Povabljen sem na mednarodno konferenco, ki je namenjena novim, svežim razpravam o konceptu inkluzije. Na prvi pogled bi kdo rekel, da je to še ena priložnost za stereotipno in dolgočasno razmišljanje o prepotrebnem vključevanju pripadnikov in pripadnic ranljivih družbenih skupin v družbo, da bodo tam vsi zastopani in bodo imeli enake možnosti. A če bi bila konferenca namenjena takemu razmišljanju, se zanjo ne bi niti zmenil, še slišati ne bi hotel zanjo.
Konferenca, ki bo potekala v Beogradu, je v resnici zasnovana bistveno drugače. Že njen naslov je pomenljiv in me pritegne: Inkluzivna revolucija: nova obzorja družbene pravičnosti.
Osnovna ideja konference me zelo zanima. Naj jo predstavim.
Končna konceptualna plast konference se osredotoča na solidarnost kot ključni, a potlačeni koncept sodobnih družb. V pogojih tržne racionalnosti in individualizacije družbenih tveganj se solidarnost pogosto zreducira na začasne, projektne ali filantropske oblike pomoči. Konferenca se sprašuje, ali je mogoče obnoviti solidarnost kot trajno institucionalno načelo, in ne le kot moralni apel. V tem smislu obravnavamo vključenost kot poskus ponovne institucionalizacije solidarnosti, pa tudi kot prostor, v katerem se odloča, ali bodo družbe sprejele logiko konkurence ali razvile nove oblike družbene kohezije.
Ideja konference me zanima zato, ker daleč presega običajne predstave in ideje o družbi, v kateri so nekatere družbene skupine izključene, družba pa je zainteresirana, da jih vključi. Tako razmišljanje ima vsaj dve temeljni pomanjkljivosti.
Prvič. Ne obstaja družba, iz katere bi bili nekateri ljudje izključeni. Res je, da so označeni kot izključeni, a v resnici niso nikamor odšli. Še vedno so v družbi, znotraj nje živijo in delujejo, le nalepko so jim dali. Ne po naključju.
Drugič. Ranljive družbene skupine, na rob družbe potisnjene skupine, marginalizirane skupine so izrazi, s katerimi si je mogoče predstavljati, da so ranljivi le nekateri ljudje, ne pa vsi, da so nekateri potisnjeni na rob družbe, kot da obstaja tak rob. Niso torej izključeni, ne živijo zunaj družbe, so pa na njenem robu in so ranljivi.
A družba ne deluje tako. Kako deluje?
V resnici poteka izključevanje tako, da so nekateri ljudje arbitrarno določeni za izključevanje, ki poteka na zelo subtilne, pogosto povsem nevidne načine. Ljudem se spontano zdi, da je nekdo, ki uporablja za premikanje invalidski voziček, sam po sebi ranljiv. Ne pomislijo, da je morda kot osebnost čudovit človek, skrben oče ali skrbna mati otrok, sočutna in inteligentna oseba, zmožna dobrega pogovarjanja. Enako razmišljajo, ko srečajo na ulici starca – tudi ta je ranljiv že samo zato, ker je pač dosegel določeno starost. In verjetno spontano pomislijo, da aktualni ameriški predsednik gotovo ni ranljiv, čeprav jih ima osemdeset.
Mislim, da je izjemno dober koncept, ki prestavi običajno razmišljanje o izključenih in ranljivih ljudeh drugam, razvil Jacques Rancière: le partage du sensible ali razdelitev čutnega.
Naj najprej pojasnim, da taka razdelitev omogoča dvoje. Najprej nam sporoča, da družba ni kar celota, danost, ki je padla z neba, ni določena in urejena sama od sebe, kot da je krogla, ki ima notranje središče in zunanje robove. Ima obrise, ki nastajajo skozi zgodovino in se spreminjajo, ima dostope.
Hrbtna plat istega pa so načini in mehanizmi, ki ljudem sporočajo, kdo je vir motenj takega reda, kdo ga ovira ali ogroža.
Koncept je zares dober, ker z njim opisujemo temeljne operacije, s katerimi vsaka družba določa, kdo je viden in kdo neviden, kdo je slišan in kdo nem, kdo šteje in kdo ne šteje, kdo je bolj pomemben in kdo manj. Rekel sem, določi, tu ni ničesar naravnega, večnega ali absolutnega. Je arbitrarno. Torej je nekaj, kar bi bilo lahko tudi drugačno. Taka je ključna ideja. Nič ni vgravirano v granit ali vpisano v tkanino vesolja.
In ker ni nič določeno za vse večne čase, je zelo koristno in dobro še enkrat razmisliti, kaj družba sploh je.
Naj najprej povem, kaj zagotovo ni. Ni skupnost ljudi, v kateri so vsi njeni člani enako prisotni. So prisotni, kot sem že rekel, nikamor niso odšli, niso pa enako prisotni. Razlika je pomembna. V vsaki družbi namreč obstajajo režimi vidnosti. To je sistem skupnega življenja, ki določa, kaj in koga je v določenem trenutku mogoče videti, slišati ali misliti. Bistveno je, da ni nevtralen. Je učinek političnih operacij, čeprav se ljudem spontano kaže kot naraven in samoumeven, da spontano mislijo, da »tako pač je«.
Ljudje, s katerimi se srečujem vsak dan, nekateri uporabljajo invalidski voziček, sicer res niso nikamor odšli – še vedno so v družbi –, niso pa v istem delu čutnega, kot bi rekel Rancière. So vključeni, navzoči in vidni – le na poseben način. Veljajo za ranljive, potrebne pomoči, so drugačni in imajo posebne potrebe.
Še enkrat: niso nevidni, niso izključeni, niso marginalizirani, nikamor niso potisnjeni. Nihče jih ni potisnil, nihče jim nič noče. Nasprotno, njihova vidnost jih hkrati skriva in razkriva. Razkriva jih kot posebne objekte skrbi, saj imajo posebne potrebe, kot rečeno.
Ključno pa je, da jih režim vidnosti na posebne načine skriva kot subjekte – kot ljudi, ki doživljajo, čutijo, govorijo, mislijo, ustvarjajo, delujejo. Ko rečem skriva, mislim na to, da jih preprosto ne upošteva kot subjekte, ker jih upošteva predvsem kot objekte skrbi.
Vidimo torej, da nihče ni zares izključen. Le položaji in družbeni statusi so razdeljeni na posebne načine, zaradi katerih so nekateri ljudje kot sicer nevidni in neslišani, deležni posebne pomoči in skrbi. Družbeni red torej določa, kje je kdo in kdo je kdo: ti si tukaj, tvoja vloga je ta, tvoj glas sega do tod. Še enkrat: tu ni nobene izključenosti in potisnjenosti. Analogno je tudi inkluzija nekaj, kar ne obstaja. Je namreč posebna operacija, ki ne spreminja ustaljenega reda, le razširi ga, da vključi še nekoga, ki mu dodeli posebno mesto znotraj obstoječega sistema.
Politika, kot jo razume Rancière, nam pomaga razumeti, zakaj je za demokracijo in sam obstoj družbe pomembno in celo ključno razumeti izključevanje in inkluzijo na ustrezen način.
Da bi razumeli pomen politike, moramo najprej razločiti upravljanje obstoječega reda od prekinitve reda. Upravljanje je vrsta strategij in operacij, ki vključuje tudi osiromašeno razumevanje inkluzije izključenih ljudi. To je vsepovsod okoli nas, razumljena pa je kot prispevek k upravljanju obstoječega reda.
Prekinitev reda je nekaj drugega. Je trenutek, ko tisti, ki niso bili šteti, zahtevajo, da štejejo. Ko ljudje, ki niso bili slišani, spregovorijo, ne da bi prosili za dovoljenje. Ne govorijo o potrebi po inkluziji in po širjenju zavesti ljudi, po vključevanju marginaliziranih ljudi, po opolnomočenju, upoštevanju, spoštovanju idr. Ne, zgodi se to, kar imenuje Rancière razhajanje (dissensus), ki očitno ni konsenz. Tega je sicer v obstoječem redu veliko: vsi ljudje se strinjajo, da so invalidi premalo prisotni v družbi, da jim je treba dati več priložnosti, da bi morali imeti vsi enake možnosti, da bi morali bit zastopani itd.
Sam mislim, tako kot Rancière, na razpoko v tej idilični konsenzualni tkanini. Šele tako namreč pokažemo, da družbeni konsenz ni bil nikoli univerzalen, da je vedno nekdo ostal zunaj, da je tudi danes tako in da bo vedno tako.
V vsaki družbi živijo ljudje, ki nimajo svojega deleža in nimajo dostopa do njega, če lahko tako rečem. Ne živijo nekje drugje, izključeni – nasprotno, ves čas so tu in so del družbene celote –, obenem pa so del, ki mu ni priznan delež. To pomeni, da so brez deleža v tem, kar naj bi bilo skupno.
Človek na invalidskem vozičku zato ni izključen iz družbe, ker je njen organski sestavni del. Ključno pa je, da mu ni priznana polna udeležba v odločanju, v kulturi, v javnem prostoru, v podobi normalnega človeka.
Obrat v razmišljanju, ki ga moramo narediti, je zato natanko ta, ki ga predlaga Rancière: enakost ljudi ni cilj, ki bi ga bilo treba doseči in ga bomo morda dosegli enkrat v prihodnosti, če se bomo dovolj potrudili, temveč je aksiom, ki ga je treba 'zgolj' verificirati, tukaj in zdaj.
Torej ne čakamo, da nam bo družba podelila enakost, da se bodo ljudje čudežno razsvetlili, da se bo zavest nekako razširila. Ne, enakost preprosto predpostavljamo in delujemo iz nje, udejanjamo jo. Emancipacija namreč ni proces, v katerem nas nekdo osvobodi ali, kar je zelo modno, opolnomoči, ker to naredimo kar sami.
Konference se zato veselim, ker ima revolucionarni naboj, saj že njen naslov sporoča: potrebujemo inkluzivno revolucijo in nova obzorja družbene pravičnosti. Vsi, ne le ti, ki so domnevno izključeni.
Revolucionarnost je v drži, saj delujemo, kot da smo že osvobojeni. Ne čakamo na osvobajanje in vključevanje, s tako držo pa že razgaljamo, da sistem, ki nas ima za nesvobodne, preprosto laže in se spreneveda.
Naj povzamem svoj prispevek na konferenci.
V družbi poteka porazdeljevanje deležev, krajev, vlog, statusov, prostorov, časov in oblik dejavnosti. Na ta način se določa, kako posamezniki sodelujejo v tem skupnem porazdeljevanju, ki znotraj občestva določa kompetence, sposobnosti in nesposobnosti. Določa, kdo je viden v skupnem prostoru in kdo ni, kdo prispeva k skupnim diskurzom in kdo ne. V temelju politike leži »estetika«, ki določa, katere ljudi bomo videli pogosto, katere redke in katerih nikoli, s tem pa vpliva tudi na oblike vsakdanjih izkušenj.
Sklepna misel: inkluzija, ki jo podeli sistem, ni emancipacija in ni opolnomočenje. Je integracija v obstoječi red, ki ohranja svojo strukturo.
Resnična sprememba razpre vprašanje samega družbenega reda: Zakaj sploh obstaja razdelitev na vključene in izključene? Kdo jo je vzpostavil in v čigavem interesu?
Novo obzorje družbene pravičnosti omogoča oblika skupnosti, ki poje in pleše svojo lastno enotnost in ne jamra, da je izključena. Mislim na originalne prakse govora in telesa, prostore telesnega gibanja, ki je inherentno gibanje skupnih teles, predstavljam si skupno življenje ljudi, ki niso več prilagojeni obstoječim ciklom produkcije, reprodukcije in podreditve, ker se z močjo besed odvrnejo od svoje »naravne« družbene usode.
Naslavljam se na politične subjekte, ki resno dvomijo o dani porazdelitvi čutnega in normalnosti dominacije ter so pripravljeni na novo montažo besed in podob, ki bo sposobna preoblikovati ozemlje vidnega, miselnega in možnega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar