Železni zakoni sveta in logika moči

Če bi želeli izvedeti, kakšen je svet, v katerem živimo, bi o tem lahko povprašali ekonomiste, sociologe, filozofe, politične komentatorje, Nobelove nagrajence. Lahko bi brali debele knjige in se izgubljali v podrobnostih in žargonu, ki ga razen avtorjev nihče ne razume. Potem bi si rekli, da bi se raje zanesli kar na svoje občutke. In bili bi nemalo presenečeni.

Trump in njegova lastna morala

Donald Trump je v nekem intervjuju, za katerega so ga zaprosili te dni, preprosto in zelo lahkotno rekel tole: Ne potrebujem mednarodnega prava. Torej bi smeli sklepati, da ga on ne potrebuje, medtem ko ga vsi drugi potrebujemo, saj sicer ni jasno, zakaj bi ga ustvarili in se ga držali. Zakaj ga torej drugi potrebujemo, on pa ne? Kako je kaj takega sploh mogoče?

Začnimo odgovarjati na vprašanje na začetku.

Kako biti srečen

Na žalost ni bilo mogoče pričakovati ničesar drugega. Novo leto se je rutinsko in stereotipno začelo s številnimi razmisleki o tem, kaj naj bi prineslo, kaj bi moralo prinesti, kaj bi se moralo zgoditi. Zdi se, kot da se ne moremo izogniti besedici moralo. Tudi ostri kritiki sodobnih načinov življenja, ki jih usmerja ta beseda, na koncu uporabijo isto besedo. Vtis je, da so ujetniki istih mehanizmov, le da imajo različna mnenja.

Stoicizem nove dobe

Pregled člankov v današnji številki časnika The Guardian postreže z nenavadno zanimivim in pomenljivim razkorakom, ki bo vse bolj vplival na našo prihodnost in načine, kako bomo živeli.

Označeni in brez deleža, ne izključeni

Povabljen sem na mednarodno konferenco, ki je namenjena novim, svežim razpravam o konceptu inkluzije. Na prvi pogled bi kdo rekel, da je to še ena priložnost za stereotipno in dolgočasno razmišljanje o prepotrebnem vključevanju pripadnikov in pripadnic ranljivih družbenih skupin v družbo, da bodo tam vsi zastopani in bodo imeli enake možnosti. A če bi bila konferenca namenjena takemu razmišljanju, se zanjo ne bi niti zmenil, še slišati ne bi hotel zanjo.

Glede upanja

O čem v resnici govorimo, ko uporabljamo besedo upanje? Mislimo na neenakomerno razporejenost oblasti in premoženja oziroma denarja med ljudmi ter na to, da bo kdaj radikalno drugače? Kaj pa, če mislimo na skupno spreminjanje življenja na bolje, kar bi lahko zvenelo socialistično ali celo komunistično? Najbrž ne.

Tiranija brez prepovedi

Pravzaprav ni osupljivo, da se je psihologija jaza tako močno vgradila v življenje sodobne neoliberalne kulture. Nikakor ni, kajti koncept samoaktualizacije ima v svojem jedru idejo, da obstaja v vsakem človeku instanca, ki se imenuje jaz. Ta ima potenciale, ki jih lahko razvija in postaja, kar lahko postaja. Njegovo premikanje je centripetalno. Vse se vrača k jazu kot izhodišču in cilju. Ko raste, se razvija, postaja vse boljši. Jaz dela na sebi in se aktualizira. Taka je osnovna ideja samoaktualizacije.