Oblikujem predlog etičnega kodeksa. Raziskujem koncepte etičnosti in razmišljam o etiki kot estetiki življenja. Veselim se končnega izdelka. Naj grem po vrsti.
Nietzsche se ne strinja z razsvetljensko idejo, da je morala ljudi racionalna ali celo univerzalna. Še manj je navdušen nad staro idejo, da prihaja od Boga. Zelo dobro razume, da so vrednote zgodovinsko pogojene in arbitrarne. Neposredno so prepletene z razmerji moči, zato je zelo pomembno razumeti, katere so, saj lahko potrjujejo življenje ali pa ga zanikajo. Moralnost ljudi je torej genealoški pojav, kar preprosto pomeni, da je izdelek, produkt evolucije, resentimenta in družbene prevlade.
Filozof se loti genealogije morale in odkrije prvo temeljno razsežnost vsakdanjega življenja, ki je natanko – morala gospodarjev. To je, čisto preprosto, morala močnih, plemenitih in življenje potrjujočih posameznikov, za katere je dobro vse, kar izraža njihovo vitalnost, moč in odličnost. V tej perspektivi je dobro to, kar je plemenito, lepo in mogočno. Drugačna je morala sužnjev. To je morala šibkih, zatiranih in trpečih, ki na novo definirajo dobro kot krotko, ponižno in trpeče.
Globoko psihološko odzivanje nemočnih je zato presenetljivo. Izumljajo moralno maščevanje: močnih ne obsojajo z dejanji, temveč z moralno presojo. Nietzsche to imenuje »upor sužnjev v morali«. Vrhunec doseže v krščanski morali, ko postane trpljenje znak vrline, posvetni uspeh pa postane sumljiv.
Najbolj problematična je preobrazba, s katero so ljudje ustvarili notranji svet duše, krivdo in samokaznovanje. To je nekoliko presenetljivo, je pa tudi razumljivo, če že razumno ni. Obračanje navznoter postane človekovo ponotranjenje. Ali čisto preprosto: krivda ni učinek ali posledica grešnosti, temveč dolga. Nastane abstraktno razmerje med upnikom in dolžnikom. To vemo, ker lahko spremljamo, kako je religija ta ekonomski odnos preoblikovala v kozmičnega: človek je večno dolžan neskončnemu Bogu.
Morda je presenetljivo tudi to, da se ljudje pogosto še naprej oklepajo moralnih sistemov, ki zanikajo življenje. Nietzsche pravi, da niti ni tako presenetljivo, če vemo, da so ljudje izumili tudi asketski ideal, ki pomeni zanikanje sebe, ideal čistosti, ponižnosti in smisla skozi trpljenje.
Trpljenje množic dobri smisel: trpiš, ker si grešen. Torej boš trpel še naprej. Tako razumljeno trpljenje sicer za silo rešuje ljudi pred totalnim nihilizmom in brezsmiselnostjo življenja, vendar za visoko ceno. Vse gone namreč obrne proti samemu življenju. Res je, da je asketski ideal paradoksno vitalen, saj je oblika volje do moči, ki celo v zanikanju dokazuje moč človeške volje in interpretacije, zato ohranja življenje, čeprav ga nenehno obsoja.
Zanima me, kako je s tem danes. Prepoznavam namreč vrednote, ki so se rodile iz suženjske morale: krivda, suženjska enakost, usmiljenje, zamera do oblasti. Sprašujem se, kako je z vrednotami, ki potrjujejo življenje, vrednotami, ki krepijo in spodbujajo ustvarjalno moč, ne pa zamer ali krivde.
Prav zato se vračam k Foucaultu, ki uporablja genealogijo, da bi pokazal, kako se oblike znanja, resnice in subjektivnosti zgodovinsko proizvajajo skozi razmerja moči in kako konfiguracije moči in znanja ustvarjajo subjektivnost. Pri tem ga najbolj zanima zgodovina diskontinuitet, nesreč in bojev, da bi pokazal, da je to, kar imamo za naravno (norost, spolnost, kriminal, spol, celo resnica sama), v resnici kontingentno in zgodovinsko oblikovano.
Nietzschejeva volja do moči je interpretativna in ustvarjalna gonilna sila, s katero življenje vsiljuje pomen kaosu, medtem ko diskurzivne formacije sproti določajo, katere stvari so misljive in katere preprosto niso. Foucault zato upravičeno ugotovi: obstajajo zgodovinsko specifični režimi resnice, sistemi, obremenjeni z močjo, ki opredeljujejo, kaj šteje kot znanje.
A šteje le, če delujejo disciplinski mehanizmi, ki ustvarjajo še krotka telesa in omogočajo, da ljudje ponotranjijo nadzor. Rojevajo se novi posvetni pastorji, ki usmerjajo ravnanje ljudi. Duša postane v Foucaultovi analizi zapor telesa, učinek in instrument politične anatomije.
Obrat k raziskovanju etike je zato nujen. Foucault se obrne k starogrškim in rimskim praksam jaza oziroma sebstva – askēsis –, da bi raziskal etiko, ki ne temelji na univerzalnem moralnem zakonu ali krivdi, temveč na estetiki obstoja.
Askesis (ἄσκησις) je, čisto preprosto, vaja ali trening. V starogrški perspektivi pomeni etično živeti nekaj drugega kot poslušati pravila in se jim podrejati. Ne, pomeni samooblikovanje – kultiviranje telesa, želje in govora, da bi živeli lepo in svobodno. Ljudje si zamišljajo življenje kot umetniško delo, ne kot podrejanje moralnemu zakonu. Natanko tu pride do polnega izraza slavna Nietzschejeva izjava, da moramo postati to, kar smo. Foucault je dodal: ustvariti se moramo kot umetniško delo.
In kako to naredimo?
Tako, da prakticiramo svobodo znotraj razmerij moči, tako, da se oblikujemo kljub njim in skozi njih.
Življenje tako postaja afirmacija. Svet je še naprej igra sil, resničnost ni sestavljena iz substanc, temveč iz sil, kot je pokazal Deleuze. Aktivne sile potrjujejo življenje: izražajo se, ustvarjajo, interpretirajo, preoblikujejo. Reaktivne sile ga zanikajo: reagirajo na to, kar je močnejše, ponotranjajo agresivnost in proizvajajo resentiment.
Tradicionalna morala je očitno reaktivna, saj razume dobro in ga opredeljuje kot zanikanje moči, želje in vitalnosti. Afirmacija ali potrjevanje, prav nasprotno, reče življenju, razliki in postajanju da. Protistrup reaktivnemu življenju tako ni zanikanje reaktivnega, je nekaj drugega: njegovo preoblikovanje. Deleuze: afirmacija pomeni potrjevanje razlik, mnogoterost, postajanje.
Nietzschejev nadčlovek zato ni nekakšen junaški posameznik. Daleč od tega. Je nova kompozicija sil, nekdo, ki ustvarja vrednote znotraj mnogoterosti življenja, ne proti njej. Po domače: postati aktiven pomeni ustvarjati, ne soditi, pomeni eksperimentirati z življenjem, ne meriti ga po moralnih standardih.
Skrb zase tako implicira bogato mrežo dejavnosti, s katerimi posameznik preoblikuje odnos do samega sebe. Etika ni poslušnost univerzalnemu zakonu, temveč je način življenja, stilizacija lastnega vedenja, spreminjanje življenja v umetniško delo, kot predlaga Foucault, sledeč Starim.
Askeza v orisani perspektivi ni represija, tlačenje sebe in zatiranje, temveč je preobrazba. Mislim na prakse, skozi katere postaja človek drugačen od sebe. Ne skozi poslušnost, temveč skozi premišljeno delo na sebi, ki ga prepoznamo kot način, kako postaja aktiven, preveden v etični register. To pomeni preoblikovanje reaktivnih sil v aktivne, preoblikovanje podrejenosti v novo obliko subjektivnosti.
Vse to je potrebno, ker je najvišja oblika življenja samopotrjevanje, preobraženo v konkretno umetnost življenja. Skrb zase je mikropolitika potrditev, množica načinov, kako se upiramo reaktivnim silam, ki terjajo normalizacijo in krivdo. Nekoliko drugače rečeno: je izumljanje novih odnosov do sebe, drugih in resnice.
Temelj skrbi zase je imanentna etika, ker je tudi afirmacija imanentna življenju – pomeni sodelovanje v ustvarjalnosti življenja. Izražanje življenjske moči pomeni ustvarjanje novih oblik.
Epimeleia heautou ali skrb zase je torej prakticiranje svobode brez temeljev, umetniško delo v gibanju. Vrednote in normativnost življenja se namreč pojavljajo znotraj življenjskih praks in zgodovine, ne iz metafizičnih virov. Etika je niz utelešenih praks, to niso zgolj predlogi, s katerimi se je treba strinjati. Po drugi strani je vsaka oseba proces, ki ga je treba kultivirati – je množica sil in odnosov –, ne fiksni vase zaprti moralni subjekt, ki uboga. Ustvarjalnost je nad poslušnostjo, moralna vrednost življenja je vezana na eksperimentiranje, izumljanje načinov življenja, potrjevanje razlik in ne na vsiljevanje enakosti. Vselej potrebujemo genealoško kritiko, s katero preiskujemo izvor norm (komu koristijo, katere sile so jih ustvarile), saj sicer ne moremo razkriti naključij ter odpirati prostorov za alternative in izumljanje novih oblik skrbi za drugega. Enakost ljudi je regulativni ideal, ki ga uravnotežujemo z razlikami, tako kot mora pravičnost upoštevati pluralne življenjske sloge.
Zagovarjam mikropolitiko svobode, ki izzivajo makrostrukture z ustvarjanjem novih prostorov za prakse samooblikovanja (skupnostna umetnost, zadružna podjetja, participativne institucije). Skeptičen sem do rešitev, ki domnevno ustrezajo vsem; uporabljam genealogijo, da spoznam, čigavim interesom služijo univerzalne norme, živo me zanimajo obrobne prakse blagostanja. Želim prevajati skrb zase v javno podporo, ki omogoča državljanom, da razvijajo sposobnosti, ne le disciplinirajo sebe in lastna telesa.
Zagovarjam premik od preprostega označevanja simptomov k razvijanju konkretnih praks, ki preoblikujejo obstoječe odnose do želje, sramu in krivde. Primer so terapevti, ki postanejo moderatorji eksperimentiranja z načini življenja in prenehajo biti moralni sodnik ali avtoriteta, ki razglaša pacientom resnico. Podobno velja za učitelje, ki učijo prakse skrbi zase, refleksijo in ustvarjalno reševanje problemov.
Sedaj imam na voljo dovolj elementov, da se lotim pisanja etičnega kodeksa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar