja narava ali usoda. To je laganje sebi prav zato, ker izbira obstaja, le da je preveč strašljiva.
Res je strašljiva, a na široki poti ne sledimo svoji želji, ne poznamo je, ne razumemo je. Ko se ljudje odrekajo svoji želji in hodijo po široki poti, sledijo imaginarni predstavi o tem, kaj morajo biti, kaj je normalno, kaj je uspešno. In ta imaginarna predstava jih odtuji od lastnega stremljenja, kot bi rekel Spinoza.
Ko nastane razpoka, je človek na začetku nove poti. To še ni rešitev. Je začetek iskanja rešitve. In iskanje je težko, nevrotično, polno dvomov. Ker svojo pot šele začenjam graditi. Moram jo graditi. In gradim jo v pogojih, ki sploh niso moji, v svetu, ki ni narejen za individualne poti, ampak za široke poti množic.
Pa vendar je res tudi tole. Kolektivno delovanje potrebuje posameznike, ki so doživel orisani razcep, spoznanje to ni moje. Brez tega ostaja kolektivno delovanje slepo, reproducira le drugačne verzije široke poti. Z razcepom pa se rodi prostor za resnično transformacijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar