Pisalo se je leto 1956. Na letnem srečanju ameriških psihologov sta se soočila Skinner in Rogers. Prvi je skušal dokazati, da je človeško vedenje bistveno določeno z okoljem in zgodovino okrepitev. Po domače: vedenje, ki se krepi, se ponavlja. Iz tega izpelje pomemben sklep: ljudi in njihovo delovanje je koristno in smiselno nadzorovati. Natančneje: bolje jih je nadzorovati dobro in skrbno premišljeno kot slabo in nenačrtovano. Nadzor ne sme biti prepuščen naključjem in ljudem, ki kaznujejo in uporabljajo za nadzor neznanstvene metode. Šele znanost lahko pove, kako načrtovati življenje ljudi, da bo na svetu manj trpljenja.
Rogers mu je ugovarjal. Najprej se je strinjal z njim, da nadzor vsekakor vselej-že obstaja. Starši nadzorujejo otroke, učitelji učence, šefi delavce itd. A je dodal. Vsak nadzor mora nujno izbrati cilje, h katerim teži. Starši imajo načrte s svojimi otroki, učitelji z učenci in šefi z delavci. Cilje izberejo iz množice možnih ciljev, tu pa že lahko nastopi problem, pravi Rogers. Kateri cilji so vredni in kateri niso? Kateri so zares dobri in kateri niso? Kdo bo odločil?
In zastavi se še eno vprašanje. Kdo nadzoruje te, ki izbirajo cilje ni nadzorujejo druge? Kdo nadzoruje starše, učitelje in šefe? Kdo naredi selekcijo njihovih ciljev, h katerim težijo?
Ali ni potemtakem bolje spremljati procese, ne pa zgolj trmasto težiti k zastavljenim ciljem? Ali ni veliko bolje vzpostaviti pogoje, pod katerim se ljudje razvijajo kot osebnosti in zmanjšujejo lastno trpljenje?
Obstajajo pogoji, ki omogočajo ljudem, da se razvijajo samostojno, odgovorno, etično in so pri tem ustvarjalni.
Bistvo spora med Skinnerjem in Rogersom je bilo v vprašanju, ali se lahko ljudje vedejo samostojno oziroma avtonomno ali so vedno le prizorišče, na katerem se z njimi nekaj dogaja? In neodgovorjeno je ostalo že omenjeno vprašanje, kdo bo nadzoroval nadzornike.
Zakaj je spor produktiven?
Ker ima Skinner v nečem prav. Če družina, šola ali družba ne načrtuje, katero vedenje in delovanje ljudi bo krepila, bo kljub temu nekaj krepila. Denimo tekmovanje za ocene v šolah, pokorščino in pridnost v družinah, podrejenost šefom v podjetjih. Lahko tudi kaj drugega, kajpak.
A tudi Rogers ima prav, ko vztraja, da izbira ciljev nikoli in znanstvena, kar pomeni, da ni preverjena in eksperimentalno dokazana. Prav ima tudi, ko trdi, da nadzorniki sami niso vključeni v nadzorovanje, ker ostajajo zunaj. Zareže ostro vprašanje, kdo nosi posledice, ko se nadzorovanje sfiži? In kdo odslovi nadzornike, ki slabo opravljajo svoje delo?
Kaznovanje vedenja ljudi je neučinkovito in škodljivo, vztraja Skinner, in ima dokazano prav.
Šest let pozneje, leta 1962, se soočita vnovič. To je bila javna raba uma v najboljši izvedbi prav zato, ker se še vedno nista strinjala, a sta spoštovala drug drugega. In zlasti nihče od njiju ni razglašal drugega za neumnega.
Pol stoletja pozneje se zdi, da se je medtem veliko stvari sfižilo: čudovite ideje, kot so samoaktualiziranje, zmanjševanje trpljenja, avtonomno delovanje ljudi, etična odgovornost, ustvarjalnost. Kulturna industrija in industrija sreče, če omenim le dve, sta zelo okrepili načine življenja, ki so diametralno drugačni od tega, kar je zagovarjal Skinner, češ da je bolje, če znanost načrtuje kulturo, ki bo proizvajala manj trpljenja. Na trenutke se zdi, da ga je danes več.
Načrtovanje vedenja ljudi se sicer dogaja, kot se dogaja vselej, le da nad njim ne bdi znanost, temveč zanj skrbijo zasebne korporacije v imenu dobičkonosnosti. Obstaja načrtovanje vedenja milijonov ljudi, ki ga zgodovina ne pozna, le da je problematično v samem jedru. Rogers je imel prav in posledice takega načrtovanja potrjujejo pomen njegovega opozorila, da izbira ciljev ne bo znanstvena in da nadzorniki niso nadzorovani.
Humanistični ideali, ki jih je zagovarjal, so doživeli klavrno usodo. Niso jih sicer povsem zlorabili, so jih pa kupili.
Industrija sreče je zasedla družbeni prostor in se ustoličila. Trpljenje ljudi se je na določenih področjih sicer zmanjšalo, manj je bolezni, nasilja in revščine, se je pa na drugih področjih premestilo. Spremenili so se odnosi do sebe in drugih. Pravzaprav so precej razpadli, saj so rekli, da družba, skupnost, občestvo ne obstajajo.
Skinner bo imel vedno prav: okolje oblikuje ljudi in če jih ne oblikujejo eni, jih oblikujejo drugi. In tudi Rogers bo imel vedno prav: kdor izbira cilje, bi moral etično odgovarjati.
Foucault bi dodal, da ves čas poteka tudi discipliniranje ljudi, Deleuze pa bi mu ugovarjal in rekel, da danes živimo v družbah, v katerih poteka nenehni nadzor nad ljudmi. Ne poteka med štirimi stenami, temveč povsod. Nadzorovanje ljudi ne pozna konca in nima nobenega izhoda. Poteka ves čas: učenci so nenehno ocenjevani, delavci se morajo vse življenje usposabljati. Ljudje sicer niso zaprti in vklenjeni kot v Platonovi votlini, so pa do vratu zadolženi.
In še nekaj: danes zadolženi posamezniki dan in noč nadzorujejo sami sebe in jih je sram, če niso dovolj uspešni. Vse to terja od njih ogromno porabo energije.
Učenci in delavci so zato vse bolj utrujeni, ker nikoli ne izstopijo in nimajo kam izstopiti. In zopet je pri roki Skinner: moduliranje deluje z nagrado, ne s kaznijo, zato ga je skoraj nemogoče prepoznati kot nadzor. Sistem namreč ljudem ves čas laska in jih nenehno spodbujajo, češ da zmorejo. Ni kaznovanja, nagrade pa se ves čas izmikajo in oddaljujejo.
Ljudje vse to vedo. Dobro vedo, kako zelo so gnani in utrujeni. In vedo, da nekaterim vendarle uspe. Vedo, da zmorejo, da spodbujanje ni čista laž, vedo pa tudi, da je treba reči še nekaj.
Utrujenost ni njihova izmišljotina, ker je resnična in ima vzroke. Manjka zato vprašanje, do kdaj je treba delati, za koga in čigava merila določajo, kdaj je dovolj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar