Pravična velikodušnost

Na novembrskem predavanju bom študentom in študentkam spregovoril o dveh krepostih. O obeh je natančno in obširno razmišljal Alasdair MacIntyre v knjigi o ljudeh kot medsebojno odvisnih racionalnih živalih. Naslov knjige je Dependent Rational Animals (1999).

Že iz naslova njegove knjige je razvidno, da bo bržčas vzel pod drobnogled klasični razsvetljenski mit o ljudeh kot neodvisnih racionalnih posameznikih. V resnici podrobno razišče paradoks človeka kot neodvisnega misleca. Paradoks je, da se mora naučiti neodvisnega mišljenja, sicer ne more postati neodvisni mislec, tega pa se lahko nauči le – skozi medsebojne odnose. Brez odvisnosti od drugih ne more postati neodvisen.

Od njih je odvisen velik del življenja, denimo skozi otroštvo, saj brez njih ne more postati neodvisen. Torej ni res, da se že rodi kot neodvisen človek, zmožen neodvisnega mišljenja in delovanja. Rodi se kot povsem odvisen otrok, ki se bo skozi življenje morda naučil neodvisnosti in bo znal neodvisno misliti. MacIntyre zagovarja idejo, da bo moral razviti in okrepiti dve kreposti.

Prva je krepost neodvisnega mišljenja, druga pa krepost priznavanja in sprejemanja lastne odvisnosti od drugih.

Čisto natančno to pomeni, da popolnoma neodvisen ne bo nikoli.

Zato pa živi danes v kulturi zmagovalcev, v kateri je priznavanje odvisnosti od drugih pogosto skoraj sramota, posluša o potrebi po neodvisnosti, hkrati pa na lastni koži čuti, kako zelo neracionalno je oboje.

V luči filozofovih razmišljanj se mi zastavlja tole vprašanje. Kako misliti odvisnost ljudi, ki so ovirani, in pravkar orisano odvisnost?  

Odgovor se mi ponuja v obliki ne zelo zahtevnega in kompleksnega spoznanja, da ne gre za drugačno vrsto oviranosti. Ljudje, ki jih drugi spontano razvrščajo v kategorijo oviranih ljudi ali ljudi z oviranostmi, niso drugačni od teh, ki jih razvrščajo. Res je le, da je oviranost morda trajnejša in vidnejša, to pa še ne pomeni, da je drugačne vrste. Delitev na nas in njih je tako sporna že v samem začetku. Pa vendar trmasto vztraja.

In potem zopet poslušamo o ljudeh, ki trdijo, da pomagajo drugim vključevati se v družbo, včasih rečejo, da jih bodo opolnomočili.

Dijakom, s katerimi se srečujem vsak dan, skušam najprej razložiti, da vem, da so ovire, na katere pogosto naletijo, resnične. Ne mislim, da so izmišljene, vem, da je njihovo doživljanje oviranosti pogosto boleče. Vabim jih k pogovarjanju o neki razliki. To je razlika med potrebami, ki so pri različnih ljudeh različne, in vrednostjo človeškega bitja. Razlike v potrebah so resnične in smiselne, razlike v vrednosti niso. To je ključno izhodišče za naše razprave.  

Ko nekdo potrebuje za premikanje invalidski voziček, ga potrebuje in prav je tako. To pa še ne pomeni, da je manj vreden od teh, ki ga ne potrebujejo. Enako velja, če težko hodi, ne more govoriti – tako kot dijak, s katerim se pogovarjam vsak dan – ali naleti na kake druge ovire v življenju, ki ga lahko prizadenejo in ponižajo.

Razlike med ljudmi z oviranostmi in ljudmi brez njih torej niso v vrsti, kot pravi MacIntyre. Ne obstajata dve vrsti ljudi. Ta ločnica pa v vsakdanjem življenju ni povsem sprejeta.

Naj na tem mestu dopolnim misel o krepostih in potrebi po njih.

Človek, ki zna neodvisno razmišljati, postane ošaben, če ne priznava odvisnosti od drugih ljudi. Komur drugi priznavajo odvisnost, ne priznavajo pa mu sposobnosti neodvisnega mišljenja, je zgolj podrejen. Morda se komu smili, da poskrbi zanj, a zato je odvisen še bolj. Taka odvisnost ni dobra v strogem pomenu besede.

Ne obstaja neodvisno življenje brez obeh kreposti. Naj vnovič poudarim: neodvisnost pomeni, da sam odločam o pomoči, ki jo potrebujem.

Zelo dobro je o zapisanem razmisliti še iz drugega zornega kota.

Ko dajem nekomu, ne razmišljam o tem, da mi bo kaj vrnil. Ne tehtam in ne računam, ne ugotavljam, kdaj se mi splača dati in kdaj ne. MacIntyre predlaga, da tako vedenje in delovanje imenujemo pravična velikodušnost.

Skupnostno življenje, ki temelji na njej, ne pozna izmenjav, ko nekdo vrača drugemu, od katerega je nekaj prejel. To je drugačna oblika skupnega življenja: prejemam od enih in dajem drugim. Starši so mi dajali dolga leta, sam dajem svojim otrokom. Številni ljudje so mi v življenju velikodušno pomagali, dobil sem veliko in dajem drugim.

Krepost je tudi, da zna človek prejeti in sprejeti. Živijo ljudje, ki težko sprejmejo, in živijo ljudje, ki se pomoči sramujejo. Velja za vse ljudi, ne le za skupine teh, ki se imenujejo ljudje z oviranostmi.

Pravično velikodušnost povezujem z egalitarnostjo. Ki ne pomeni enakosti. Enakost, ki bi terjala, da vsak človek lahko naredi isto, je krivična. Krivična je skoraj do vseh ljudi, ne le do nekaterih, ki jih imenujejo ljudje s posebnimi potrebami. Enakost, ki vztraja, da je vsak človek enako vreden kot vsak drugi, zdrži vsako preizkušnjo in vsako obliko kritičnega mišljenja.

Dijake vprašam, kdo jim je danes pripravil zajtrk, kdo je sešil srajco, ki so jo oblekli, kdo jim je pomagal stuširati se, ker se sami ne morejo. Ni jim težko sestaviti dolgega seznama ljudi, od katerih so odvisni. In potem je vsem jasno: da bi postali neodvisni, smo dolgo odvisni od drugih.

In natanko isto velja zame. Nisem si sam naredil čevljev, ki sem jih zjutraj obul, nisem izdelal avtomobila, s katerim sem se pripeljal v službo, nisem sezidal pisarne, v kateri delam. In še enkrat postane jasno.

Odvisnost ni lastnost, ki jo ima ta ali oni dijak. Je lastnost vseh ljudi. Imenuje se medsebojna vzajemna odvisnost. Morda je v tem nekaj paradoksnega. Nihče ni neodvisen sam. Vsakdo je lahko neodvisen s pomočjo drugih.