Tiranija brez prepovedi

Pravzaprav ni osupljivo, da se je psihologija jaza tako močno vgradila v življenje sodobne neoliberalne kulture. Nikakor ni, kajti koncept samoaktualizacije ima v svojem jedru idejo, da obstaja v vsakem človeku instanca, ki se imenuje jaz. Ta ima potenciale, ki jih lahko razvija in postaja, kar lahko postaja. Njegovo premikanje je centripetalno. Vse se vrača k jazu kot izhodišču in cilju. Ko raste, se razvija, postaja vse boljši. Jaz dela na sebi in se aktualizira. Taka je osnovna ideja samoaktualizacije.

Spregleda pa, da ima jaz meje, ki jih samoaktualizacija preprosto ne more preseči, ker ne more preseči lastnega izhodišča. Prav zato je Maslow predlagal nekaj drugega: samopreseganje.

Samopreseganje ima povsem drugačno strukturo. Ne obstaja jaz, ki presega sebe, da bi postal več sebe. Ne, to je jaz, ki se obrne stran od sebe, se pozabi in se izgubi. Ni več središče, gibanje je centrifugalno, k nečemu, kar presega jaz.

Vsakdanja pamet tega ne more razumeti, ker misli iz jaza. Zanj je vse, kar se zgodi, nekaj, kar se zgodi njemu. Tudi samopreseganje je za vsakdanjo pamet nekaj, kar počne jaz: jaz presegam sebe, jaz grem onstran, jaz dosegam višje stanje. V takem razmišljanju pa je neodstranljiva logična napaka.

Kdo je namreč jaz, ki presega samega sebe? In kdo je jaz, ki je tako presežen? Zlasti pa: kdo je tisti, ki ima izkušnjo samopreseganja?

Resnično samopreseganje pomeni, da ni več tistega, ki presega. Ni več središča, iz katerega bi opazoval preseganje in ga omogočal. Je samo – odprtost. Govorimo o umiku jaza, da bi se lahko rodilo nekaj, kar ravno ni jaz.

Maslow je v poznih letih slutil, kaj se bo zgodilo z njegovim konceptom, zato je svojo teorijo temeljito spremenil. Najvišja stopnja človekovega razvoja ni več samoaktualizacija, temveč je nekaj, kar pride, ko samoaktualizacija odpove, ko jaz, ki se aktualizira, ugotovi, da ga aktualizacija ne izpolnjuje. Takrat je možna praznina, v kateri ne zbeži nazaj v projekt jaza.

Pa vendar je industrija osebne rasti izkoristila avtorjevo zagato. Samopreseganje so preimenovali v višjo ali globljo samoaktualizacijo. Od ljudi so začeli pričakovati, da ne bodo razvijali le potencialov, temveč tudi duhovne potenciale! Ni dovolj, da postane človek najboljša verzija sebe, postati mora transcendirana verzija sebe! Človek naj presega samega sebe, svoj jaz, toda to samopreseganje je njegovo, je jazovo.

Taka je današnja karikatura samopreseganja, igre, ki ji nadjaz ukazuje: presegaj se! Bodi transcendenten! In če nisi, si še vedno premalo.

V taki kulturi guruji samopreseganja ne prepovedujejo, ker obljubljajo. Vse je mogoče! Ni meje, postaneš lahko kdorkoli in karkoli. Tiran, ki zahteva nemogoče, je ljubljen in oboževan. Ljudje mu množično sledijo, množična psihologija jaza ne razume Freudovega simbolnega zakona, ki je bil še vezan na prepoved, ponotranjeni očetovski glas, ki je sporočal: tega ne smeš. To je bilo trdo jedro zakona, lahko je bilo tudi kruto, toda imelo je strukturo. V sodobni kulturi tega glasu ni več, oče je osramočen in ponižan, zapovedano je brezmejno uživanje. Kdor ne uživa, bo prej ali slej doživel, da ni srečen, uspešen in izpolnjen. Ni dosegel meje in ni je presegel.

Nova oblika tiranije je tiranija brez prepovedi, ki se kaže kot neizprosna svoboda.

Resnično, kaj pomeni v taki kulturi biti zvest temu, kar človeka presega? Kaj je molitev brez objekta, odprtost, odgovornost pred Drugim, praznina, ki se sprašuje, etika kot srečanje dveh zavesti in kritika kulture samoaktualizacije? Ima vse to sploh kak smisel?

Najbolj temeljno vprašanje, ki si ga lahko zastavimo, vključuje zvestobo, spraševanje, raziskovanje, življenje samo in razumevanje, kaj življenje je. A zakaj bi si tako vprašanje zastavil? To je izjemno zahtevna naloga, v času, ko nam govorijo, naj preprosto sledimo toku, ki ga oblikujejo guruji in vplivneži.

Zakaj bi bil zvest temu, kar nas presega, bil naravnan na razlikovanje med pristno in lažno transcendenco, bil pozoren, potrpežljiv in odprt? Zakaj ne bi sledil toku, ki ne terja niti odpora niti  razločevanja? Taka vseživljenjska naloga je lahko prezahtevna. Vključuje zvestobo tudi takrat, ko ni potrditve, ni nagrade in ni gotovosti. Neprimerno laže je namreč slediti vplivnežem, ki ponujajo odgovore, bližnjice in tehnike. Zvestoba transcendenci ne ponuja ničesar od tega. Je težja, bolj osamljena in bolj negotova.

Kot zvesti potrošnik torej pričakujem metodo, korake in navodila, recept, ki mu lahko sledim. Naj bodo recepti jutranjih rutin, meditacijskih tehnik, dihalnih vaj in manifestacijskih praks. Naj bodo podprte z obljubami, da bom uspešen, ko bom vse to naredil.

Sledil bom toku, obljubim. Zvestobo prisegam gurujem in vplivnežem, sledil bom njihovim korakom, prevzemal njihove prakse, kupoval njihove tečaje, da bom končno prišel tja, kamor so prišli sami. Zakaj bom vse to počel?

Ker ima orisano sledenje jasno strukturo: nekdo vodi, drugi sledi, prvi ve, drugi ne ve, eden je že tam, drugi še hodijo. Cilj je določen vnaprej in je otipljiv: sreča, uspeh, prebujenje, svoboda. So skrbno izdelane podobe in ideali, potrebna je le projekcija. Ne bom sledil transcendenci, temveč drugi osebi, ki trdi, da jo je že dosegla.

Ni pomembno, da je na delu odvisnost od drugih. Kakor ni pomembno, da človek v taki perspektivi nikoli ne postane subjekt lastnega iskanja, da ostaja nedoletni učenec, ki čaka na učiteljevo potrditev.

Zakaj torej slediti nečemu nevidnemu, nečemu, česar ni mogoče posedovati, temu, kar se izmika vsakemu prijemu? Zakaj se prepuščati nečemu, kar nima vodiča, nima recepta in nima zagotovila, da boš prišel kamorkoli? Zakaj biti kakor Mojzes, ko je hodil proti vrhu gore in ni imel pojma, na kaj bo naletel?

Laže je iskati preproste odgovore. Kdor ti ponuja lahke korake k transcendenci, ti ne prodaja transcendence, temveč podobo, ki jo bo tvoj ego z veseljem kupil, ker mu obljublja, da bo ostal nespremenjen, da bo postal boljši na način, ki ga ves čas že razume. Tako bo dosegel višje stanje, ne da bi se moral prej izgubiti.

Resnična zvestoba transcendenci je pretežka, ker zahteva pripravljenost, da ne veš in hodiš v temi, vztrajaš brez potrditve in da ti nihče ne pove, ali si sploh na pravi poti.

Vem, da zvestoba transcendenci ni ločena od vsakdanjega življenja, da ni nekaj, kar bi počel v posebnih trenutkih in potem pozabil. Jasno mi je, da je način, kako jem zajtrk, poslušam človeka pred seboj, kako se odzovem, ko me nekdo prizadene, kako prenašam svojo utrujenost, žalost in zmedo.

Transcendenca je namreč tu, v tem trenutku, v tem odnosu, v tem vdihu. Njena zvestoba ni popularna, še manj je spektakularna, ker je tiha. Prepoznavam jo v majhnih dejanjih pozornosti, potrpežljivosti in odprtosti. V tem, da se ne zaprem, ko bi bilo lažje, da bi se, da ne obsojam, ko bi bilo hitreje, če bi, da ostanem, ko bi raje pobegnil.

Strinjam se, da je pozornost najpopolnejša oblika molitve in da je zvestoba transcendenci natanko ta pozornost, ki je način, kako sem, kako gledam in kako poslušam. To je zvestoba negotovosti, ki ne bo nikoli produkt vplivnežev, ki vselej vedo, kako deluje vesolje, kaj je treba narediti in kaj bo kdo pridobil. Njihova gotovost je mamljiva, ker je biti človek težko ravno zato, ker ne vemo. Ne vemo, zakaj smo tu, ne vemo, kako biti, ne vemo, kaj pride po smrti. Ne vemo, ali ima življenje smisel, in ta nevednost je neprijetna. Hoče zapolnitev in odgovore. In jih dobi.

Transcendenca pa ni odgovor. Je globina vprašanja, brezno, ki se odpre, ko vsi odgovori odpovejo, ker so nezadostni. Zvestoba tej globini pomeni ostajati v vprašanju, zaradi česar človek ne pobegne k lahkim odgovorom in ne baranta negotovosti za lažno gotovost.

To je izjemno zahtevno, kajti vse v nas hoče gotovost, tla pod nogami, jasno vednost. In transcendenca nas vabi ravno v tisto, kar nima tal. V lebdenje. V zaupanje brez zagotovil, v življenje vprašanj.

To je zvestoba transcendenci: živeti vprašanja kot odprtost brez dna. Zvestoba temu, kar te presega, se ne kaže v tem, v kar verjameš, ampak v tem, kako živiš.

Zvestoba se kaže v tem, kako ravnaš s človekom, ki ti ne more ničesar vrniti. Kako govoriš o človeku, ki ni navzoč, kako nosiš svojo moč ali svojo nemoč, kako se odzivaš na trpljenje. Ali se zapreš ali ostajaš odprt.

Jezus ni nikoli rekel: kdor veruje vame, bo odrešen. Rekel je nekaj drugega: karkoli storite najmanjšemu izmed vas, ste meni storili. Resnično, zvestoba je v dejanju.

Kako torej biti zvest? Ne vem. Vem pa, da se začne tam, kjer prenehamo iskati recepte. Kjer sprejmemo, da preprosto ne vemo, kjer hodimo v temi, ker vemo, da je vsaka luč, ki jo ponuja nekdo drug, le senca tiste luči, ki jo moramo najti sami.

Ne moremo pa je najti brez Drugega, kajti preseganje pomeni iti onstran sebe. In kaj je onstran sebe? Drugi. Ne Drugi kot instrument mojega razvoja, temveč Drugi kot tisti, ki me kliče, nagovori, me postavi pod vprašaj in naredi odgovornega. In ta odgovor ni moj projekt. Je moja izpostavljenost. Moja ranljivost.

To je samopreseganje. Ni jaz, ki se vzpenja k višjim stanjem, je jaz, ki se izpostavi in odpre. Pusti, da ga zadene nekaj, česar ni izbral, ni načrtoval in ni hotel.

Zvestoba transcendenci je zvestoba življenju. Temu življenju, tej praznini, temu vprašanju, temu trenutku.