Če bi želeli izvedeti, kakšen je svet, v katerem živimo, bi o tem lahko povprašali ekonomiste, sociologe, filozofe, politične komentatorje, Nobelove nagrajence. Lahko bi brali debele knjige in se izgubljali v podrobnostih in žargonu, ki ga razen avtorjev nihče ne razume. Potem bi si rekli, da bi se raje zanesli kar na svoje občutke. In bili bi nemalo presenečeni.
Občutki bi nam namreč sporočali, da je precej verjetno, da je svet tak, da v njem vladajo močni, bogati in vlivni ljudje nad vsemi drugimi ljudmi, da je torej pomembna moč, da je pomemben položaj ali družbeni status, da je pomembno premoženje, da je pomemben denar. Bi bili ti občutki, podkrepljeni z vsakdanjimi izkušnjami, povsem zgrešeni? Misim, da ne bi bili. Ne povsem.
Lahko pa bi tudi prisluhnili ameriškemu predsedniku ali njegovim podpornikom. Zakaj bi to naredili? Ker so močni, oblastni, vlivni in bogati, imajo veliko premoženja, ki ga v zadnjem času še povečujejo, in sicer tako, da ga preprosto ukradejo drugim. Vstopijo v drugo državo, ugrabijo njenega predsednika, nato pa oblasti v državi rečejo, da njihovo naravno bogastvo, nafta, od zdaj naprej kratko malo ni več njihovo, ker so ga ravnokar razglasili za svojega. Ne bi se mogli potolažiti, češ da je to osamljen primer, kajti isti ljudje obenem sporočajo neki drugi državi, Danski, da bo največji otok na svetu, Grenlandija, prav tako kmalu njihov, ker ga preprosto potrebujejo. In ker ga potrebujejo, si ga bodo, če ne bo šlo zlepa, prisvojili z vojaško močjo, ki jo tudi imajo. Tako preprosto je to.
Da, moč je na tem svetu zelo pomembna, izkušnja nas ne vara.
Če pa prelistamo današnjo številko časnika The Guardian, je celotna zadeva še preprostejša in je kristalno jasna.
Namestnik vodje kabineta Bele hiše, Stephen Miller, je v oddaji CNN pojasnil Trumpov novi pristop k zunanji politiki. Pojasnil ga je tako preprosto, da ga razume čisto vsakdo. »Živimo v svetu, v resničnem svetu, Jake, ki ga vodi moč, ki ga vodi sila, ki ga vodi oblast. To so železni zakoni sveta od začetka časa,« je dejal. Tako je zapisano v članku, ki nosi naslov Trumpove teritorialne ambicije: novi imperializem ali cesarjevo novo oblačilo? (Julian Borger, The Guardian, 10. januar 2026).
Ljudje, ki se zavzemamo za solidarnost, vzajemni altruizem, egalitarnost, nehierarhična razmerja med ljudmi, skrb za drugega, etično delovanje in obče dobro, smo v tej perspektivi zgube ali pa naivni romantični utopisti, ki ne razumejo železnih zakonov sveta, to pa pomeni, da ne razumejo niti sveta samega, ne razumejo, kako se obrača, kakšen bo v prihodnosti.
A zadeva je kompleksnejša, kot mislita Trump in Miller. Kakšna je?
Če bi bili železni zakoni sveta res tako železni, kot trdi slednji, pojasnilo na CNN-u sploh ne bi bilo potrebno. Govorjenje bi bilo povsem odveč: Grenlandijo bi preprosto molče vzeli. In če bi hoteli vzeti še kaj drugega, bi storili enako.
Res je, Trump hoče Grenlandijo, Panamski prekop, kanadsko nafto, venezuelsko nafto in še kaj. Toda vsaka nova pridobitev zahteva vzdrževanje. Kako boš vladal Grenlandiji proti volji Dancev in Grenlandcev? Z vojaško zasedbo? Koliko to stane? Koliko časa?
Na misel mi pride celo Hayek: noben center ne more procesirati vseh informacij. Po domače: svet je preveč kompleksen za enega vladarja. Ne velja le za nekdanjo Sovjetsko zvezo, velja tudi za Trumpa, ki se odloča impulzivno, brez institucionalnega znanja, diplomatske mreže in brez zaveznikov. Kar vidimo, zato ni moč – je le iluzija moči. Resnična moč je namreč distribuirana, temelji na vzajemnem zaupanju, mrežah in institucijah. Trump sicer vse to razgrajuje, vendar obenem razgrajuje same temelje ameriške moči.
V kompleksnih sistemih, in vsi živimo v njih, spremembe niso linearne. Dolgo se ne zgodi nič, potem pa se zgodi vse naenkrat. To smo že doživeli: Sovjetska zveza je leta 1988 izgledala večna. Leta 1991 je ni bilo več.
Ne moremo napovedati, kdaj se bo Trumpov sistem sesul, spremljamo pa strukturne napetosti, ki se kopičijo: zavezniki se oddaljujejo (Evropa, Kanada, tradicionalni partnerji); Kitajska gradi alternativne mreže; notranji razkol v ZDA (polovica države ne pristaja na to, kar dela Trump), ekonomska nestabilnost (carinske vojne, dolgovi); izguba mehke moči (privlačnosti ameriškega modela).
Očitno je, da vse le ni tako preprosto. Potrebno je govorjenje in potrebno je razlaganje, kar pomeni, da moč enostavno ni dovolj. Če jo imaš in verjameš v železne zakone sveta, jo namreč uporabljaš. Nikomur ne razlagaš, da jo imaš, ničesar ne pojasnjuješ, ker ti ni treba, saj imaš moč, ki jo uveljavljaš, ne da bi komu kaj razlagal.
Surova moč torej ni dovolj. Potrebuje razlago, zgodbo, ki jo mora slišati veliko ljudi, da pristanejo nanjo ali pa se je vsaj ustrašijo. Kdor ima moč, torej nujno potrebuje druge ljudi in – ideologijo.
Hegemonija tako ni zgolj moč. Preprosto ni. Je moč plus pristajanje, ki ni nujno strinjanje. Še več, potrebna je nenehna produkcija besed, ki jo imenujemo ideološki govor. In zanj potrebuješ medije. Millerjeva medijska izjava, da obstajajo »Železni zakoni od začetka časa« je ideološka trditev, ki se pretvarja, da je naravoslovni opis.
Tu pa že trčimo na prvo razpoko, ki je značilna za ideološke prakse: naturalistična zmota. Miller trdi, da je tako, kot je, ker tako mora biti – ker je vedno tako bilo. Toda to kratko malo ni res. Obstajale so in obstajajo človeške skupnosti, ki so organizirane povsem drugače. Obstaja mednarodno pravo, res je, da je krhko, nepopolno in pogosto kršeno, toda obstaja kot dosežek, kot opomin, da je mogoče živeti drugače. Če bi bili železni zakoni res železni, ga preprosto ne bi bilo, ker bi bilo povsem nesmiselno in absurdno.
Druga razpoka v ideologiji je notranja nestabilnost logike moči. Kaj to pomeni? Pomeni to, kar so nam povedali že Stari: kdor živi po meču, umre po meču. To ni moralna sodba, temveč je strukturna zakonitost. Imperiji so se še vselej izčrpali. Zahtevajo namreč nenehno uporabo sile, nenehno nadzorovanje, neprekinjeno zatiranje upora. In nekoč – vedno – neizogibno trčijo ob mejo. Trumpova Amerika tako naleti na Kitajsko, ki ima tudi moč. In potem?
Obstaja še tretja razpoka: potreba po legitimaciji. Zakaj Miller sploh govori? Ker želi, da ljudje verjamejo, da je tako, kot govori, prav, ali pa je vsaj neizogibno. Toda zakaj to potrebuje?
Ker človeška bitja niso le ubogljivi, nemočni subjekti, podrejeni sili, moči ali oblasti. So bitja, ki mislijo, sprašujejo, sodijo, pristajajo – ali pa ne pristajajo.
Je torej sploh res, da mi, romantični idealisti, nimamo moči? Hm.
Hannah Arendt je sijajno odgovorila na zastavljeno vprašanje. Obstaja namreč moč (ang. power) in obstaja sila (ang. force). Sila je individualna, mehanska, instrumentalna: tanki, bombe, kapital. Moč pa je nekaj drugega: je zmožnost skupnega delovanja. Moč vznikne, ko ljudje delujejo skupaj. In ta moč lahko premaga silo. Še vedno jo je. Ne takoj, ne hitro in ne brez žrtev. Toda lahko jo.
Trump ima silo, saj o tem ne gre dvomiti. Nima pa moči. Silo je treba nenehno uveljavljati, moč pa se vzdržuje sama, ker temelji na skupnem prepričanju.
Kakšna je torej alternativa domnevnim železnim zakonitostim sveta, ki naj bi bili od nekdaj?
Alternativa se začne udejanjati v trenutku, ko ne pristanemo – na primer na Millerjevo ali Trumpovo zgodbo. Ko kratko malo ne sprejmemo, da so to železni zakoni, ko pripovedujemo drugačno zgodbo. Da je njuna trditev ideološka, ne pa opis resničnosti.
Alternativa živi, dokler ohranjamo alternativno vizijo, ki pomeni vzdrževanje možnosti. Pomeni ohranjanje vednosti, da je mogoče živeti drugače. Ta vednost je natanko oblika moči, ki je Trump nima in je ne razume.
Zelo pomembno je tudi, da se zavedamo, da železni zakoni niso železni. Imperiji nujno padajo, hegemonije se prej ali slej izčrpajo. Kar se zdi večno, je kmalu razkrito kot začasno. Ne vemo, kdaj se razkrije, in ne vemo, kako. Vemo pa, da se neizogibno bo razkrilo.
Zapisano ne pomeni, da imperiji propadejo hitro ali brez škode. Teorija kompleksnosti nam pove le, da dolgoročno niso vzdržni, to pa lahko pomeni desetletja. In v tem času lahko naredijo ogromno škode.
Trumpov imperializem bo propadel, vprašanje je le, kaj bo uničil, preden propade. Koliko ljudi bo trpelo? Katere institucije bodo nepopravljivo poškodovane? Ali bo propad nasilen ali postopen?
In še: Kaj pride potem? Propad imperija ni avtomatično dober. Lahko nastane kaos, nov imperij, lahko se pojavi fašizem. Emergenca je nepredvidljiva.
Vemo tudi, da zgodovina ni na strani močnih, ker sploh nima strani. In ljudje, ki mislijo, da je na njihovi strani, jo pogosto izgubijo ravno zato, ker so tako trmasto prepričani, da imajo prav in da se vsi drugi motijo.
»Živimo v svetu, v resničnem svetu, Jake, ki ga vodi moč, ki ga vodi sila, ki ga vodi oblast. To so železni zakoni sveta od začetka časa,« je dejal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar