Na predavanju o duševnem zdravju bom izpostavil znano Lacanovo idejo, ki je danes aktualnejša in pomembnejša za ljudi, kot je bila v njegovem času. Mislim na predstave, ki jih ima ego o sebi, na njihovo všečkanje, od katerega so dane odvisni malodane vsi ljudje.
Pomembno je, da danes podobe ali predstave, ki jih ima ego o sebi, niso več zasebne, kot so bile nekoč. Zasebnih ogledal tako rekoč ni več, postala so javna. Podobe o sebi vzdržuje pogled drugega, tu pa tiči velika težava.
Pogleda drugega namreč ne moremo shraniti, nikamor se ne nalaga, zato deluje le za hip. Ego potrebuje nove in nove trenutke, neskončno ponavljanje tega pogleda. Zakaj?
Najprej zato, ker je zahteva v jedru zahteva po ljubezni, te pa všečkanj podobe nikoli ne prinese, še manj jo zagotavlja. Še huje je to. Vsaka podoba, ujeta v zahtevo po ljubezni, že onemogoča zadovoljitev, ker ljubezen do drugega ne more biti iz reda podob. Ljudje so zato večno nezadovoljeni, čeprav seštevajo trenutke, nekateri mrzlično, ko doživijo kratkotrajno zadovoljstvo v možganskih predelih, ki so povezani z doživljanjem nagrade, kot so že pred leti dokazali znanstveniki.
Trenutek zadovoljstva torej pride in mine. Prav zato se mora ponavljati, kar je drugo ime za odvisnost oziroma zasvojenost.
Natanko tu pride do polnega izraza slavna Lacanova formula: prosim, zavrni, kar ti ponujam, ker to ni to. Sodobno všečkanje izdelanih in dizajniranih podob sebe, ki se ponujajo pogledu drugega, je zato v osnovi zgrešeno, kajti všeček je natanko to, kar ni odziv na prošnjo.
Imaginarno razmerje, v katero je ujet ego, ki ponuja svojo podobo pogledu drugega, je tekmovalno, to pa je v kulturi zmagovalcev še en prispevek medsebojnemu primerjanju in ugotavljanju, kdo je kdo. Podoba, v kateri se ego prepoznava, je kajpak zunaj njega, je torej drugje, na drugem kraju, in vsaka druga podoba, ki je videti lepša oziroma boljša, je tekmec. Imaginarno istovetnost ali identiteto je zato Lacan upravičeno povezoval z agresivnostjo, ki jo nujno spremlja. Bolj kot je ego odvisen od potrjevanje svoje podobe, pa naj bo še tako popolna, bolj se primerja in ugotavlja, da so tam vselej druge, še lepše in boljše podobe.
Ni pa nujno, da je ego zaradi tega nesrečen. Nekateri sicer so, a ne vsi. Vsak ego je namreč imaginaren in je ujet v imaginarna razmerja. To še ni nobena težava.
Ta nastane takrat, ko je imaginarni register z imaginarnimi razmerji edini, kjer se človek potrjuje in kjer je priznan. V kulturi, v kateri prevladujeta individualizem in tekmovalnost, je to resen problem, ki ga ne razreši odvajanje mladih od zaslonov ali prepovedovanje, da se opazujejo v njih.
Priznanje, ki človeka zares potolaži in potrdi v njegovi identiteti, ne nastane v imaginarnem registru. Rako lahko nakopičimo vse mogoče podobe o sebi in jih dizajniramo, da ustrezajo najboljši različici sebe, ki je kajpak zopet imaginarne, pa ne bomo dobili nobena priznanja, kakršnega si globoko v sebi zares želimo.
Bistveno je namreč to, da pravega priznanja tega, kar smo, ne more ponuditi niti kdorkoli niti množica. Priznanje drugega je namreč posebno razmerje, kot je pokazal Hegel in poudaril, da te prizna šele nekdo, ki ga tudi ti priznavaš. Pripoznanje je torej vzajemno ali pa o njem sploh ne moremo resno govoriti. In pomembno je še nekaj. Drugi te pripozna kot nekaj določenega, ne kot nekaj imaginarnega, všečnega in splošno potrjenega.
Všeček je ravno nasprotje od pripoznanja. Pride od mnogih, o katerih sploh nimam pojma, kdo so, in za nič posebnega. Zato imam lahko na števcu milijon všečkov, a niti enega pripoznanja.
To se rodi šele v odnosu, v katerem me nekdo zares pozna. Moja podoba mu je morda všeč, ni pa edini temelj njegovega pripoznanja, ki je vzajemno, saj tudi jaz v medsebojnem odnosu pripoznavam njega. Z všečki oziroma številkami ne morem imeti nobenega odnosa, imam ga šele z drugim človekom iz krvi in mesa, z njegovim obličjem, kot bi nemara dodal Lévinas.
Učinki sodobnih socialnih medijev na dobrobit in blagostanje ljudi so zato pričakovano tako majhni, da so primerljivi z zadovoljstvom, ko lačen človek poje pizzo. A če je imaginarni register edini register, v katerem je človek všečen in potrjen, je to lahko velik problem. In pogosto tudi zares je.
Ni komentarjev:
Objavite komentar