Vsakodnevno boleče občutenje načinov, kako se politiki v javnosti obmetavajo z besedami, drug drugega pošiljajo k psihiatrom na preglede, se zmerjajo in so včasih nepredstavljivo vulgarni oziroma primitivni, kdaj lažejo, se sprenevedajo, je očitno del vsakdanjega življenja, na katerega se počasi navajamo. Navajamo se na pritlehnosti, vedenje, za katerega ne bi nikoli želeli, da ga usvojijo naši otroci, besednjak, ki ga v treznem stanju ne bi uporabili niti, če bi nas cvrli v vrelem olju, avtoritarnost, ki dokazuje slabo nadzorovanje agresivnih impulzov, zaradi česar nas je upravičeno strah, kajti taki ljudje so lahko zelo nevarni, ko jim stopi oblast v glavo in narekuje njihovo obnašanje. In če k temu dodam skorajšnji govor človeka, ki je pred svetovno javnostjo razpredal, kako lahko celo državo pošlje v pekel in pobije čisto vse njene prebivalce, pomislim, da je morda na delu nekakšna zlobna sila, ki ljudem preprosto ne dovoli, da bi živeli vsaj v miru in medsebojnem spoštovanju, če se že sporom, konfliktom in nesporazumom ne morejo povsem ogniti.
In v takem živem pesku, v katerega se počasi pogrezamo, je prava oaza pogovarjanje z dijakom, ki prihaja k meni vsak dan. V resnici se pripelje, saj potrebuje za premikanje električni invalidski voziček.
Dogovorjena sva za uro in vselej pride kako minuto prej. Včeraj sem ga vprašal, zakaj pride pred dogovorjeno uro in mi je odgovoril.
Ker zaradi cerebralne paralize ne more govoriti, z roko kaže na posamezne črke in jaz počasi prepoznavam besede, ki jih tako oblikuje. Najino pogovarjanje poteka počasi in to je zelo dobro. Zanj je tudi naporno, ker mora sestaviti vsako besedo črko za črko.
Kaj mi je torej rekel včeraj? Na moje vprašanje je odgovoril, da pride minuto prej zato, ker me spoštuje.
Potem sva razpravljala o tem. Kaj pomeni spoštovati drugega. Kaj pomeni spoštovanje za motivacijo, da se držimo obljub, dogovorov in da pridemo na srečanje raje kako minuto prej kot pozneje.
Danes sva nadaljevala. Najprej sem mu rekel, da zelo spoštujem njegov odgovor, da spoštujem njega in da se rad pogovarjam z njim. Dodal sem, da spoštovanje do drugega človeka vključuje tudi to, da ga jemljemo resno. Resno in pozorno ga poslušamo, resno razmišljamo o tem, kar nam pove, resno se držimo sklenjenih dogovorov.
Spoštovanje pa pomeni še nekaj drugega. V našem umu se zakoliči ideja, da ga ne bomo prizadeli ali ranili. Da bomo do njega iskreni in pošteni. Da spoštovanje vključuje tudi resnicoljubnost.
Ko sem razmišljal o tej ideji, mi je nenadoma rekel, da bi mi rad nekaj povedal.
Povedal mi je tole.
Ko sva se začela pogovarjati, od takrat je minilo dobro leto, se mu je zdelo moje govorjenje nakladanje. Uporabil je prav to besedo. Odvrnil sem, da je to zelo pošteno in da sem vesel, da mi je povedal po resnici, ker je s tem dokazal, kako močno zaupa v najin odnos – da bo iskrenost prenesel. Potem pa sem ga vprašal, zakaj je kljub temu še naprej prihajal k meni in se želel z menoj pogovarjati. S človekom, ki naklada, namreč nimamo prav posebne volje pogovarjati se, ker nas utruja in izkorišča. Rekel je, da zato, ker sem bil prijazen do njega.
Naj povzamem. Zdelo se mu je, da so moje besede brezvezne in da nakladam, a je vendar vztrajal v pogovorih. Ni odšel, ni si mislil, da pač nakladam in da me ne želi več slišati. Prav nasprotno.
Njegovo retrogradno priznanje sprejemam kot darilo.
Zadnjič pa mi je rekel še nekaj drugega. Da me ima za modrega človeka. Seveda sem ga danes povprašal tudi glede tega. Kako je lahko nekaj najprej nakladanje, potem pa modrost? Svojega govorjenja nisem spremenil, uporabljam še vedno enake besede kot pred letom dni. Kaj se je zgodilo?
Odgovoril je, da je medtem razmišljal o mojih besedah in odkril, da se je sprva motil. Da niso nakladanje, da jih zgolj ni razumel.
In je vztrajal. Hotel je razumeti. Poleg prijaznosti ga je privlačilo tudi to, da je morda nakladanje vendarle nekaj drugega, kot se mu je sprva zdelo.
A ni le premislil. Zgodilo se je še nekaj. Premaknil se je na drugi simbolni kraj, od koder je bilo moje govorjenje videti drugačno, ker je besede slišal na nov način.
V ponedeljek bova nadaljevala s pogovori. Vem, da se bo oglasil ob osmih ali morda kako minuto prej. Zaradi spoštovanja. In za najino pogovarjanje, ki ga sedaj imenuje filozofija, mi je rekel, da je zanj zdravilno.
Saj je zame tudi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar